20. maj je bil za svetovni dan čebel izbran, ker se je na ta dan leta 1734 rodil Anton Janša, slovenski čebelar, ki velja za pionirja sodobnega čebelarstva in enega največjih strokovnjakov za čebele. Na omenjeni datum praznujejo v prvi vrsti čebelarska društva – teh je v Sloveniji dobrih 200 in združujejo okrog deset tisoč ljubiteljev čebel v 16 regijskih čebelarskih zvezah.
Med okrog deset tisoč slovenskimi čebelarji je žensk sicer bistveno manj kot moških (približno 20 odstotkov), vseeno pa je v tej svojevrstni kmetijski panogi dovolj prostora za vse, ne glede na spol ali starost – obvezna je le ljubezen do čebel in same narave.
Prav nič drugače ni v Čebelarskem društvu Radeče, ki med dobrimi štiridesetimi člani daje stanovsko zavetje in podporo tudi ženskam. Ena izmed njih je Ana Novak. Za njo je že prva okrogla obletnica v svetu čebelarjenja, svoje znanje pa z zanosom predaja naprej mlajši generaciji, v okviru čebelarskega krožka radeške osnovne šole.

Čebelarji v družini, panj za poročno darilo
Na področje čebelarjenja je Ano najprej pripeljala želja po sodelovanju s tem lepim, a hkrati skrivnostnim življenjem čebel, razkrije in doda, da ima v sorodstvu nekaj čebelarjev, kar je le pripomoglo k temu, da se je tudi sama opogumila in se vključila v svet teh pridnih, drobnih živali, na katerih sloni vse človeštvo.
Ker beseda teče o pripadnici nežnejšega spola v povezavi s čebelarstvom, se mi je takoj porodila misel, kako zanimiva je vzporednica med čebelo in žensko – obe sta namreč zaslužni za življenje; prva prek opraševanja, ki omogoči, da se življenje razvija naprej, in druga s tem, da v vlogi porodnice pravzaprav da življenje novemu bitju.
Pomembno vlogo je imel v Aninem življenju njen boter, ki jo je k aktivnemu čebelarjenju redno spodbujal, resda vedno le na daleč, a moralno podporo ji je vendarle nepretrgoma dajal. »Odkar imam čebele sama, pa se za nasvet večkrat obrnem na Ludvika Kosa, dolgoletnega čebelarja, prav tako iz Čebelarskega društva Radeče. On me spremlja že od začetka,« pove Ana, ki sicer z možem Tomažem in štirimi otroki živi v svibenskem zaselku Zagrad.
Posebno zanimivo je, kako se je v njihovi družini zgodba s čebelarjenjem pravzaprav aktivno začela, in sicer »pred dobrimi desetimi leti: panj s čebelami sva z možem dobila za poročno darilo«. In tako se piše čebelja pravljica družine Novak, ki z vestnim delom spremlja in skrbi za povprečno 12 čebeljih družin. Te jim omogočajo samooskrbo z medom, veliko ga porabijo kar sami, večkrat pa preprosto pride prav, ko je treba dati kaj iz rok.

Še tako drobno življenje je dragoceno in neprecenljivo
Ker Ana Novak sodeluje kot mentorica učencem čebelarskega krožka v radeški osnovni šoli, se kar samo ponuja vprašanje, kako ocenjuje pomembnost prenosa ljubezni do čebel in narave na mlajšo generacijo.
Odgovor uvodoma ponazori kar s spominom na dogodek iz domačega okolja. »Pred hišo je triletni sin zagledal čebelo, ki ni več letela, in samo zaklical: ‘Mami, mami!’ Dala sem mu jo na roko, videl je, da se malo premika. Naročil mi je, naj prinesem med. Čebela je res polizala malo medu. Opomogla si je in odletela iz sinove roke. Izraz na obrazu je povedal vse.«
»V prvi vrsti – odnos do narave, do vsega stvarstva (ne zgolj do samih čebel), se otroku lahko poda tudi prek tega. Vidimo, kako smo majhni, kako naše znanje ne gre čez modrost narave, in otroku privzgojimo držo čudenja nad vsem, kar nas obdaja. To širino želim podati tudi otrokom, kadar se srečujemo pri čebelarskem krožku.
Seveda pa s tem delom otrokom pokažemo tudi našo skrb za naravo in prihodnost, hkrati pa, da pravo delo prej ali slej obrodi sadove. V našem primeru so ti zelo sladki,« hudomušno zaključi Ana, sicer biologinja po poklicu, ki je svoje čebelarsko znanje nadgradila in je apiterapevtka I. stopnje. S tem si je razširila znanje v pridobivanju drugih čebeljih pridelkov. Sama poleg medu pridobiva še cvetni prah in propolis, občasno pa izvaja medene masaže. Pri Novakovih imajo čebelnjak ob hiši, kjer prebivajo, in so tako pravzaprav s čebelami v stiku vsak dan. Skozi pogovor gre brez sence dvoma razbrati, da se Ana zelo dobro in globoko zaveda, da nam ta drobna žuželka, ki smo ji prav Slovenci namenili poseben dan v letu, prinaša zdravje in nas uči živeti.
In za zaključek, preden se zahvalim za možnost pokukati v vaš osebni čebelarski svet, Ana, kaj vas je najbolj navdušilo ali prevzelo v povezavi s čebelami?
»Od narave se učimo. Sprejemamo dejstvo, da so nam stvari podarjene, da ne moremo vsega nadzirati in držati v rokah in da narava v nas goji občutek hvaležnosti, za vse, kar nam je dano.«

Lokalno je najboljša izbira
Prva asociacija, ki jo ima večina ljudi ob omembi čebel, je med. Vendar to cenjeno naravno sladilo in zdravilo še zdaleč ni najpomembnejša stvar, ki jo (pri)delajo ta drobna, pregovorno marljiva bitja. Mnogo bolj pomembno je opraševanje, za katero so poleg številnih drugih žuželk in vetra zaslužne tudi čebele, kajti od uspešnega opraševanja je odvisna pridelava kar tretjine vse hrane, ki jo imamo na razpolago. Toda zaradi podnebnih sprememb, bolezni, intenzivnega kmetijstva in (čezmerne ter tudi časovno žuželkam neprilagojene) uporabe pesticidov so čebele vse bolj ogrožene. Prav s tega vidika je toliko bolj ključno za posameznika, družbo in navsezadnje naš skupni planet Zemljo, da podpiramo lokalne čebelarje, ki pomagajo čebelam in jim dajejo varno zavetje, zdravila in tudi hrano, ko te primanjkuje.
Dodaten razlog, da je bolje kupovati čebelje izdelke od lokalnih čebelarjev, je še, da je živilo, ki je največkrat ponarejeno, ravno med. Zato bodimo na kozarcih pozorni na napis mešanica medu iz EU in medu, ki ni iz EU, saj je prav v embalažah s takšno besedilno oznako lahko t. i. ponarejen med z vsega sveta. Zato tudi v primeru medu in medenih izdelkov velja: razmišljajmo in delujmo globalno, s tem ko kupujemo in podpiramo lokalno.
S pozdravom, ki druži vse čebelarje in ljubitelje čebel: NAJ MEDI!