Kilometrina naših krožnikov

Na Osnovni šoli Ormož smo raziskovalke Špela Jambriško, Urška Munda in Lara Tušek, pod vodstvom mentoric Mirjane Korpar in Stanke Hebar, že v lanskem šolskem letu raziskovale pod naslovom: Ješ lokalno? Ješ slovensko? in prišle do zaključkov, ki so nas spodbudili k nadaljnjemu raziskovanju na področju slovenske hrane in za promocijo lokalne in slovenske hrane.

Slika-3
Titracija vzorca do nastanka modre kompleksne spojine

Kilometrina naših dnevnih krožnikov večinoma preseže kilometrino, ki jo v istem dnevu naredimo z avtomobilom. Odločile smo se, da bomo najprej poskušale ozaveščati širšo množico preko Facebooka. Ustvarile smo stran z naslovom Kilometrina naših krožnikov, saj v naši generaciji velja, da če nisi na Facebooku, potem na žalost ne obstajaš. Stran je zabeležila kar precej obiska, nekaj tudi iz tujine. Objavile smo, kar smo v preteklosti že naredile in kaj še delamo. Tako smo spodbujale obiskovalce k nakupu slovenskih izdelkov, saj ti ne opravijo nešteto kilometrov preden pridejo do nas.

Skupaj s sošolci smo se predstavile na pustni povorki v Ormožu. Ob tem smo se z ljudmi veliko pogovarjale o nakupovanju hrane, saj nas je zanimalo, kako se lotevajo nakupovanja. Ugotovile smo, da jim je pri nakupovanju najpomebneša cena izdelka. Ker smo želele bolj razpršen vzorec smo izvedle še spletno anketo, ki jo je izpolnilo 165 oseb. Anketa je pokazala, da so ljudje z višjimi dohodki bolj pozorni na kakovost in poreklo izdelka, kot pa tisti z nižjimi dohodki.

Slika-1
Testirani izdelek z označbo slovenskega porekla

Glede na to, da je potrošnikom pri nakupovanju zelo pomembna cena in da velja neko splošno prepričanje, da so slovenski prehrambeni izdelki dražji kot uvoženi, smo se o tem želele prepričati še same. Odpravile smo se v trgovino in primerjale najnižje cene slovenskih in uvoženih izdelkov. Prišle smo do ugotovitve, da slovenski izdelki niso dražji od uvoženih, saj bi naš nakup slovenskih izdelkov stal 97,69 €, uvoženih pa 106,06 €. Ob tem smo preračunale tudi kilometrino, ki so jo ti izdelki naredili. Ugotovile smo, da so uvoženi izdelki opravili kar 2,14 krat več kilometrov kot slovenski, čeprav so bili večinoma iz sosednjih držav.

Zanimalo nas je tudi, kako je s kilometrino hrane v naših domačih gospodinjstvih. Malo bolj natančno smo pregledale hrano v naših kuhinjah in ugotovile, da doma zaužijemo kar 71 % izdelkov, ki so tujega izvora in tako naše domače kosilo prepotuje 409 km. Anketiranci v naši anketi pa so ocenjevali, da njihovo kosilo naredi 50 – 200 km, kar po naših ugotovitvah ne drži. S popisom doma smo ugotovile, da so slovenski izdelki prisotni pri vsakem obroku, največ uvoženih pa pojemo za zajtrk.

Med popisovanjem izdelkov v trgovini smo opazile, da je potrebno natančno branje, da ugotoviš poreklo izdelka. Oznako, da je izdelek slovenski, je imelo le 17 % popisanih slovenskih izdelkov. Tudi naši anketiranci so izrazili mnenje, da slovenski izdelki niso dovolj dobro označeni. Odločile smo se, da v šoli objavimo likovni natečaj za označbo slovenskega porekla. Z izbrano označbo smo v trgovini Tuš Ormož označile izdelek Benquick Instant Cacao, ki je navkljub našemu presenečenju slovenskega porekla. Prodaja izdelka se je v našem testnem obdobju povečala. Tako lahko sklepamo, da bi ljudje v večji meri kupovali slovenske izdelke, če bi bili ti bolje označeni.

Slika-2
Promocija lokalne hrane na pustni povorki v Ormožu

Ker nas je zanimalo, kako na vse navedeno gleda lastnik trgovine Tuš v Ormožu, smo se o tem pogovorile še z njim. Povedal nam je, da izdelke naroča izključno na podlagi povpraševanja in cene, saj zakonskih predpisov glede tega nima. V okolici Ormoža imamo tudi lokalnega peka kruha, zato smo se pogovorile tudi z njim. Povedal nam je, da je njegov kruh dražji, saj je narejen iz kakovostnih sestavin. Zato kruha ne prodaja v trgovinah, ker bi potem moral znižati ceno, kar pa bi seveda vplivalo na kakovost kruha.

Ob besedi raziskovanje vsi pomislimo na eksperimente. Tudi me smo se odločile, da bomo malo eksperimentirale. Vsi vemo, da naj bi vsebnost vitaminov v hrani s skladiščenjem padala. Preverile smo, ali to res drži pri vsebnosti vitamina C v pomarančah. Z našim poskusom smo ugotovile, da vsebnost vitamina kljub ustreznemu skladiščenju s časom pada. Iz tega lahko sklepamo, da ima hrana, ki za pot porabi manj časa, višjo vsebnost vitaminov, kar spet govori v prid hrani pridelani v Sloveniji.

Zaključimo lahko, da kljub temu, da je to naša druga raziskovalna naloga na tematiko prednosti lokalne in slovenske hrane, prostora za raziskovanje ne bo zmanjkalo. Kilometrino naših krožnikov je moč znižati, vendar je za to potreben celosten pristop vseh akterjev vključenih v ta proces.

Skozi celotno raziskovalno nalogo smo prišle do spoznanja, da je cena odločilni faktor pri odločitvah kupcev in posledično lastnikov trgovin. Kupci želijo kupovati izdelke z manjšo kilometrino, kupujejo slovenske izdelke, kot smo ugotovile s popisom v trgovini Tuš, pa pogrešajo lokalne izdelke, vendar po ceni primerljivi s preostalimi izdelki. Kot pravi Thompson, si potrošniki želijo topline lokalnih izdelkov, vendar niso pripravljeni plačati cene te topline in zgodbe, ki stoji za lokalnim izdelkom (2008).

Špela Jambriško, Urška Munda in Lara Tušek

DELI
Anja Kralj
Novinarka, ki za vas piše in spremlja zanimive tematike ter aktualne dogodke.