Zgodovinsko odločitev, da razglasijo podnebno izredno stanje, so najprej sprejeli v Walesu, nato na Škotskem, na koncu pa še v Veliki Britaniji kot celoti. K temu naj bi v veliki meri pripomoglo delovanje Grete Thunberg v sodelovanju z organizacijo Extinction Rebellion, vendar se zdi, da je razkorak med besedami in dejanji zelo velik. Mlada aktivistka je bila namreč pred nedavnim sredi Londona aretirana na protestu proti industriji fosilnih goriv ter obtožena kršenja zakona o javnem redu in miru. Velika Britanija se je s tem pridružila Nemčiji in Švedski, kjer so se v letu 2023 prav tako odločili za kazenski pregon Grete Thunberg. Poznavalci ocenjujejo, da gre za poskus utišanja podnebnih aktivistov oziroma za poskus kriminalizacije mirnih protestov.
Ministrica v odhajanju prižgala zeleno luč za aretacije nenasilnih protestnikov
Tarča Velike Britanije ni bila samo najbolj znana podnebna aktivistka na svetu. V državi so namreč v zadnjih tednih aretirali ogromno aktivistov za podnebno pravičnost. Samo v Londonu je bilo v zadnjem mesecu aretiranih več kot 500 okoljskih aktivistov. Zeleno luč za tovrstne aretacije je prižgala Suella Braverman, članica konservativne stranke, ki je do nedavnega zasedala mesto britanske notranje ministrice. Ko je bila pred nedavnim primorana odstopiti – med drugim zaradi tega, ker je propalestinske proteste označila za pohode sovraštva – je Suella Braverman izkoristila zadnjo priložnost in v odhajanju sprejela zakon, ki ga je parlament pred tem zavrnil. Gre za zakon, ki policistom dovoljuje aretacijo udeležencev protestnih pohodov po ulicah. Prav mirni protestni pohodi so bili nato glavni razlog za večino aretacij podnebnih aktivistov v zadnjih tednih.
Pravica do mirnega protestiranja vse bolj ogrožena
Kritiki opozarjajo, da je pravica do protestnih pohodov ena izmed osnovnih pravic v demokratičnih družbah. Gre za pravico, ki je del pravice do svobodnega izražanja. Pri tem opozarjajo, da prebivalstvo pogosto podcenjuje moč tovrstnih protestnih pohodov, po drugi strani pa se vlade običajno dobro zavedajo, kako velik vpliv imajo lahko tovrstne geste, zato poskušajo pogosto najti način, kako proteste karseda omejiti. Drži sicer, da shodi običajno niso neposredni povod za spremembe, vendar gre kljub temu za pomembno obliko izražanja nestrinjanja z določenimi praksami, kar lahko postopoma privede do večjih reform.
Zgodovinske osebnosti, kot je Mahatma Gandi, so dokaz za to, da je lahko nenasilna civilna nepokorščina zelo učinkovita. Toda tudi v navidezno odprtih in demokratičnih zahodnih družbah postaja pravica do tovrstnih protestov vse bolj omejena. V Franciji so na primer že eksplicitno prepovedali shode pripadnikov okoljevarstvenega gibanja Earth Uprising, ki šteje več kot 100.000 članov, oktobra pa so v državi prepovedali še shode, namenjene izražanju solidarnosti s Palestino, kar je Amnesty International označil za »resen in disproporcionalen napad na pravico do protestiranja«.
Nobelova nagrada za mir ali kazensko preganjanje? Meja je zelo tanka …
Greta Thunberg se sicer že nekaj časa omenja kot ena izmed najresnejših kandidatk za Nobelovo nagrado za mir. Nekateri poznavalci verjamejo, da se je v ožji krog nominirancev prebila že s protesti pred švedskim parlamentom, ki so se začeli sredi leta 2018 – in da ji je to nato uspelo tudi v prihodnjih letih – vendar bo moralo za potrditev ali ovržbo teh domnev miniti še precej časa. Določeno je namreč, da se lahko imena ožjega kroga nominirancev za nagrado razkrijejo šele po 50 letih. Verjetnost za to, da so domneve upravičene, je sicer precejšnja, v luči tega pa se zdijo aretacije zaradi mirnih protestov, povezanih s problematiko, ki jo številne zahodne države vsaj na papirju označujejo kot zelo resne, posebno absurdne.