Ali zavetišča za živali res delujejo v korist živali?

    Tokrat se oglašam iz Društva za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka. Naše društvo obstaja dve leti in med drugim smo zelo aktivni tudi na področju problematike zapuščenih živali. Pri svojem delu smo podrobneje raziskali tudi sistem financiranja zavetišč, ki so porabniki javnih sredstev.

    Na začetku lanskega leta smo bili osupli nad odgovorom VURS-a, da ne razpolagajo s podatki o posameznih občinah, s katerimi zavetišči imajo le-te podpisane pogodbe za namestitev zapuščenih živali, posledično pa je tudi pregled nad porabo javnih sredstev v ta namen popolna neznanka. Zato smo se spomladi 2010 sistematično lotili raziskave. Želeli smo izvedeti, kako imajo posamezne slovenske občine urejeno področje pomoči zapuščenim živalim, kar jim nalaga zakon, koliko sredstev porabijo letno v ta namen in kako dober nadzor imajo nad delovanjem zavetišč, katerim svoja sredstva namenjajo.

    Zavetišče za živaliVse slovenske občine smo zaprosili za podatke za leti 2008 in 2009. Razen 7 občin, ki nam kljub večkratnim pozivom podatkov niso posredovale, smo od vseh ostalih odgovor dobili, od večine brezplačno, nekateri pa so nam to zaračunali – verjetno za izboljšanje občinskega proračuna.

    Obenem smo od vseh slovenskih zavetišč želeli dobiti letni poročili o poslovanju za leti 2008 in 2009. Zanimalo nas je naslednje: višina porabljenih javnih sredstev za posamezno leto, število sprejetih in oddanih živali, število sterilizacij/kastracij, evtanazij in kako obravnavajo prostoživeče mačke. Odziv zavetišč je bil porazen. Očitno menijo, da se to, kako porabljalo davkoplačevalski denar, nikogar ne tiče.

    Ko smo pregledali, kaj določa zakonodaja, smo ugotovili, da zavetišča sploh niso zavezana pripraviti letnih poročil, dolžna so ga dati le občinam pogodbenicam, če ga le-te izrecno zahtevajo. Žal pa tudi na tej strani obstaja majhen interes za porabo davkoplačevalskega denarja. Nekatera zavetišča razglašajo podatke o zapuščenih živalih in njihovi usodi za poslovno skrivnost, pri občinah pa je opaziti nejevoljo, ker je država prevalila skrb in stroške zanje na lokalne skupnosti, na VURS-u pa tudi nimajo interesa imeti vsaj nekega generalnega pregleda nad dogajanjem.

    PREBERITE TUDI:  Kako lahko ugotovite, ali je vaš pes zdrav?

    Ugotavljamo, da se za oskrbo zapuščenih živali v celoti porabi kar precej davkoplačevalskega denarja, in sicer v letu 2008 (po podatkih, ki smo jih pridobili) okoli 1.300.000,00 €, v letu 2009 okoli 1.500.000,00 €, poudarjamo pa, da vse občine niso predložile višine proračuna, ki so ga v ta namen porabile. Dobili smo vtis, da ob tem dobrobit živali ni na prvem mestu, pač pa predstavlja nosilcem dejavnosti stalen in zagotovljen dotok dohodka. Ob tem se sprašujemo, v čem je smisel, da se v te namene kanalizira tolikšna davkoplačevalska sredstva zgolj zato, da se zapuščene živali bolj ali manj kvalitetno oskrbi, po 30 dneh pa evtanazira, ker ne prinašajo več zaslužka, kar žal naša zakonodaja dopušča. Želimo poudariti, da vsekakor pozdravljamo, da se v namene oskrbe in zaščite živali namenja čim več sredstev, a kaj, ko gre večina denarja v tem trenutku zgolj in samo v žepe podjetnikov.

    EvtanzijaOpažamo tudi, da nekatera zavetišča sploh ne izkazujejo interesa za oddajo živali prej kot v 30 dneh, ker potem ne poberejo vse oskrbnine, ki bi jo sicer dobila. Po 30 dneh pa jih imajo tako ali tako pravico usmrtiti, kar se ponekod počne po tekočem traku. Ker je kontrola inšpekcijskih služb minimalna, nekatera zavetišča pa za informacije hermetično zaprta, ugotavljamo, da lahko imetnik zavetišča z živalmi počne karkoli želi. Število evtanazij je ponekod grozljivo visoko – zanimivo, da prav v zavetiščih, ki razglašajo te podatke za poslovno skrivnost.

