Alenka Resinovič Reza, ki jo večina pozna s televizijskih zaslonov, kjer je dolga leta delala kot napovedovalka vremena, vodila pa je tudi oddaje z različnimi tematikami, je oseba, ki ji nikoli ne zmanjka idej in novih izzivov. Je nasmejana, pogumna, navihana ter polna energije in optimizma.
Še vedno je zelo aktivna – trenutno s sinom delujeta pod blagovno znamko Food Cool Tour, pri čemer turiste povabita v svoje domovanje in jim predstavita slovenske lokalne dobrote, vse skupaj pa začinita s toplim sprejemom in pripovedovanjem zanimivih zgodb.
Pogovarjali sva se o njeni dosedanji karierni poti, o družini, ki ji zelo veliko pomeni, in o njenem otroštvu. Predstavila je svoj pogled na življenje in povedala, čemu se posveča v tem obdobju življenja. Pred njo se odpira tudi nova pot, saj bo v kratkem izšla njena prva knjiga.
V življenju ste počeli veliko različnih stvari. Zaključili ste študij računalništva in informatike, nato ste pristali v medijih, pri čemer ste delali na radiu in televiziji. Med drugim ste bili jogijska terapevtka, zdaj pa delujete na področju turizma in kulinarike. Po kakšnem ključu ste se odločili podati na vsako tako novo pot? So bile tovrstne odločitve plod spontanosti ali tehtnega premisleka?
Nikoli ni bilo nobenega tehtnega premisleka. (smeh) Po naravi sem zelo impulzivna, kar me včasih tepe, vendar je cena tega sprejemljiva oz. manjša od užitka, ki mi ga prinaša tak način življenja. Živim zelo spontano. Nimam nobenih velikih načrtov.
Lotevala sem se širokega spektra aktivnosti. Včasih, ko pomislim na to, se sprašujem, kako mi je uspelo vse to. Rada imam to, da se mi veliko dogaja, da sem aktivna in ves čas v pogonu. Če padem v rutino, se začnem dolgočasiti, zato se hitro podam v nove izzive.
Jogijska terapevtka sem na primer postala v času, ko joga pri nas sploh še ni bila tako prepoznavna, kot je danes. Za študij računalništva sem se odločila, ker je bila fakulteta v bližini mojega doma. Študij se mi je zdel super. Če bi se še enkrat odločala, bi se odločila za isto smer. Res je sicer, da nikoli nisem delala v tem poklicu. Sem pač črna ovca, pa kaj? (smeh)
Še vedno imam stike z večino nekdanjih sošolcev. Moja prijateljica Jasna je nekdanja sošolka s fakultete. Skupaj pogosto potujeva po svetu. Letos sva bili tudi skupaj na morju. Zdaj se pripravljava na organizacijo obletnice nekdanjih sošolcev. Odnose z dobrimi ljudmi, ki imajo pozitivno energijo, je treba čuvati in negovati.
V medijih sem pristala po naključju. Začela sem na Radiu Študent, nato sem šla na Radio Hit, potem pa na televizijo. Po 22 letih dela na tem področju sem se začela dolgočasiti. Sem pa v tistem obdobju vzporedno delala še veliko drugih stvari. Med drugim sem postala jogijska terapevtka in kmetica – gojila sem česen. Mogoče je bilo to celo najbolj plodno obdobje mojega življenja.
Na tej poti sem se veliko naučila. Na koncu sem ugotovila, da je najlepše doma, zato zdaj pri nas doma organiziramo kulinarične delavnice. Gostje iz tujine, ki prihajajo v našo kuhinjo, zelo cenijo, če jih povabiš k sebi domov. V času, ko sem delala na televiziji, sem bila povabljena na TV Pika. Takrat sem vodila prvo kuharsko, prvo gradbeno in prvo turistično oddajo. Novosti so bile vedno tiste, ki so me gnale naprej. Vedno so me zanimale nenavadne stvari in novi izzivi.
Karkoli počnem, se tega lotevam z vsem svojim bitjem, dušo, srcem in telesom. To se mi zdi najbolj pomembno.
Za katerega od teh poklicev bi lahko rekli, da je največ doprinesel k vaši osebnosti rasti? Med opravljanjem katerega dela pa ste čutili, da lahko v največji meri izražate sebe?
