Novembra 1957 je Neža prišla v vratarnico majhnega ljubljanskega obrata deset minut pred jutranjo izmeno. Martin je stal na stolu pod veliko stensko uro, odprl zastekljeni pokrov in minutni kazalec premaknil z 5.52 nazaj na 5.43. Nato je uro navil, zaprl pokrov in stol potisnil k zidu.
»Zaostaja?« ga je vprašala.
»Zjutraj rada prehiteva.« Martin je pogledal njeno ročno uro. »Tvoja pa očitno ne zna počakati.«
Neža je tisti teden prevzela evidenco prihodov za šestdeset ljudi, ki so v obratu sestavljali in pakirali manjše kovinske izdelke. Delavci so ob vhodu obešali kartončke z imeni na drugo stran table, Martin pa je ob šestih zaprl vrata in označil zamudnike. Plačilo je bilo odvisno tudi od teh oznak, zato devet minut ni bilo samo napaka na številčnici.
Ko je opoldne zazvonilo za odmor, je ura kazala 11.51. Martin je znova prinesel stol in kazalec pomaknil naprej. Preden so se delavci vrnili z malice, je kazala enako kot ura v pisarni.
Naslednje jutro je naredil isto. Neža je primerjala še uro nad pakirno linijo in budilko pri skladiščniku. Samo tista v vratarnici je med prihodom zamujala, med odhodom pa je bila natančna.
»Če želiš komu podariti devet minut, jih vpiši,« je rekla. »Ne prestavljaj vsak dan ure.«
Martin je vzel kredo in na tablo zapisal datum. »Jaz pazim na vrata. Ti pazi na papirje.«
Prva dva dni zaradi zamaknjene ure ni bilo nič drugače. Delavci so prihajali v skupinah, otresali dež s plaščev in obračali kartončke. Ob 5.56 po pravem času je bila tabla skoraj polna. Manjkalo je le ime Irene Rozman iz pakirnice.
Irena je pritekla tri minute po šesti, zadihana in z mokrim robom krila. Ura nad vrati je kazala 5.54. Martin je s pogledom zakril številčnico, ona pa je obrnila svoj kartonček in brez besede odšla na delovno mesto.
Na rokavu je imela sled saj, čeprav je stanovala v novem bloku s skupno kurilnico. Iz žepa njenega plašča je gledala majhna rdeča rokavica. Neža jo je poklicala, vendar je Irena rokavico potisnila globlje in rekla, da si zjutraj vedno umaže roke pri premogu.
Prva razlaga je bila preprosta: Martin je ščitil delavko. Morda mu je prinašala hrano, morda sta bila sorodnika, morda je šlo za naklonjenost, o kateri v vratarnici nihče ni govoril. Toda ko je Neža pregledala starejše evidence, Irenino ime ni bilo nikoli označeno z zamudo, čeprav je Martinova kreda zadnje mesece pogosto preskočila vrstico tik nad njenim priimkom.
V petek ga je vprašala naravnost, koliko časa to počne. Martin je zapiral predal s ključi. »Dovolj dolgo, da delo zaradi tega ni obstalo.«
»Če pride nadzor, bom za napačne ure odgovarjala jaz.«
»Potem napiši, da sem star in ne znam več naviti ure.« Izrekel je zbadljivko, vendar ključa ni izpustil iz roke.
Neža se je odločila ugotoviti, kje Irena porabi teh devet minut. V ponedeljek jo je skrita pričakala pred njenim blokom. Malo po peti je Irena prišla na dvorišče z vedrom premoga, pod drugo roko pa je nosila zvito odejo. Ni šla proti obratu, ampak v klet sosednje hiše.
Kmalu zatem so do istega vhoda prišle tri ženske z otroki. Ena je hitela naprej v službo, Irena pa je dečku odpela pretesen suknjič in ga odpeljala po stopnicah. Iz kletnega okna je zasvetila gola žarnica, nato se je iz dimnika dvignil prvi tanek dim.
