Odnosi v primarni družini nas lahko zaznamujejo za vse življenje. S tem so mišljeni tako negativni kot pozitivni vplivi. Prav stiki s sorojenci in starši predstavljajo osnovno obliko primarne socializacije. Pri tem lahko na nas vplivajo najrazličnejši dejavniki oziroma okoliščine. Med drugim je zelo pomembno to, ali ste bili rojeni kot najstarejši, srednji ali najmlajši otrok ali morda kot edinec. Zaporedje rojstev pogosto vpliva na vzorce obnašanja in na odnose, ki se vzpostavijo tako z morebitnimi sorojenci kot s starši.
Določeni vzorci se lahko seveda ohranijo in ostanejo z nami praktično vse življenje. Tako so na primer določene lastnosti še posebej značilne za prvorojence, določene za srednje otroke, določene za najmlajše v družini in določene za edince. Od zaporedja rojstev naj bi bilo med drugim vsaj v določeni meri odvisno tudi to, kakšni ste kot partnerji …
Najmlajši otroci – zabavni, toda kompromisi so zanje španska vas
Najmlajši otroci so nemalokrat precej razvajeni. Starši so namreč pri njih pogosto precej bolj popustljivi kot pri starejših otrocih. To je deloma povezano tudi s tem, da se starši pri zadnjem otroku nekoliko sprostijo, saj so se že dodobra navadili starševske vloge, včasih pa jim preprosto zmanjka energije za discipliniranje. Tako so najmlajši otroci kot partnerji pogosto precej trmasti. Ko stvari ne potekajo tako, kot so si zamislili, se začnejo obnašati kot majhni otroci, ko ne dobijo vsega, kar bi želeli. Sklepanje kompromisov z najmlajšimi otroki je tako praktično nemogoče, kar seveda močno oteži partnerski odnos. Po drugi strani pa so lahko najmlajši otroci tudi izredno očarljivi, zabavni in spontani. Pogosto so prav to tiste najpomembnejše lastnosti, s katerimi na začetku pritegnejo svoje partnerje.
Srednji otroci – prilagodljivi, vendar včasih rahlo apatični
Medtem ko bodo najmlajši otroci naredili praktično vse, da zmagajo v prepiru, so srednji otroci pogosto njihovo popolno nasprotje. Ker so iz primarne družine navajeni »vmesne pozicije«, so zelo prilagodljivi, pogosto pa tudi nadpovprečno delavni. Zavedajo se, da nič ne pride zlahka oziroma da si morajo svoje mesto vedno izboriti, sicer bodo ostali spregledani. Srednji otroci se neradi spuščajo v prepire s partnerji. Še preden bi lahko prišlo do izmenjave grdih besed in očitkov, poskušajo najti način za pomiritev strasti. Partnerski odnos je tako pogosto zelo umirjen, vendar lahko srednji otroci včasih vzbujajo vtis pretirane apatičnosti. Tako lahko njihovi partnerji dobijo občutek, da je »neprepirljivost« posledica tega, da jim v resnici ni pretirano mar za odnos.
Prvorojenci – zanesljivi, občasno pa tudi nekoliko pokroviteljski
Partnerji najstarejših otrok vedo, da so v odnosu z osebo, na katero se lahko resnično zanesejo, in z nekom, ki se ne boji odgovornosti. Prvorojenci se odlično znajdejo v kriznih situacijah, kar je lahko med drugim zelo koristno tudi v partnerskih odnosih. Pogosto znajo najti smiselno rešitev celo ob najtežjih preizkušnjah. Odnos z nekom, ki se je rodil kot prvi otrok, je lahko tako zelo pomirjajoč. Vendar se po drugi strani prvorojenci včasih obnašajo skorajda nekoliko preveč starševsko oziroma pokroviteljsko. Tako imajo lahko njihovi partnerji občutek, da so obravnavani kot majhni otroci.
Edinci – ljubeči partnerji, ki pa so lahko včasih pretirano posesivni
Osebe, ki niso imele bratov in sester, lahko poskušajo včasih zamujeno nadoknaditi v partnerskem odnosu. Tako vas zasipajo z ljubeznijo in drobnimi pozornostmi, zaradi česar se počutite zares posebno in zaželeno. To, da znajo partnerji drug drugemu pokazati, koliko si pomenijo, je vsekakor osnova uspešnega, dolgotrajnega odnosa. Vendar pa lahko edinci včasih prestopijo mejo, ki ločuje ljubezen in posesivnost. Če dobijo občutek, da vas lahko izgubijo, postanejo izjemno ljubosumni, kar nemalokrat uniči partnerski odnos, čeprav morda pred tem niste niti pomislili na razhod. Strahovi edincev lahko tako postanejo samouresničujoča se prerokba.