Verjetno bi to morala biti joga, vendar mislim, da ni. Delo v kulinariki, s katerim se zdaj ukvarjam, me zelo izčrpava. Moram reči, da je res naporno. Najprej je bilo treba zadostiti vsem zahtevanim pogojem za to dejavnost, nato pa se je treba redno pojavljati na raznoraznih platformah, da te ljudje sploh najdejo. Imeti moraš svojo spletno stran in objavljati na družbenih omrežjih. Treba je poročati ter hoditi na sestanke, v hotele in agencije. Po naših izkušnjah je to najboljši kanal, preko katerega lahko pridemo do naših potencialnih gostov. Tukaj pa se pravo delo šele začne.
K vam prihajajo večinoma tuji gostje?
Ja, izključno tuji.
Iz katerih držav v največjem številu?
Največ je Američanov.
Torej njih še posebej zanima slovenska kulinarika?
Številni Američani pridejo v Slovenijo raziskovat svoje korenine, zato jih še toliko bolj zanima, kako pripravljamo potico in zvijamo štruklje. Poleg tega jim predstavimo tudi druge slovenske dobrote, česen, vino, domače sokove, marmelade in druge specialitete.
Ljudje želijo slišati zgodbe. V pripovedovanje s sinom Lukom vedno vključiva številne pripetljaje. To delo namreč ni postavljeno v neke vnaprej določene okvirje. Spontanost, iskrenost, inovativnost, kreativnost – to je recept za uspeh.
Luka pripelje goste k nam domov, jaz pa medtem pripravim narezke, pijačo in sestavine, ki jih potrebujemo za pripravo jedi. Od trenutka, ko gostje vstopijo v hišo, do trenutka, ko odidejo, je vse skupaj eno samo veliko doživetje, ki vključuje pogovore, smeh in objeme. Gradimo pristne odnose in pogosto tudi kasneje ostajamo v stikih. Delo z ljudmi v kombinaciji s kuhanjem mi je res v veselje.
Na drugo mesto bi dala gojenje česna. Na njivi sem namreč našla svoj mir, čeprav je bilo samo delo zelo naporno. V sedmih letih smo pridelali tono česna. Imeli smo enajst njiv. Vse smo delali na roke brez kakršnekoli mehanizacije. Bilo je veliko fizičnega dela in skrbi, kakšna bo letina. Takrat sem preživljala eno najtežjih obdobij svojega življenja. Delo na njivi mi je pomagalo pregnati temačne misli, saj zanje enostavno ni bilo časa.
Tudi študij je bil odličen, čeprav je bil precej težek. Kot študentka sem namreč dvakrat rodila. Bilo je zelo naporno. Bili smo prva generacija te smeri, ki je bila razpisana na Fakulteti za elektrotehniko. Zdaj se ta študij izvaja na ločeni fakulteti. Danes je ta panoga poleg turizma najhitreje rastoča.
Katere jedi najraje pripravljate in katere najbolj obožujete na svojem krožniku?
Zelo rada kuham juhe, ker jih vsi tudi zelo radi jemo. Na naši mizi prevladujejo sezonske, lokalne in ekološko pridelane jedi. Jedi, ki nam dajejo zadovoljstvo in občutek, da delamo dobro zase in za naravo.
Imeli ste srečno otroštvo in zelo dobre odnose v družini. Vam je kakšen dogodek iz otroških let ostal v še posebej lepem spominu?
Teh dogodkov je bilo nešteto. Moj oče, ki je žal že pokojni (njegova smrt je bila velik šok za vse nas, midva pa sva bila še posebej povezana), me je klical miška maška. Ko sem bila letos s prijatelji na morju, je prijateljičin partner kar na lepem rekel miška maška. V očeh so se mi nabrale solze. Vprašala sem ga, od kod mu to. Rekel je, da ne ve, ker tega ni še nikoli rekel. Očitno je šlo za nekakšno sporočilo od zgoraj. Po tem dogodku sem potrebovala nekaj časa, da sem prišla k sebi.
Ko sem bila otrok, smo se ves čas vozili s fičom. Povsod smo šli z njim. V Angliji, kjer je študiral moj oče, smo se z njim vozili po levi strani, kar je bila za nas prava dogodivščina.
Ne vem, koliko let sem varčevala za konja, ki sem si ga takrat želela imeti. Naredila sem tudi že načrt, kako naj bi bil videti njegov hlev.
Zaključila bi lahko, da sta me moja starša podpirala pri čisto vsem – pri realizaciji najbolj norih in nemogočih idej in projektov.
