Za Bodi eko je Helena Blagne razkrila, da se počuti polno novega zagona. Z nami je delila svoja razmišljanja o osebni in profesionalni rasti ter načrtih za prihodnost.
’Tam spodaj’, kot imenujemo najbolj oddaljeno in najmanjšo celino, obdano z Indijskim in Tihim oceanom, srce Helene Blagne drugače razbija. »Zaljubljena sem v Avstralijo, kjer se ljudi ne ustrahuje z ostro politično retoriko. Je socialno močna država, ki zna poskrbeti za vse strukture prebivalstva in ker jim je sistem naklonjen, družba lažje sobiva. Mlade družine imajo blazne ugodnosti pri kreditih in na začetku prejemajo celo finančno podporo, kar preprečuje številne frustracije, s kakršnimi se srečujemo pri nas,« začne pogovor ženska, ki ne potrebuje posebne predstavitve.
Ime Helena zadostuje, da vemo, za koga gre. Letos so jo že desetič v okviru sydneyjskega kluba slovenskih izseljencev povabili medse in počaščena je, da so jo vzeli za svojo. »Od malih nog sem poslušala zgodbe o tej prečudoviti deželi, saj je tam živel moj stric. In s prvim obiskom sem stkala globoke emocionalne vezi ter našla svoj drugi dom,« pripoveduje Helena Blagne, ki je poleg Avstralije navezana tudi na Tajsko. »Ko se tukaj temperature spustijo, pobegnem na toplo in redno se vračam prek morja, v objem človeške brezskrbnosti, odprtosti in prisrčnosti.
Ni važno, kakšnega spola si, barve kože, oblike telesa, kaj so tvoje intimne preference. Na prvo mesto postavljajo dobro v človeku, zato je neprecenljivo zavedanje, da te nihče ne ocenjuje. Tam sem sproščena in svobodna,« poudari in srkne požirek čaja. »Obožujem mojo domovino, ker sem nanjo blazno navezana. Ampak zlahka bi še nekaj mesecev ostala na drugem koncu sveta, če ne bi imela toliko vznemirljivih projektov pri nas. Ravno na jesen pripravljam nekaj velikega in še z večjim zanosom se posvečam kreativnemu procesu, ko se vrnem polna brbotajoče energije, navdiha in volje,« namigne, da se obeta novo poglavje v življenju te edinstvene umetnice.
Nismo se gledali postrani
Helena Blagne ne skriva ambicij, da bi lahko nekoč zaživela še kje drugje. »Vsaj del leta,« pravi. »Korenine bodo za vselej ostale v čarobno lepi Sloveniji. Ne dam je za nič na svetu. Vendar me je nemogoče ukalupiti in obdržati le na enem mestu. Moja vihrava duša potrebuje občutek brezmejnosti, da sem lahko tu in tam, predvsem pa sama s sabo. Težko je ubesediti, kako zdravilni so učinki tajske vegetacije in prijaznosti domačinov. Nisem še zasledila, da bi se dva Tajca skregala. Nihče na nikogar ne povzdiguje glasu. Vse se rešuje z nasmeškom na obrazu, racionalno, brez odvečne vsiljivosti, cinizma. Ježi se mi koža, ko pomislim, s kakšno lahkotnostjo bivanja gredo skozi vsakdan,« izpostavi zanjo pomembne aspekte raznolikih načinov življenja.
Brez patetike in nostalgije potegne vzporednice z odraščanjem. »Zelo podobno je bilo v moji mladosti. Sem otrok socializma, rojena v Jugoslaviji in tako smo živeli. Danes te medsebojne povezanosti ne zaznam več. Na prvem mestu je bila skupnost in medosebno povezovanje, vrednote, kot so pomagati drug drugemu, biti lojalen, brez zavisti. Bog mi je priča, da se punce nismo gledale postrani, ampak smo si posojale obleke in se spodbujale. Takšne občutke podoživljam na Tajskem. Ljudem ni v navadi, da bi te s prezirom opazovali, kako hodiš, kako se oblečeš, si se morda zredil za dve kili… Komplimenti niso preračunljivi, temveč prihajajo iz srca,« si oddahne.
Duša je polna
Skozi različne izkušnje je Helena Blagne vzpostavila odličen radar za neiskrene ljudi in že na daleč jih začuti. »Najprej so polni praznih besed in osladne priliznjenosti, za tvojim hrbtom te pa najbolj gnusno opravljajo. Včasih bi si želela imeti malo manj razvito rentgensko oko in več otroške brezskrbnosti, nekateri bi temu rekli naivnost, čeprav gre v resnici za odličen obrambni mehanizem, saj te varuje pred odvečnim balastom. Lažje bi živela in sprejemala ljudi, če ne bi zaznala negativne energije. Rekla sem si, dovolj je bilo!
Ne mislim zapravljati dragocenega časa za tiste, ki si tega ne zaslužijo. V svoj osebni prostor sprejemam samo še srčne, sočutne, načelne posameznike in odkar sem zavestno naredila spremembo, jih je okoli mene vedno manj, a so zato bolj kvalitetni,« ohranja optimizem. »Najbolj pozitivne vibracije podoživljam v Aziji in se nato še z večjim elanom vrnem domov. Zdaj je moja duša polna in vse stvari lažje stečejo. Čutim nov zagon, kar je za ustvarjalce z dolgoletno kariero zelo pomembno.
Nenehno se moramo na novo rojevati skozi različne umetniške izraze in nemalokrat si pred dilemo, kaj pa zdaj, kako naprej. Zlasti korona nas je močno prikrajšala. To je bil poleg smrti mojih ljubljenih mame, očeta in sestre najhujši čas doslej. Čez noč so nam prepovedali stopiti na oder in počutila sem se, kot da bi mi nekdo odrezal noge. Dolgo si nisem opomogla,« je iskrena.
Ne objokujem preteklosti
Zaradi tega je Helena Blagne postala še bolj hvaležna za vse lepo, kar ji je dano. »Za pristna prijateljstva, za krasnega sina, za čudovito publiko, ki me spodbuja in prepeva moje pesmi kamorkoli pridem. Zelo ganljivo je bilo v Avstraliji, ko so poleg starejših generacij prišli še njihovi otroci in vnuki. Točili so solze žalosti, ko sem jim zapela Moj dom, saj so obujali spomine na domovino,« oriše njeno poslanstvo, da lahko v materinem jeziku širi ljubezen tudi na tujem.
»Oči jim zažarijo, ko jim na drug konec planeta prinesem delček Slovenije. Sproži se poseben terapevtski proces. Poslušam njihove zgodbe in se povezujemo na globljih nivojih. Docela jih razumem, ker imam ta privilegij, da se lahko vrnem nazaj, oni pa morajo ostati. Pred dnevi, ko sem se ponoči vozila skozi spokojno Ljubljano, me je preplavila hvaležnost, da imam svoj dom. Za nič na svetu ga ne bi zamenjala, čeprav sem duša popotnica in potrebujem odmik v drugačno okolje, kjer me nihče ne prepozna in ne občutim pritiska javnosti.
Lahko sem povsem svobodna, kar je največja življenjska vrednota,« odločno pripomni in se veseli pestre prihodnosti. »Ne objokujem preteklosti. Raje se iz nje kaj naučim, da ne ponavljam istih napak in se še z večjo vnemo usmerim naprej. Blagodejno se je kdaj malce ustaviti, predihati misli, se odmakniti od vseh pričakovanj in brez ihte počakati na svoj trenutek. Odklenkalo ti je, če se začneš smiliti samemu sebi,« zaključi z modrostjo, ko jo žene naprej.
