Kaj se dogaja, odkar Kitajska ne sprejema več tujih plastičnih odpadkov?

Kitajska je dolgo časa sprejemala velik delež svetovnih odpadkov, še posebej plastike. Na Kitajskem je končalo celo več kot 50 odstotkov vseh izvoženih plastičnih odpadkov. Vendar pa je začela v državi z začetkom leta veljati prepoved uvoza. Tako je bilo mogoče pričakovati, da se bodo številne države znašle v precejšnjih težavah. Greenpeace je zato pred kratkim raziskal, kakšno je trenutno stanje in kako se države, ki so še nedolgo tega ogromen del odpadkov izvozile na Kitajsko, spopadajo z novonastalo situacijo.

Plastični odpadki

Marsikje problem pomanjkanje infrastrukture za recikliranje

Države, ki so bile še posebej odvisne od izvažanja lastnih odpadkov na Kitajsko, so bile Združene države Amerike, Velika Britanija in Japonska. Velika Britanija je na primer na Kitajsko pošiljala približno dve tretjini vseh domačih odpadkov, ZDA pa celo več kot 70 odstotkov. Odločitev Kitajske je tako marsikje povzročila veliko paniko. Mnoge države namreč nimajo ustrezne infrastrukture za spopadanje s tolikšno količino odpadkov, posledično pa so ti velikokrat končali kar na prostem, čeprav bi jih bilo mogoče reciklirati.

Velik del odpadkov preusmerjen v države Jugovzhodne Azije

Pri Greenpeaceu so med drugim ugotovili tudi, da so Združene države preusmerile del svojih odpadkov v države Jugovzhodne Azije. To je bila sicer nevarnost, na katero se je namigovalo že ob odločitvi Kitajske. Tako se je na primer uvoz na Tajsko povečal za kar 2000 odstotkov, v Malezijo za 273 odstotkov, v Vietnam pa za 46 odstotkov. Za Vietnam je to predstavljalo tolikšno težavo, da so morali med junijem in oktobrom celo povsem omejiti sprejemanje tujih odpadkov. Kljub tem preusmeritvam naj bi v ZDA še vedno obstajalo 280.000 ton odpadkov, glede katerih ni bilo mogoče najti podatkov o tem, kaj se je z njimi zgodilo. Tako obstaja upravičen sum, da so bili ti odpadki preusmerjeni v naravo.

Plastika

Kako preprečiti, da odpadki sploh nastanejo?

Še ena izmed posledic odločitve Kitajske pa je, da so morala mnoga mesta (predvsem v ZDA), ki so včasih prejemala denar za ločeno zbrane odpadke, primerne za reciklažo, zdaj začeti plačevati podjetjem za odvoz tovrstnih odpadkov. Tisto, kar je bil nekoč pomemben vir dohodka, je zdaj postal precej visok strošek. Tako ni presenetljivo, da mnoga mesta raje preusmerijo odpadke v naravo, kot pa da bi plačevala za njihovo reciklažo. Seveda pa pri tem pozabljajo na dolgoročne posledice takšnih potez. Trenutna kriza je sicer dober dokaz za to, da reciklaža ne bi smela biti naš prvi cilj. Kitajska je navsezadnje zavrnila uvažanje odpadkov, ki so primerni za reciklažo. Tisto, za kar bi si morali v prvi vrsti prizadevati, je, da odpadek sploh ne nastane.