Po ločitvi sem ostala sama s tremi otroki. Starša, ki sta živela v Ljubljani, sta me ves čas obiskovala v Domžalah. Mama je očeta, ki je bil kot profesor zaposlen na ekonomski fakulteti, odložila za Bežigradom, potem pa je prišla k meni. Vsakemu od mojih treh otrok je skuhala kosilo, ko je ta prišel iz šole.
Prijatelji so me spraševali, če moja starša razmišljata o tem, da bi še koga posvojila. Pri nas doma so bila vrata vedno za vse odprte, starša pa sta pomagala rešiti nemalo težav. Daleč od tega, da bi imeli drugi slabe starše. Sta bila pa onadva res dovzetna za vse, kar se mi je dogajalo. Vedno sta mi nudila podporo in spodbudo. Česa takega nisem videla v nobeni drugi družini.
Ste to potem tudi vi predali naprej svojim otrokom?
O tem nisem nikoli razmišljala. Verjetno. Upam, da sem. Smo zelo povezani in se pogosto družimo; predvsem ob nedeljskih kosilih in za praznike. Vedno pravim, da če mi je kaj uspelo v življenju, so mi moji trije otroci in česen. Na to sem res ponosna. (smeh)
Zdaj imate že pet vnučkov, katerim ste posvetili tudi knjigo. Je ta že izdana?
Ne. To bo še cel projekt. Napisana je že, jo je pa potrebno še urediti, lektorirati in prevesti v angleščino. Prijavila sem se tudi v spletno platformo za izdajanje knjig. Ker nikoli nisem bila zelo zaupljiva do interneta, bom najprej izdala testno knjigo o česnu. Tako bom lahko bolje spoznala sam postopek izdaje knjige. Knjiga bo najprej na voljo v zvočni in spletni obliki, kasneje pa v tiskani verziji.
Moji otroci mi pogosto pravijo: »Ne vzgajaj svojih vnukov, ampak jih razvajaj.« Vendar jaz ne morem iz svoje kože. Ves čas jim govorim: »obuj se«, »zapri usta«, »ravno se drži« …
Verjetno je to do določene mere naravno …
Jaz sem to mejo že presegla, zato so se začeli vsi delati norca iz mene v smislu: »Saj si že povedala.« To je res, vendar se mi zdi, da me nihče ne posluša. Potem pa je naenkrat nekdo rekel: »Pa napiši tisto, kar bi jim rada povedala.« In tako je nastala ta knjiga, v kateri smo glavni junaki moji trije starejši vnuki, puščavnik in jaz. Knjiga mi je všeč, sem zelo zadovoljna.
Kako pa običajno preživljate čas z vnuki?
Starejša vnuka sta stara 12 in 14 let, Lukovi otroci pa tri, pet in osem let. Najstarejši vnuk je šel ravnokar v gimnazijo. Z Maksom in Nadine se večinoma slišimo preko telefona, saj oni živijo v Ljubljani, s Samom, Lanom in Piko pa smo še nedolgo nazaj živeli v isti hiši. Pred kratkim sem se namreč preselila k mami v Izolo in postala Primorka. Ker pa imamo v Domžalah veliko dela s kuharijo, sem pogosto tudi v Domžalah.
Moja mama je stara 92 let in še vedno vozi avto. Pripravlja najboljše juhe in solate. Je najboljša mama na svetu.
Z njo sta v zelo dobrih odnosih, kajne?
Res je. Že celo življenje sva zelo povezani. To je odnos, kakršnega si lahko samo želiš. Sploh si ne znam predstavljati, da ne bi bili tako povezani, kot sva. Tudi ko so bili moji trije otroci že odrasli, smo se mi trije (z mamo in očetom) še vedno šli potepat; recimo v Trst na kavico. Midve z mamo zdaj ohranjava naše rituale. Skupaj greva na degustacijo oljčnega olja, na kozarec vina … Pred kratkim sem namreč postala someljejka, zato ji zdaj razlagam o vinu. Imava tak odnos, da lahko samo rečem: to je to. Poleg tega odlično kuha.
Potem imate to po njej?
Ja, sigurno. (smeh).
Če si vzamete en dan povsem zase, za počitek, kako ga najraje preživite?
Odpravim se v Izolo k mami. Ona ima tam velik vrt in ravno zdaj delava načrt, kako se ga bova lotili v naslednjem leti; kako bova uredili namakanje, kaj bova posadili. Letošnji pridelek je bil v primerjavi s preteklim letom zaradi suše precej manjši.