Neža je z druge strani ceste čakala, da se bo pojavila kakšna odrasla oseba, ki otroke uradno prevzame. Irena je po sedmih minutah prišla ven sama, brez vedra in odeje. Stekla je po cesti proti obratu ter vstopila ob 6.04, ko je Martinova ura kazala 5.55.
Zdaj je Neža vedela, da zamuda ni izmišljena, ni pa še razumela, zakaj Irena vsako jutro prva vstopi v klet in zadnja pride na delo. Če je pazila otroke, jih je po nekaj minutah pustila same. Če je koga čakala, ta oseba ni prišla pred njenim odhodom.
Tistega popoldneva je Neža na tabli obrnila Irenin kartonček nazaj. Pod njega je s svinčnikom zapisala 6.04. Martin je oznako opazil, jo pobrisal z rokavom in kartonček znova obrnil.
»Ura ni tvoja, da lahko delaš z njo kar hočeš,« je dejala.
»Tudi štiri minute niso malo, ko jih sešteješ za ves mesec.«
»Moja odgovornost pa so.« Neža je odprla pokrov ure in izvlekla majhen ključ za navijanje. Spravila ga je v blagajniški predal ter ga zaklenila. »Od jutri bo kazala prav.«
Naslednje jutro je bilo ob šestih pri pakirni liniji praznih sedem mest. Irena ni prišla, prav tako ne šest žensk, ki so svoje otroke pripeljale v klet. Vodja izmene je premestil ljudi iz skladišča, vendar je delo teklo počasneje in na koncu prve ure so nekateri zaboji čakali še nezaprti.
Vodja je od Neže zahtevala imen. Prednjo je položila kartončke vseh sedmih delavk in prvič opazila, da so njihove družine stanovale na treh različnih koncih mesta. Skupna jim ni bila pot do obrata, temveč kletna soba, pred katero jih je videla v ponedeljek.
Pri Ireninem kartončku je ostal prazen prostor za čas prihoda. Neža bi lahko zapisala zamudo in s tem po pravilih zaključila jutro, vendar ni vedela, ali ženske niso prišle zaradi zaklenjene ure ali zaradi nečesa, kar se je zgodilo v kleti. Vodjo je prosila za pol ure, preden odda seznam.
Martin je medtem stal pred tablo in gledal sedem imen. S kredo ni preskočil nobenega. Pri vsakem je naredil kratko črto, nato pa jo pri Ireni z dlanjo zabrisal.
»Zdaj ura kaže prav,« je rekla Neža. »Kaj se dogaja?«
Martin je iz predala vzel svojo kapo. »Ker ljudje niso kazalci, ki jih naviješ.« Tokrat se ni skušal pošaliti. Pogledal je prazno delovno mesto vratarja, kot bi prvič tehtal, katera dolžnost je tistega jutra pomembnejša.
Martin ni prosil za ključ. Oblekel je plašč in zapustil vratarnico, čeprav med izmeno tega ni storil nikoli. Neža je šla za njim.
V kletni sobi je našla devet otrok. Dva sta spala na zloženih odejah, drugi so sedeli za nizko mizo iz zabojev. Peč je bila mrzla, najmlajša deklica pa je jokala v naročju Irene, ki zaradi nje ni mogla oditi. Starejše varuhinje še ni bilo; živela je čez železniško progo in je zjutraj zamudila, ker se je zgodila cesreča ne prehodu in nikogar niso pustili čez progo.
Martin je odložil ključe vratarnice, razgrnil časopis in z njim zanetil drobna polena. Irena je rekla, da bo ostala, dokler ne pride Anica. Šest drugih mater je zamudilo, ker niso vedele, ali bo lahko kdo pazil otroke, a Irene niso želele pustiti same v tej godlji.
