Travme. O njih se v današnjem času čedalje več govori. Marsikdo si težko prizna, da so ga dogodki iz preteklosti pomembno zaznamovali in posledice slednjih še vedno nosi s seboj. To se lahko med drugim odraža v telesnih odzivih, v načinu, kako posameznik odreagira na vsakodnevne situacije, in v tem, kako gradi odnose z drugimi.
Kaj točno so travme? Kako jih prepoznati? Kako se z njimi soočiti in kako jih pozdraviti? Je to sploh mogoče? Kako se lahko travme prenašajo skozi generacije? O vsem tem sva se pogovarjali z univ. dipl. psihologinjo Petro Mustar, ki je s področjem travm zelo dobro seznanjena. V svoje psihoterapevtsko delo vključuje tudi metodo Somatic Experiencing, enega novejših pristopov k zdravljenju travm.
Ste psihologinja, opravili pa ste tudi program Zakonska in družinska terapija. Poleg tega ste zaključili izobraževanje iz metode Somatsko doživljanje (Somatic Experiencing). Kako vas je pot življenja zanesla na to področje oz. kaj v zvezi s to metodo vas je še posebej pritegnilo?
Od nekdaj so me zanimali ljudje, naš notranji svet ter kako delujemo in osmišljamo svoje življenje, zato sem se odločila za študij psihologije. Svojo poklicno pot sem začela kot vzgojiteljica mladostnikov s čustveno-vedenjskimi motnjami, nato sem se zaposlila kot svetovalna delavka v šoli.
Pri delu z otroki, mladostniki, starši in strokovnimi delavci sem si želela več konkretnih orodij in globljega razumevanja stisk, s katerimi so prihajali k meni. Tako sem se odločila za izobraževanje iz zakonske in družinske terapije, nato pa sem se posvetila psihoterapevtskemu delu.
Relacijski družinski pristop mi je pomagal bolje razumeti, kako nas oblikujejo odnosi, predvsem tisti v družini, in kaj se lahko skriva za našimi odzivi. Študij mi je dal pomembna znanja o tem, kako človeku pomagati prepoznati in razumeti svoja čustva, jih izraziti ter se spoprijeti z njimi. Vemo, da predstavljajo naše zmožnosti čustvene regulacije pomemben del duševnega zdravja in našega spoprijemanja z življenjskimi izzivi.
Metoda somatsko doživljanje (Somatic Experiencing – SE) me je pritegnila, ker se osredotoča na nekaj bolj osnovnega – na telesne senzacije in živčni sistem. Naše izkušnje, tudi travmatične, se lahko odražajo v odzivih našega telesa.
Pri svojem delu opažam, da lahko človek dobro razume, zakaj ga nekaj vznemiri oz. s čim je to povezano, vendar v podobni situaciji telo še vedno odreagira na enak način. Lahko mu na primer razbija srce ali ga preplavi strah.
Pristop od zgoraj navzdol, pri čemer izhajamo iz misli in razumevanja, ne deluje vedno. Pri SE delujemo po principu od spodaj navzgor, kar pomeni, da izhajamo iz telesnih občutkov in odzivov ter človeka podpremo pri tem, da v telesu postopoma začuti več varnosti. Ko napetost v telesu popusti, človek lažje zadiha. Posledično se pogosto umirijo tudi misli. Oseba pri tem lažje prepozna možnosti, ki so ji na voljo, in pridobi več nadzora nad situacijo, ker lahko doživi kot veliko olajšanje.
SE vidim kot smiselno dopolnilo mojemu dosedanjemu znanju, saj povezuje razumevanje odnosov in čustev s tem, kar človek doživlja v telesu.
Lahko razložite, kaj je bistvo te metode in kako se ta razlikuje od pogovorne psihoterapije in drugih pristopov za razreševanje stisk pri posameznikih?
Somatsko doživljanje je telesno usmerjen pristop za lajšanje in zdravljenje posledic travme in travmatskega stresa, ki ga je razvil dr. Peter Levine. Tudi pri tej metodi se večinoma pogovarjamo, v proces pa vključimo še nežen dotik, če posameznik v to privoli. Dotik lahko namreč pomaga pri zaznavanju telesa in pri občutku opore, ni pa nujno del metode.
Pri SE bo terapevt za razliko od ostalih pristopov veliko pozornosti namenil dogajanju v telesu klienta med njegovim pripovedovanjem o določeni temi, ne zgolj vsebini povedanega. Pri tem bo morda opazil spremenjeno dihanje, napetosti, občutek vročine ali spremenjeno držo.
