Trihotilomanija je motnja, o kateri se ne govori pogosto, čeprav se z njo spopada vse prej kot zanemarljiv delež populacije. Glavna težava, s katero se spopadajo ljudje, ki jih prizadene trihotilomanija, je nekontrolirano puljenje lastnih las. Včasih pa se motnja odrazi tudi v obliki puljenja dlak po telesu ali puljenja obrvi in trepalnic.
Puljenje je lahko nezavedno ali namerno
Trihotilomanija se uvršča med t. i. ponavljajoče se vedenjske vzorce, osredotočene na telo (»body-focused repetitive behaviors oz. BRFB), podobno kot grizenje nohtov. Težave se običajno začnejo že v otroštvu. Razširjenost med deklicami in dečki je podobna, pri odraslih pa močno prednjačijo ženske. Te namreč predstavljajo približno od 80 do 90 odstotkov vseh odraslih oseb, ki se spopadajo s trihotilomanijo.
Puljenje las in/ali dlak je pogosto refleksno/nezavedno. Oseba se torej v tistem trenutku ne zaveda, kaj počne. Vendar je lahko puljenje tudi namerno, hkrati pa lahko vključuje različne pripomočke, na primer pinceto. Tudi če je puljenje namerno oziroma zavestno, to seveda ne pomeni, da si oseba želi ostati brez las/dlak, vendar je želja po puljenju preprosto prevelika, da bi se ji lahko uprla.
Stres kot tipičen sprožilec repetitivnega vedenja
Željo po puljenju las oziroma dlak lahko aktivirajo različni sprožilci, na primer stres, anksioznost, dolgčas, občutek srbečice itn. V večini primerov je trihotilomanija kronična motnja, s katero se trpeči spopadajo dolga leta. Pogosto v tišini, saj je občutek sramu prevelik – tako zaradi vpliva na videz kot zaradi dejstva, da večina ljudi še ni slišala za to motnjo.
Pri tem so pogosti izmenjujoči se cikli. V določenih obdobjih je želja po puljenju zelo izrazita, na primer v zelo stresnih obdobjih. Sledi cikel začasnega izboljšanja, nato pa se ponovno pojavi močna potreba po puljenju las ali dlak.
Vzroki povezani tako z genetiko kot z okoljskimi vplivi
Čeprav je to prvo, na kar bi pomislila večina ljudi, trihotilomanija najverjetneje ni povezana z nepredelano travmo. Motnja se ne uvršča med namerno samopoškodovalno vedenje, prav tako pa ne gre za obsesivno-kompulzivno motnjo. O tem priča tudi dejstvo, da zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje obsesivno-kompulzivne motnje, za ljudi s trihotilomanijo praviloma niso najbolj koristna. Seveda pa si trihotilomanija in obsesivno-kompulzivna motnja delita precej skupnih značilnosti; vprašanje o ključnih razlikah med njima je za zdaj še precej slabo raziskano, vendar se kar nekaj strokovnjakov ukvarja prav s poskusom natančnejšega razumevanja trihotilomanije.
Trihotilomanija je najverjetneje posledica kompleksnega spleta genetskih in okoljskih dejavnikov. Pri približno 5 odstotkih primerov naj bi bila motnja neposredno povezana z mutacijo gena, imenovanega SLITKR1. Zanimiva je tudi ugotovitev, da je trihotilomanija pogostejša pri enojajčnih kot pri dvojajčnih dvojčkih, kar nakazuje, da je motnja tesno povezana z genetskimi dejavniki.
Najobetavnejše možnosti zdravljenja trihotilomanije
Zdravila, kot so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina, pri trihotilomaniji večinoma niso posebej uporabna. Ena od najbolj obetavnih možnosti ta hip je aminokislina N-acetilcistein. Gre za aminokislino, ki lahko pomaga pri regulaciji glutamata, ki spada med zelo pomembne nevrotransmitorje.
Osebam s trihotilomanijo se priporoča tudi terapija. Še posebej učinkovita je lahko kognitivno-vedenjska terapije, usmerjena v odpravo nezaželenih navad. Tovrstna terapija pomaga pri prepoznavanju sprožilcev, obenem pa se lahko naučite, kako puljenje (postopoma) zamenjati z drugo aktivnostjo, ki lahko poskrbi za podoben občutek olajšanja, vendar je manj škodljiva. Ena od alternativ je na primer stiskanje »protistresne žogice«. Zdravljenje je lahko še posebej uspešno, če ima pacient podporo bližnjih. To je tudi eden od razlogov, zaradi katerih je ozaveščanje o trihotilomaniji izjemno pomembno.