Ali imate občutek, da ste nadpovprečno empatični oziroma da se vas tuje trpljenje dotakne precej bolj kot druge? Pri zrcalni sinesteziji, ki je včasih imenovana tudi sinestezija zrcalnega dotika (ang. mirror-touch synesthesia), gre na prvi pogled za podoben fenomen, vendar zgolj zmožnost vživetja v tujo kožo še ni dovolj za to, da lahko govorimo o zrcalni sinesteziji. Tisto, kar je bistveno pri tem pojavu, je zmožnost fizičnega občutenja tistega, kar se dogaja nekomu drugemu.
Ljudje, za katere je značilna sposobnost zrcalne sinestezije, lahko tako ob pogledu na nekoga, ki se zvija zaradi udarca v trebuh, tudi sami začutijo bolečino v trebuhu. Intenzivnost tovrstnih občutkov se od posameznika do posameznika precej razlikuje. Pri tistih, pri katerih je zrcalna sinestezija najbolj izražena, so občutki tako intenzivni, da je kakovost življenja močno okrnjena.
Kaj je sinestezija?
Ločimo lahko različne oblike sinestezije. Po nekaterih podatkih naj bi bilo znanih več kot 80 podtipov tega pojava. Če se nam na primer zdi, da lahko vidimo zvoke, ali če si števila/datume pogosto predstavljamo prostorsko, gre pri tem pravzaprav za obliko sinestezije. Za ta pojav je torej značilno križanje, združevanje navidezno nezdružljivih informacij/zaznav, ki spadajo v različne sisteme. Pri zrcalni sinesteziji se posameznikov sistem za tip/dotik in bolečino »preplete« s tujim sistemom, s čimer se zabriše meja med lastnim in tujim doživljanjem.
Zrcalna sinestezija značilna za 2 odstotka vseh ljudi
Zrcalna sinestezija ni tako redka, kot se morda zdi na prvi pogled. Po nekaterih podatkih naj bi bili opisani občutki znani kar približno 2 odstotkoma populacije. Toda kot omenjeno, gre pri tem za spekter, kar pomeni, da so pri nekaterih ljudeh ti občutki precej blagi, morda niti ne ozaveščeni. Delež ljudi, pri katerih je zrcalna sinestezija zelo izrazita, je tako precej manjši.
Specifike zrcalne sinestezije
Če na primer oseba, ki je sposobna zrcalne sinestezije, vidi nekoga, ki nosi očala, lahko na nosu začuti pritisk, ki je podoben pritisku očal. To se ne zdi posebno problematično, zaplete pa se, če so ljudje, ki so zmožni zelo intenzivne zrcalne sinestezije, pogosto izpostavljeni tuji bolečini.
Zrcalno sinestezijo lahko razumemo kot zelo intenzivno obliko empatije, ki se prenese tudi na telesno raven. Živčni sistem se lahko pretirano vzdraži, ne da bi bil za to potreben neposreden fizični oziroma taktilni dražljaj. Znanstveniki še ne morejo z gotovostjo zatrditi, kaj je krivo za to, da se pri nekaterih ljudeh razvije zelo intenzivna oblika zrcalne sinestezije. Zdi se sicer, da je posameznikom, za katere je značilen ta fenomen, pogosto skupno manjša količina sive možganovine v temporoparietalnem spoju, v katerem se stikata temporalni in parietalni reženj. To bi lahko povzročilo zabris meje med jazom in drugimi oziroma zabris meje med lastnim in tujim telesom.
Vzporednice med zrcalno sinestezijo in fantomsko bolečino
Zrcalna sinestezija sicer sama po sebi ni nevarna, toda kot omenjeno, lahko opazovanje tuje bolečine pri nekaterih ljudeh sproži tako intenzivno reakcijo, da je normalno življenje močno oteženo. Tako so znani primeri ljudi, ki so se zaradi zrcalne sinestezije praktično popolnoma izolirali.
Na neki način je zrcalna sinestezija podobna fantomski bolečini, ki se pogosto pojavi pri ljudeh, ki so jim amputirali ud. Le da tu »izvor« bolečine ni amputirani ud, ampak tuje telo. Pri nekaterih ljudeh je zrcalna sinestezija pojav, na katerega ne morejo vplivati, vendar pa lahko včasih zadostuje že drobna sprememba – in občutenje bolečine/dotika se ustavi. Raziskovalci so denimo pred nekaj leti ugotovili, da so bili ob ogledu videoposnetkov fantomski občutki pogostejši, če se je položaj roke skladal s položajem roke na videoposnetku. Ko so sodelujoči v raziskavi spremenili položaj roke, je občutek izginil – kot bi možgani pred tem tujo roko zaradi podobnega položaja za hip zamenjali za lastno.