Človeku pomagamo te občutke zaznati in spremljati na način, da ga ne bi preplavili. Težkim vsebinam se približujemo postopoma. Včasih ustavimo njegovo pripovedovanje in poiščemo nekaj, kar mu daje občutek podpore. Namen tega pristopa ni, da bi moral človek vse to, kar je izkusil v preteklosti, še enkrat isto intenzivno podoživeti, ampak mu pomagati, da bi, medtem ko ga prevevajo težki občutki, zmogel ostati v stiku s seboj in s sedanjostjo. Tako ga misel na dogodek, ki ga je pred tem povsem preplavila, sčasoma manj vznemiri.
Pristop SE izhaja iz razumevanja, da lahko travmatična izkušnja pusti na telesu sledi v obliki nedokončanih obrambnih odzivov. Boj, beg in zamrznitev so samodejni odzivi, s katerimi nas živčni sistem varuje pred nevarnostjo.
Če takrat, ko se nam je zgodilo nekaj travmatičnega, nismo imeli dovolj možnosti za zaščito, umik ali podporo, lahko telo ostaja v obrambni pripravljenosti tudi po tem, ko je nevarnost že mimo. S tem pristopom človeku pomagamo, da na varen in postopen način dokončuje te obrambne odzive ter sprošča z njimi povezano napetost.
Ta pristop mi je še posebej približal pomen občutka varnosti. Če smo ves čas na preži, v stanju pripravljenosti, se veliko naše pozornosti in energije za zaščito usmeri v upravljanje tega, da bi se počutili sproščeno. Ko začutimo več varnosti, se po drugi strani odpre prostor za raziskovanje, za odnose, delo, učenje in kreativnost. Sicer tudi drugi psihoterapevtski pristopi vključujejo delo s telesom, vendar je pri tej metodi prav telesno doživljanje glavna pot, po kateri pridemo do teh sprememb.
Kako uspešen je ta pristop v primerjavi z drugimi, bolj uveljavljenimi?
Pristop SE je še posebej učinkovit takrat, ko imamo opravka s telesnimi odzivi, ki vztrajajo tudi po tem, ko svoje težave že dobro razumemo. Nekatere kontrolirane študije s tega področja kažejo na pomembno zmanjšanje posttravmatskih simptomov, kar je spodbudno. Je pa raziskav na to temo zaenkrat manj kot s področja drugih terapij, ki obravnavajo travme. Sama vidim SE kot dragoceno dopolnitev svojega terapevtskega dela.
Je ta metoda primerna za vsakogar ali le za določeno skupino ljudi?
SE je mogoče prilagoditi posameznikom glede na njihove izkušnje in težave, vendar nobena metoda ni primerna ali enako učinkovita za vse. Raziskave kažejo, da je SE učinkovita predvsem pri posttravmatskih simptomih.
Vsak posameznik vstopa v terapevtski proces s svojega izhodišča. Nekateri že zelo dobro poznajo svoje misli, čustva in telesne občutke, medtem ko je drugim tovrstno raziskovanje manj domače.
Dober stik s telesom ni pogoj za začetek, saj slednjega razvijamo postopoma. Terapevt izhaja iz tega, kar človek v tistem trenutku zmore, nato pa določa, kakšen tempo napredovanja je zanj ustrezen. Seveda so pri tem upoštevane tudi posameznikove želje in težave. Pri nekaterih je smiselno SE vključiti v širši terapevtski proces, medtem ko drugi potrebujejo drugačen pristop ali dodatno strokovno pomoč.
Dolgo časa se je predpostavljalo, da travme nastanejo zgolj, ko posameznik izkuša nekaj izjemno težkega, kot so vojne, fizično nasilje, spolna zloraba in podobno. Vendar pa današnji strokovnjaki vse bolj govorijo o tem, da lahko travmo sproži že nek dogodek, ki objektivno gledano ni tako grozen, vendar ga posameznik doživlja kot takega. Kako torej opredeliti travmo?
Res je. Travmatične posledice lahko pustijo tudi dogodki, ki navzven niso videti tako dramatični. Na primer prometna nesreča brez poškodb, pri čemer se človek prestraši za svoje življenje, ali boleč zdravstveni poseg, med katerim doživlja občutke nemoči. Za majhnega otroka je lahko ločitev od starša pri hospitalizaciji na primer zelo težka.
Travma lahko nastane po enkratnem ogrožajočem dogodku ali pa zaradi ponavljajočih se izkušenj, pri čemer so naše osnovne potrebe po varnosti, ljubezni in sprejemanju določeno obdobje prezrte ali ogrožene. To se lahko dogaja med odraščanjem pri poniževanju, zastraševanju ali čustvenemu zanemarjanju.