    Če strnemo izsledke in ugotovitve:

    • pri določenih zavetiščih opažamo, da oglašujejo živali za oddajo le toliko, kolikor jih obvezuje zakonodaja, pa še to zelo nekvalitetno;
    • nekatera zavetišča imajo za potencialne posvojitelje neustrezen urnik uradnih ur – med tednom v času, ko so ljudje večinoma v službi, ob koncih tedna pa so zaprta;
    • posvojitelji nimajo možnosti, da bi se pred posvojitvijo spoznajo z živaljo, ki jo želijo posvojiti, kar povečuje število neustreznih in slabih posvojitev;
    • v nekaterih zavetiščih tako zakomplicirajo postopek posvojitve, kot da si posvojiteljev sploh ne želijo in upajo, da se bodo le-ti naveličali in odnehali;
    • v nekaterih zavetiščih opažamo, da se v primeru, da žival še ni dolgo v zavetišču, posvojitev na vse mogoče načine zavlačuje, da se njeno bivanje približa zakonsko določenim 30 dnem, ko še prinaša denar od občine;
    • odsotnost zakonske obveze hrambe kompletne dokumentacije o sprejetih živalih (vključno s kartoteko), posledica tega so pomanjkljivi arhivi. Kartoteke ponekod izginejo takoj, ko žival na tak ali drugačen način zapusti zavetišče, so pa bistvenega pomena za rekonstrukcijo dogajanja, če pride do prijave inšpekciji iz kakršnega koli razloga;
    • cene storitev med zavetišči niso poenotene, variirajo tudi za 100 %;
    • previsok odstotek evtanazij;
    • VURS dopušča in celo odobrava delovanje zavetišč na minimalnih standardih, kar včasih pomeni tudi odsotnost ustrezne karantene;
    • masovni izvoz živali iz nekaterih slovenskih zavetišč v tujino (največkrat se omenja Nemčija), sledljivosti ni – kakšna je usoda vseh teh živali?
    • vračanje prostoživečih mačk na neznane lokacije – sledljivosti ni;
    • kakšen je pomen čipiranja prostoživečih mačk brez lastnika namesto standardnega označevanja, ki omogoča takojšnje prepoznavanje z/k živali;
    • zaračunavanje oskrbnine za eno in isto žival dvema (ali več?) občinama.
    PREBERITE TUDI:  Pasme psov, ki se (ne) razumejo z mačkami

    Zavetišče za živali

    Med vsem tem prebiranjem smo opazili tudi dejstvo, da se nekaterim zavetiščem lovišča ponujajo kar sama – enostavno se odpeljejo v prvo romsko naselje, polovijo vse na štirih nogah in po 30 dneh enostavno izstavijo račun v višini recimo 4.500 evrov. V povprečju občine plačujejo za 30-dnevno namestitev enega psa približno 300 evrov.

    Dokler bodo zavetišča profitna gospodarska dejavnost, dokler bodo inšpektorji grozili s kaznimi društvom, ki opozarjajo na evidentne kršitve, ker si želijo »mir pred njimi« (citiram izjavo enega od veterinarskih inšpektorjev), dokler bodo le-ti menili, da je bolje imeti zavetišče na minimumu, kot da jih sploh ni – le zakaj jih ne bi bilo, in sicer kvalitetnejših in prijaznejših do zapuščenih živali?! Zanima me, ali bi se dotični misleci enako sprijaznili z lastnim življenjem po minimalnih standardih? Dotlej pa bodo živali nemočno ždele v mrzlih kletkah in upale na boljši jutri, dokler jim ta jutri ne prinese usmrtitve na nek po človeško bizaren »human« način. Naj mi kdo, za vraga, že razloži, kako se »humano« usmrti, zakolje in ali obstaja potem takem tudi »humano« posilstvo?!

    “Srečno hodi!” pravi cesar, minister Gregor pa nič.

    Jadranka Juras

    Povejte svoje mnenje - kometirajte

    2 KOMENTARJI

    1. Se strinjam s tem člankom. Meni so zgoraj opisani dobrotniki pred nekaj leti, dobesedno ukradli psa izpred domače hiše in mi ga potem za cca 100 eur prodali nazaj.

    Comments are closed.