Christabel in Jonathan Bradley sta se s kampiranja vračala domov, ko se je njun avtodom pokvaril ob prometnem podeželskem križišču. Britanska služba RAC jima je večkrat sporočila, da je pomoč tik pred prihodom, toda zakonca sta brez hrane in vode ob vozilu preživela vso noč in večji del naslednjega dne.
Vsak napovedani termin je minil brez vlečnega vozila
Dvainšestdesetletna Christabel in leto starejši Jonathan iz Ramsgata v angleški grofiji Kent sta 12. avgusta 2026 končala kampiranje in se z avtodomom Mazda Bongo odpravila proti domu. Med vožnjo po podeželju v vzhodnem Sussexu se je pojavila težava s hladilno tekočino, zato sta poklicala službo RAC.
Prvi mehanik je do njiju prispel približno uro pozneje. Okvare na kraju ni mogel odpraviti in jima je povedal, da bo treba vozilo odpeljati z vlečno službo. Takrat se je začelo čakanje, ki se je zavleklo globoko v naslednji dan.
Samodejni sistem je najprej napovedal prihod pomoči med 19.50 in 21.50. Pozneje se je prikazal nov čas, 23.50, vendar je minila tudi polnoč, vlečnega vozila pa še vedno ni bilo.
Christabel je zato znova poklicala pomoč uporabnikom in pojasnila, da sta oba starejša od 60 let, da nimata hrane ali vode ter da sta obstala na nevarnem mestu. Avtodom je stal blizu prometnega križišča na podeželski cesti brez pločnika, mimo njiju pa so z veliko hitrostjo vozili avtomobili.
Operaterko je vprašala, zakaj še naprej prejemata obvestila, da je pomoč na poti. Kot je pozneje povedala, ji je uslužbenka pojasnila, da napovedi ustvarja algoritem na podlagi povprečnih časov čakanja in da ne prikazujejo nujno dejanskega prihoda vlečnega vozila.
»Takrat sem se zlomila in se zjokala od razočaranja, obupa in jeze,« se je spominjala Christabel.
Noč sta preživela pokonci na sprednjih sedežih
RAC naj bi jima predlagal, da ključe pustita v vozilu in si poiščeta hotel. Zakonca sta ocenila, da to sredi noči in podeželja ni izvedljivo. Avtodoma, polnega kampirne opreme, prav tako nista želela pustiti nezavarovanega ob vhodu na pešpot.
Christabel je pozneje poudarila, da ju je vsak nov napovedani čas prepričal, naj še malo počakata. Ker sta ves čas pričakovala skorajšnji prihod pomoči, se nista odpravila niti iskat trgovine ali drugega mesta, kjer bi lahko dobila vodo.
V zadnjem delu vozila si nista mogla pripraviti postelje, saj je bil poln opreme s kampiranja. Jonathan, ki meri približno 190 centimetrov, je poskušal zaspati na sovoznikovem sedežu. Christabel je ostala na voznikovem sedežu in glavo naslonila na volan.
Po lastnih besedah je vso noč spala le približno eno uro. Zjutraj naj bi jima zagotovili, da je njun primer zdaj prednosten, vendar je minil še en napovedani termin brez pomoči.
Vlečno vozilo je prispelo šele naslednji dan okoli 14.30, približno 25 ur po okvari. Voznik ju je odpeljal do železniške postaje v Crowboroughu, kjer sta si končno kupila pijačo in sendviče. Po dolgi poti z vlakom sta v Ramsgate prispela šele okoli 22.30.
RAC priznal napako, toda zgodbi se razlikujeta
Christabel, ki dela kot pisateljica in urednica, je po vrnitvi vložila pritožbo. RAC je v odgovoru priznal, da njegov digitalni sistem ni zagotavljal natančnih informacij o predvidenem prihodu pomoči in da opravljena storitev ni dosegla pričakovane ravni.
Podjetje jima je kot »gesto dobre volje« ponudilo 85 funtov. Christabel je dejala, da se je ob znesku le zasmejala, saj se ji je zdel glede na trajanje in okoliščine čakanja veliko premajhen.
RAC je zamudo pripisal vročinskemu valu, zaradi katerega naj bi prejel izjemno veliko klicev. Dodal je, da je avtodom zahteval posebno opremo za prevoz, kar je še otežilo organizacijo vleke.
Različici dogajanja pa se pri ponujeni pomoči razlikujeta. Podjetje trdi, da je paru ponudilo hotel, nadomestni prevoz ter dostop do hrane in pijače, vendar naj bi Christabel te možnosti zavrnila in se odločila ostati pri vozilu. Zakonca vztrajata, da predlog, naj sredi noči zapustita polno naložen avtodom in sama poiščeta hotel, ni bil realna rešitev.
Najbolj ju je razočaralo prav nenehno zagotovilo, da pomoč prihaja. Če bi od začetka vedela, da bo čakanje trajalo skoraj ves dan, bi si lahko pravočasno poiskala hrano, vodo, prevoz in prenočišče.
Preberite tudi:
- S pogovori z živalmi služi denar: Trdi, da telepatsko govori celo z žuželkami
- Vida je pred zoro zalotila soseda, kako je izkopal mejnik – Toda prestavil ga je na svojo stran