O travmatizaciji govorimo, kadar nas takšne izkušnje preplavijo oz. presežejo naše takratne zmožnosti spoprijemanja z njimi ob podpori, ki nam je na voljo. Tako pustijo trajnejše posledice na področju čustvovanja ter v načinu, kako gradimo odnose, doživljamo sebe in kako se odziva naše telo. Takšne izkušnje težko predelamo in vključimo v svoje življenje kot nekaj, kar se je zgodilo in je za nami.
Pri somatskem doživljanju se posebej poudarja to telesno komponento: Po preplavljajoči izkušnji se lahko naš živčni sistem še naprej odziva, kot da nevarnost traja. Čeprav razumsko vemo, da smo na varnem, ostajamo napeti, na preži ali pa se počutimo otopelo in odmaknjeno.
To, ali bo izkušnja pustila travmatične posledice, je odvisno od njene intenzivnosti, trajanja in ponavljanja, naše starosti, predhodnih izkušenj ter možnosti zaščite in podpore. Zato isti dogodek ne prizadene vseh na enak način, različni odzivi pa niso merilo človekove moči ali šibkosti.
Pomembna je tudi previdnost pri rabi besede travma, ki je danes postala nekoliko moderna. Vsaka boleča ali neprijetna izkušnja še ni travma, čeprav si vsaka stiska zasluži pozornost. Pri opredeljevanju travme zato upoštevamo dogodek, okoliščine in posledice, ki jih ta ima na človekovo vsakdanje življenje.
V zadnjem času se veliko govori tudi o medgeneracijskih travmah. Kateri so mehanizmi za prenos travm iz roda v rod?
O medgeneracijski travmi govorimo takrat, kadar posledice težkih izkušenj ene generacije vplivajo tudi na naslednjo, čeprav otroci ali vnuki niso doživeli prvotnih dogodkov. Ta prenos poteka po več poteh.
Pomembna pot so odnosi in vsakodnevno družinsko življenje. Starš, ki po travmatičnih izkušnjah ostaja prestrašen, razdražljiv ali čustveno odmaknjen, se lahko težje odziva na otrokove potrebe. Otrok se ob njem uči, kaj lahko pričakuje od drugih, kako varen je svet in kako ravnati s svojimi čustvi. Če je starš na primer nenehno na preži, lahko tudi otrok razvije občutek nenehnega pričakovanja nevarnost.
Prenašajo se tudi družinska sporočila in načini spoprijemanja, kot so: »nikomur ne zaupaj«, »o tem se ne govori« ali »čustva moraš zadržati zase«. Tudi kadar o preteklosti molčimo, se lahko njene posledice odražajo v načinu, kako gradimo odnose. Pomembne so tudi življenjske razmere, kot so revščina, diskriminacija, nasilje ali prisilno razseljevanje. Slednje lahko obremenjujejo več generacij zapored.
Raziskuje se tudi potencialno biološko pot prenosa, ki je povezana z epigenetiko. Pri tem se postavlja vprašanje, ali lahko hud stres, ki ga doživijo starši, vpliva na delovanje genov in način odzivanja na stres pri potomcih.
Pomembno je poudariti, da lahko tudi starš, ki je veliko pretrpel, svojemu otroku zagotovi varen in ljubeč odnos. Škodljive vzorce je mogoče prekiniti, pri tem pa lahko pomaga podpora bližnjih, po potrebi pa tudi strokovna pomoč.
Vemo, da je živčni sistem dojenčkov še posebej občutljiv. So bila prepoznana določena ravnanja, s katerimi lahko starši v tem obdobju življenja nehote povzročijo travme svojim otrokom, čeprav se morda na prvi pogled zdijo neškodljiva?
V zvezi s tem je ključno, da si starš prizadeva biti čim bolj uglašen s potrebami otroka, ki je v tem najbolj zgodnjem ranljivem obdobju v celoti odvisen od odraslih skrbnikov. To ne pomeni, da mora biti popoln, kar seveda tudi ni možno, ampak da je dovolj dober starš. Pomeni, da skuša razumeti otrokove signale, preizkuša, kaj mu pomaga, in ponovno vzpostavi stik, kadar je ta izgubljen.
Prepričanja, da lahko dojenčka z odzivanjem na njegov jok razvadimo ali da ga je bolje pustiti v stiski, da se bo utrdil, so škodljiva. Jok je način, kako nam dojenček sporoča svoje potrebe. Če ga dolgo ali pogosto puščamo, ne da bi se nanj odzvali, je to zanj obremenitev. Podobno velja tudi za grobe in zastrašujoče odzive ter odtegovanje stika s strani starša.
