Koncept 15-minutnih mest je leta 2016 predstavil Carlos Moreno, urbanist, ki poučuje na pariški Sorboni, eni izmed najuglednejših univerz na svetu. Osnovni cilj ustvarjanja »15-minutnih mest« naj bi bilo zagotavljanje prijetnejšega, bolj zdravega in okolju prijaznejšega bivanja. Številni so idejo sprejeli z navdušenjem, pri čemer so jo ponekod že začeli implementirati, vendar je po drugi strani koncept deležen tudi ostrih kritik, ki v skrajnih primerih preraščajo v grožnje s smrtjo.
Ureditev naj bi zmanjšala razlike med najbolj privilegiranimi in najrevnejšimi prebivalci mest
Še pred dvema desetletjema je več ljudi živelo na ruralnih območjih kot v mestih, nato pa se je tehtnica hitro prevesila v korist urbanih območij. Danes tako v mestih živi približno 56 odstotkov celotne svetovne populacije, kot se zdi, pa se bo delež mestnega prebivalstva v prihodnjih desetletjih še precej povečal. Mesta se torej širijo, pri tem pa postajajo vse bolj očitne določene težave pri njihovem načrtovanju. Tako na primer infrastruktura ni razporejena enakomerno, linije javnega prevoza pa se zdijo načrtovane tako, da dajejo prednost prebivalcem izbranih sosesk, pri čemer so revnejši sloji pogosto v precej slabšem položaju od malce premožnejših someščanov (podoben fenomen lahko opažamo tudi v povezavi z onesnaženostjo).
S 15-minutnimi mesti naj bi se zagotovila pravičnejša ureditev. Vsi prebivalci bi tako od svojega doma do trgovin, šole, zdravnika, parkov, kulturnih ustanov, vrtca, knjigarne, pekarne, restavracij, fitnesa ipd. potrebovali največ 15 minut peš ali s kolesom. Pri tem je treba opozoriti, da 15 minut tu ne moremo razumeti povsem dobesedno. V praksi lahko to pomeni tudi nekaj minut več ali manj (ponekod na primer razmišljajo o 20-minutnih mestih, spet drugje o 10-minutnih) – bistveno je to, da je vse, kar je potrebno za normalno življenje, relativno blizu. S tem naj bi se zreducirali prometni zamaški, slabe povezave z javnim prevozom pa ne bi bile več tako moteče. Kot ena od prednosti se omenja tudi povečanje varnosti, predvsem za otroke, starejše in gibalno ovirane. Ker bi bilo potrebnih precej manj parkirnih mest, bi se lahko obenem razširile zelene površine.
Koncept že preizkušajo v praksi
V 16 mestih na različnih koncih sveta so se že lotili implementacije koncepta 15-minutnih mest (ali sorodnega koncepta). Med prvimi, ki so se odločili za ta korak, je bila aktualna pariška županja Anne Hidalgo. V Parizu so sklenili, da bo središče vsakega »mini mesteca« šola. Šolska igrišča tako postopoma širijo v parke, ki se bodo lahko uporabljali tudi po pouku in med vikendi. Obenem načrtujejo predelavo polovice od trenutno 140.000 parkirnih mest v zelene površine, otroška igrišča ipd. Med prvimi, ki so se zavezali k implementaciji koncepta, je bil tudi Šanghaj, nad 15-minutnimi mesti pa se počasi navdušujejo tudi v več deset drugih kitajskih mestih.
V Barceloni so se odločili za združevanje posameznih stanovanjskih zgradb v t. i. superzgradbe, do katerih lahko z avtomobili dostopajo samo stanovalci in dostavljavci, maksimalna dovoljena hitrost pa znaša 10 km/h. Obenem so precej ulic povsem zaprli za avtomobile, nekdanja parkirna mesta pa prekrili z drevjem in cvetlicami. Študije kažejo, da je omejevanje prometa v mestih koristno za proračun, saj se s tem zmanjšajo stroški, povezani z vzdrževanjem cest, in stroški zdravstvenega sektorja. Poleg tega to poskrbi za zmanjšanje hrupa. Drevesa pa zagotovijo senco in preprečijo čezmerno segrevanje notranjosti objektov. S tem se zmanjša potreba po uporabi klimatskih naprav, kar je koristno tako za okolje kot za denarnico.
Nasprotniki prepričani, da je v ozadju zarota
Ena izmed skupin, ki nad konceptom 15-minutnih mest niso pretirano navdušene, so lastniki trgovin. Skrbi jih namreč, da bi lahko ta sprememba negativno vplivala na prodajo, toda glede na podatke iz Portlanda, kjer so se odločili preizkusiti 20-minutna mesta, lahko implementacija tovrstnih konceptov občutno poveča količino denarja, ki ostane v lokalnem gospodarstvu.
Posebno negativno nastrojeni pa so tisti, ki verjamejo, da se za konceptom ne skrivajo plemeniti cilji, ampak poskus omejevanja gibanja. Zagovorniki koncepta 15-minutnih mest odgovarjajo, da gre pri konceptu v osnovi za zagotavljanje lažjega dostopa do različnih storitev deprivilegiranim prebivalcem mest, ki morajo trenutno za vsakodnevne opravke zapravljati ogromno časa in energije, ter da tovrstna preureditev mest ne pomeni, da se prebivalci ne bodo smeli odpraviti v bolj oddaljene dele mesta, če bodo to želeli, vendar kritikov, ki obenem pogosto verjamejo, da je tudi globalno segrevanje izmišljija, to ne prepriča. Še več, nekateri ne ostanejo le pri kritikah, ampak se odločijo za precej bolj drastičen pristop. Tako so nekateri urbanisti deležni celo groženj s smrtjo. Tovrstne izkušnje ima tudi Carlos Moreno, idejni oče koncepta, ki ga je posebej pretreslo to, da so tisti, ki so prepričani, da sodeluje pri zaroti, s smrtjo grozili tudi njegovi ženi in hčerki.