Nikoli si ne vzamem celega dneva samo zase. Osemletni vnuk Samo mi velikokrat reče: »Nani, ti imaš najmanj tri službe.« Ko ga vprašam »Kako veš?«, mi reče: »Saj vidim. Ves čas govoriš o kuhinji, hrani, knjigi ali turistih.«
Zame je oddih, da greva s prijateljico na pohod. To name deluje zelo terapevtsko. Veliko časa preživim tudi v svoji sobi, pri čemer veliko razmišljam in si postavljam prioritete. Z leti sem postala nekoliko bolj organizirana, prej pa sem bila bolj spontana.
Bi rekli, da ste v zadnjih letih prišli do kakšnega pomembnega spoznanja?
S to knjigo sem se podala v svoj svet. Začela sem odkrivati določene zakonitosti slednjega. Pisanje mi predstavlja nekakšno igrišče, kjer si dam lahko duška in pustim domišljiji prosto pot. Modrosti, do katerih sem prišla, sem tudi preko te knjige namenila svojim petim vnukom in drugim bralcem.
Če se dobro počutiš, pašeš povsod. Pomembno je, da se dobro počutimo v sebi, da smo zadovoljni. Jaz sem se vedno počutila dobro v svoji koži. Zdaj, ko sem prišla do tega spoznanja, bi rada to sporočilo predala naprej.
Za kaj ste najbolj hvaležni?
Za družino. To je blagoslov. Ves čas govorim, da sem rojena pod srečno zvezdo. Pogosto se v mislih zahvaljujem mami in očetu, da sta mi omogočila življenje kot iz sanj.
Velikokrat sem že slišala, da naj bi si otrok sam izbral svoje starše. Drugi pravijo, da si starši izberejo otroka. Jaz mislim, da smo se mi kar odločili drug za drugega, da smo se že nekje prej našli. Družina je zame res pomembna vrednota.
Denar mi pomeni zelo malo. Seveda je pomembno, da ga imaš dovolj za normalno življenje, da ne živiš iz rok v usta, da se ne sprašuješ za vsako stvar, če si jo lahko privoščiš, vendar se denar nahaja čisto na dnu moje prioritetne lestvice.
V ospredju je absolutno družina in vse, kar je povezano z njo. Moje delo. Odnosi. Nimam veliko prijateljev, ker tudi nimam časa zanje. Preveč časa mi vzamejo vse te moje aktivnosti in projekti.
Moram pa reči, da je pri teh letih še toliko bolj pomembno skrbeti za svoje zdravje. To še posebej velja za ženske, ki pridemo v menopavzo. Ne samo, da lahko razpoloženje v tem obdobju zelo niha, tudi telo se spremeni.
Ženskam bi rada sporočila, da je dovolj, če si vzamemo nekaj minut dnevno zase. Da se posvetimo neki aktivnosti, kot so taichi hoja, dihanje, razgibalne vaje, raztezanje. Mogoče tudi vajam za moč, vendar brez pripomočkov – zgolj z lastnim telesom.
Prehrana, telesna vadba, spanje, mentalno zdravje ter druženje z veselimi in pametnimi ljudmi so zelo pomembni. Veliko ljudi začne ta področja kar nekoliko zanemarjati, ko pridejo v določena leta. Vendar je v teh letih še toliko bolj pomembno, da se jim posvetimo. Potem si bolj gibčen. Če se spotakneš, se znaš ujeti.
Zelo priporočam tudi masiranje. Lahko gre tudi za masiranje samega sebe. Plavanje. Pohodništvo. Da hodiš in opazuješ lepote, ki nam jih ponuja ta naša Slovenija. In da se ustaviš pri kakšni hiši, kaj spiješ in kakšno rečeš. Slovenci smo tako preprosti in gostoljubni.
Spomnim se, ko sva šla z mojim nekdanjim možem Američanom na izlet v Trento. Rekel je: »Sploh nama ni treba hoditi v službo. Kamorkoli prideva, nama ponudijo prenočišče, kosilo in večerjo.« Tako je bilo takrat in še vedno je. Meni sicer otroci in prijatelji vedno govorijo, da na vse gledam skozi rožnata očala. Da jaz vidim vse lepo. Vendar tako pač je – z moje perspektive je vse popolno. Če pa kdaj slučajno ni, pa naredim tako, da postane.
Preberite tudi:
- dr. Tina Lužnik: Sedem let dela v javnem zobozdravstvu je v meni pustilo travme
- Sonja Gerič Bevec o odraščanju z očetom alkoholikom: “Ljudje okoli mene niso vedeli, kaj preživljam”
- Irena Rotar: To so največje grožnje za prehransko varnost v prihodnosti