Odrasli otroku pomaga s koregulacijo: z bližino, nežnim glasom, držanjem in primernim odzivanjem na njegove signale. Dobro je, če se pri tem tudi sam starš nekoliko umiri. Otrok skozi pridobljene izkušnje, ko zazna, da drugi opazijo njegove stiske in se nanje odzovejo, postopoma gradi lastne sposobnosti uravnavanja čustev.
Kako lahko posameznik prepozna, da so v ozadju težav, s katerimi se spopada, travme? V katerih primerih se je pri razreševanju slednjih smiselno obrniti na strokovno pomoč?
Na posledice travme lahko pomislimo, ko opazimo, da nas določene situacije zelo hitro preplavijo, se težko pomirimo ali se počutimo ogrožene, čeprav smo na varnem. Lahko smo ves čas na preži, hitro vzkipimo in se izogibamo stvarem, ki nas spominjajo na težko izkušnjo. Lahko se pojavijo vsiljivi spomini, nočne more ali pa otopelost in odmaknjenost.
Opazi se lahko tudi v načinu, kako gradimo odnose. Ko nam partner ali prijatelj nekaj pripomni in se v nas sproži močan občutek zavrnitve ali jeze. Če je naš odziv burnejši, kot bi lahko pričakovali glede na določeno situacijo, lahko pomislimo, da se je dotaknilo tudi nečesa bolečega iz preteklosti. To seveda ne pomeni, da težave v sedanjem odnosu niso resnične.
Pri ponavljajočih težkih izkušnjah iz otroštva je te povezave med travmatičnimi izkušnjami in sedanjimi odzivi težje prepoznati. Velikokrat lahko mislimo, da takšni pač smo in da je to del nas. Na primer to, da smo bolj previdni v odnosih in da smo stalno napeti.
Strokovno pomoč je smiselno poiskati, ko stiska vztraja, se stopnjuje ali nas ovira v našem vsakdanjem življenju; pri spanju, delu, v odnosih in/ali v vsakodnevnih situacijah. Ni potrebno čakati na to, da postane stanje nevzdržno.
Je možno travmo popolnoma pozdraviti?
To je zanimivo vprašanje. Pri tem se je smiselno vprašati, kaj pomeni biti popolnoma zdrav. Biti relativno zdrav verjetno pomeni, da se večinoma dobro soočamo z izzivi, ki jih prinaša življenje. Da zmoremo po težkih trenutkih ponovno najti ravnovesje in občutiti veselje. Da imamo vzpostavljene mehanizme in načine, kako si pomagati.
Ja, okrevanje po travmi je mogoče. Pri nekaterih ljudeh lahko simptomi tudi povsem izzvenijo. V sklopu terapij ne brišemo spominov, lahko pa do njih vzpostavimo drugačen odnos in zmanjšamo čustveni naboj, zaradi česar se spremenijo tudi telesni odzivi.
Če so nas včasih povsem preplavili občutki žalosti in nemoči ter smo se ob spominu na nek dogodek začeli tresti in jokati, nas zdaj ob tem morda samo še malo zaskeli, pri čemer nimamo občutka, da se nam to še vedno dogaja. Mogoče nas malo zaboli, a nas ne prevzame več kot včasih in ne usmerja več našega življenja.
To je podobno kot rana, ki se je zacelila – brazgotina ostane, a rana ni več odprta in ne boli ob vsakem dotiku.
Kakšno vlogo ima sočutje do sebe pri zdravljenju travm?
Sočutje do sebe ima pomembno vlogo pri zdravljenju travm. Travmatične izkušnje so pogosto povezane z občutki sramu, krivde in očitkov. Marsikdo se na primer vpraša: »Zakaj nisem že prej odšel/a?« ali »Zakaj tega še nisem prebolel/a?« Prvotni bolečini se lahko pridružita še očitanje samemu sebi in obsojanje, zaradi česar je vse skupaj še bolj boleče.
Sočutje do sebe pomeni razumeti in sprejeti, da v preteklosti nečesa nismo zmogli narediti, ker smo bili ogroženi ali ker nismo imeli možnosti ravnati drugače. Pomeni, da prepoznamo svojo stisko in jo resno vzamemo. Da si namesto »spet pretiravam« lahko rečem: »To me je res vznemirilo. Kaj bi sedaj potreboval?« Pomembno je tudi, da gremo skozi procese v svojem lastnem tempu, da upoštevamo signale svojega telesa in da ne gremo čez svoje zmožnosti. Da zmoremo biti potrpežljivi do sebe, ko okrevanje ne poteka tako hitro, kot bi si želeli, in da si dovolimo prositi za podporo, ko nam je težko.