Devet minut na vratarski uri je bil čas, v katerem je Irena vsak dan zakurila peč, sprejela prve otroke in počakala, da so se umirili. Ko je prišla Anica, je Irena stekla v obrat. Tistega jutra Anice ni bilo pravočasno, zato tudi prestavljena ura ne bi zadoščala.
Improviziran otroški vrtec so si mame izmislile same, da so lahko šle v službo. Stanovalci so jim odstopili klet, starši so prinesli odeje, posodo, polena in premog, Anica pa je za majhno plačilo pazila otroke. V javnem varstvu ni bilo dovolj prostora za vse, brez te sobe pa bi nekatere matere ostale doma.
»Zakaj nisi zahteval drugačnega začetka zanjo?« je Neža vprašala Martina.
Irena se je obrnila od peči. »Ker bi moral povedati, zakaj ga potrebujem.«
Martin je šele pozneje, ko je prišla Anica in so hodili proti tovarni, pojasnil svoj del. Pred tremi leti je njegova hči Marica delala pri isti pakirni liniji. Po rojstvu drugega otroka je večkrat zamudila, ker ga zjutraj ni imela komu zaupati. Martin je takrat še vodil skladišče in je na sestanku slišal opozorilo zaradi njenih zamud.
Marica je čez mesec dni morala oditi iz obrata. Ko je pozneje izvedel za kletno varstvo in opazil, da Irena vsak dan zamuja le nekaj minut, je začel premikati kazalec, saj ga je še vedno preganjalo, kaj se je zgodilo hčeri.
»Ura je bila edina stvar, ki sem jo lahko premaknil sam,« je dejal.
Neža mu ni vrnila ključa. Če bi še naprej spreminjali čas, bi naslednja odsotnost Anice spet razkrila, kako krhek je njihov dogovor. Irena pa tudi ni mogla hkrati odpirati otroške sobe in ob šestih stati pri pakirni mizi.
Tistega dne je Neža prosila vodjo, naj zadnjih deset minut prve ure pri Irenini mizi vsak dan prevzame druga delavka, Irena pa naj jih oddela po koncu izmene. Predlog je bil sprva sprejet kot posebna usluga, dokler šest mater ni povedalo, da brez kletne sobe občasno ne morejo priti na delo niti same. Tudi dva očeta iz popoldanske izmene sta se ponudila, da bosta izmenično prinesla premog in zakurila, preden odideta domov.
Dogovor ni rešil vsega. Anica je bila stara gospa, a dovolj zanesliva in edina možnost, soba je ostala tesna, starši pa so vsak mesec zbirali denar za premog in njeno plačilo. Toda Irenin prihod ob 6.10 je bil odtlej zapisan tako pravilno. Martin ni več nastavljal ure.
Čez dva tedna je v vratarnico prišla Martinova hčerka Marica. Oče jo je povabil, ker ji je hotel pokazati novo delovno mesto in povedati, kaj je storil, a prepozno, da bi tudi njej pomagal, da bi obdržala službo. Neža ju je videla le ob odhodu: Marica je držala rdečo otroško rokavico, ki jo je Irena nekoč izgubila, Martin pa je hodil ob njej brez običajnih šal.
Naslednje jutro je Neža prišla ob 5.50. Velika ura je kazala 5.50, njen pokrov pa je ostal zaprt. Martin je v vratarnici pustil plašč in čez dvorišče nesel vedro premoga proti stavbi s kletnim vrtcem.
Ko se je vrnil, je minutni kazalec že prešel mesto, kamor ga je nekoč vsako jutro potisnil nazaj. Pogledal ga je, vzel kredo in ob Ireninem imenu prvič zapisal pravi čas.
Preberite tudi:
- V hišo so ji prinesli nezavestnega neznanca, a ni slutila, kako bo spremenil njeno življenje
- Na vrvi je vsak dan visela modra krpa, čeprav Francka in Zora že šest let nista govorili
