Marsikdo kdaj pomisli, da bi se po upokojitvi umaknil iz mestnega vrveža. A za večino ta misel ostane le pri ideji – malo vrta, morda vikend, več sprehodov. Turški upokojenec Murat Beysun pa je naredil precej radikalnejši korak: zapustil je mesto in se preselil na podeželje, kjer danes živi skoraj povsem v družbi živali, predvsem svojih češkoslovaških volčjih psov.
Njegova zgodba ni romantična podeželska pravljica, temveč precej zahtevno vsakodnevno življenje, ki se vrti okoli rutine, discipline in stalne prisotnosti. Sam pravi, da so mu prav ti psi postali najbližji spremljevalci.
Od zobotehnika do življenja v naravi
Murat Beysun je bil dolga leta zobotehnik. Po upokojitvi, v času pandemije COVID-19, pa se je odločil zapustiti mestno življenje in se preseliti približno 20 kilometrov iz mesta Sivas v osrednji Anatoliji.
Tam si je ustvaril povsem drugačen vsakdan: živi v naravi, brez klasičnega mestnega udobja, vodo prinaša iz reke, hrano pripravlja na ognju in večino dneva preživi zunaj.
Takšna odločitev ni bila hipna. Že prej ga je privlačilo življenje z živalmi in odprti prostori, a šele upokojitev mu je dala čas, da idejo uresniči. Namesto počasnejšega ritma pa je dobil precej bolj intenziven vsakdan.
Zakaj ravno volčji psi
Njegovi spremljevalci niso običajni hišni ljubljenčki. Gre za češkoslovaške volčje pse – pasmo, ki ima približno 70 % volčjih in 30 % lastnosti nemškega ovčarja.
Na videz so skoraj identični volkovom, a po vedenju ostajajo nekje vmes med divjo in udomačeno živaljo. Redko lajajo, pogosteje tulijo in delujejo izrazito krdelno.
Prav to pomeni največjo razliko v primerjavi z navadnim psom: teh živali ni mogoče zapirati ali imeti kot dvoriščnega psa. Potrebujejo prostor, stalno bližino človeka in jasno hierarhijo. Beysun sam pravi, da jih mora človek spremljati skoraj kot zelo živahnega otroka.
Vsakdan, ki je daleč od romantike
Če si predstavljate mirno življenje v naravi, je njegova realnost precej bolj naporna. Pozimi temperature padejo tudi do –30 °C, zato mora vsak dan čistiti sneg in odpirati poti. Njegovo spanje je pogosto prekinjeno, saj ponoči posluša okolico in živali.
Krdelo šteje več živali, zato je hranjenje poseben ritual. Hrano pripravlja iz mešanice riža, leče in zelenjave, doda kosti ter glede na sezono meso ali brikete.
Zvečer dobijo večji obrok, saj jim pomaga preživeti mrzle noči. Takšna rutina pomeni, da dnevi nimajo prostih ur. Živali ne poznajo vikenda ali praznikov.
Življenje v krdelu
Ena najbolj zanimivih lastnosti teh psov je skupinska skrb za mladiče. Ko se skotijo, jih ne neguje le mati, ampak sodeluje celotno krdelo. To spremeni tudi odnos človeka do živali. Lastnik ni gospodar, ampak del skupnosti. Zato Beysun pogosto poudarja, da jih ne more imeti nekdo, ki želi le hišnega ljubljenčka — potrebujejo človeka, ki živi z njimi.
Več kot samo psi
Njegov prostor ni namenjen samo psom. Skrbi tudi za ujede – med drugim ima sokole in orla. Živali niso zgolj hobi, ampak način življenja in del tradicije, ki jo želi ohraniti. Volčje podobe imajo v turški kulturi simbolni pomen, zato jih dojema tudi kot povezavo s preteklostjo.
Zakaj se mu življenje ne zdi težko
Čeprav večina ljudi vidi odrekanje, sam vidi svobodo. Mesto mu je ponujalo udobje, narava pa občutek smisla. Pravi, da so živali postale njegovi najboljši prijatelji in razlog, da dan vedno dobi strukturo. Rutina, ki bi se komu zdela naporna, njemu daje mir. V tem je verjetno bistvo njegove zgodbe: ni pobegnil od dela, ampak od hrupa. In namesto prostega časa dobil življenje, ki zahteva več prisotnosti kot katerokoli službeno mesto.
Preberite tudi:
- Po materini smrti je hčerka v predalu našla kuverto z denarjem. A ni bila namenjena njej
- Starejša ženska nevede posvojila volčjega mladiča, ki ji je rešil življenje
