Sredi ameriških ravnic, kjer se horizont razteza tako daleč, da se zdi skoraj neskončen, stoji tabla z napisom: 1. Ne ena hiša. Ne ena kmetija. Ena oseba. Dobrodošli v Monowi, najmanjšem uradno registriranem mestu v Združenih državah Amerike. Od leta 2023 tam živi le še ena prebivalka: Elsie Eiler. Je županja, mestni svet, knjižničarka, gostilničarka in edina volivka – vse v eni osebi.
Kako je mesto postalo skoraj prazno
Nebraska je znana po neskončnih koruznih poljih, odprtem nebu in majhnih skupnostih, ki so nekoč uspevale zaradi železnice in kmetijstva. Monowi je bil ustanovljen v začetku 20. stoletja. V najboljših časih je imel okoli 150 prebivalcev, trgovino, šolo in več hiš.
Potem se je začelo tisto, kar se je zgodilo številnim krajem po Srednjem zahodu ZDA: mladi so odhajali. Najprej v večja mesta, nato v druge zvezne države. Industrija in infrastruktura sta se umaknili, šola se je zaprla, železnica je izgubila pomen.
Do začetka 21. stoletja sta v mestu ostala le še Elsie in njen mož Rudy. Ko je Rudy leta 2004 umrl, je Elsie ostala sama. In ostala je do danes.
Mesto z enim volivcem
Ker je Monowi uradno registrirano mesto, mora izpolnjevati določene upravne obveznosti. To pomeni, da mora imeti župana. Mestni svet. Letni proračun.
Elsie vsako leto izvede volitve. Odda glas zase. Izpolni dokumente. Podpiše dovoljenja za točenje alkohola – sama sebi. Plačuje davke. Vodi evidenco.
Na papirju je to popolnoma delujoče mesto. V resnici pa je to ena hiša, ena gostilna in nekaj opuščenih stavb, ki jih preraščata grmovje in trava.
Monowi Tavern: srce mesta
Čeprav je Monowi skoraj prazen, ni povsem brez življenja. Elsie vodi majhno gostilno – Monowi Tavern. Ta je postala simbol kraja in magnet za radovedne obiskovalce.
Tja prihajajo:
- motoristi na poti čez državo,
- novinarji z vsega sveta,
- popotniki, ki iščejo nenavadne zgodbe,
- domačini iz okoliških krajev.
Gostilna ponuja preprosto hrano, pivo in pogovor. In morda prav ta pogovor je tisto, zaradi česar Monowi še vedno obstaja – vsaj v simbolnem smislu.
Zakaj Elsie ostaja?
To je vprašanje, ki ga najpogosteje dobiva. Zakaj ostati sama v skoraj zapuščenem kraju?
Odgovor je preprost. To je njen dom. Tam je preživela večino življenja. Tam sta z možem zgradila skupnost, četudi je danes majhna. Tam so spomini.
V svetu, kjer se vse premika hitro, je njena odločitev skoraj uporniška. Ne gre za izolacijo, temveč za zvestobo kraju.
Je Monowi res najmanjše mesto v ZDA?
Da – vsaj uradno. Obstajajo manjše skupnosti ali naselja, a Monowi je registrirano kot mesto z lastno upravo. Zaradi tega ima poseben status. Podobnih krajev je še nekaj, vendar so bodisi neuradni bodisi povsem zapuščeni. Monowi je edinstven prav zato, ker ima še vedno enega stalnega prebivalca.
Kaj nam pove ta zgodba?
Zgodba Monowija ni le zanimivost za turistične članke. Je odsev širšega trenda. Tudi v Evropi – v Španiji, Italiji, delih Balkana – obstajajo vasi, kjer ostaja le peščica starejših prebivalcev.
Razlogi so podobni:
- urbanizacija,
- centralizacija storitev,
- selitev mladih zaradi zaposlitve,
- zapiranje šol in trgovin.
Ko infrastruktura izgine, izgine tudi razlog za ostanek.
Psihološki vidik življenja v samoti
Marsikdo si težko predstavlja življenje brez sosedov, brez mestnega vrveža, brez stalnega druženja. A Elsie ni popolnoma izolirana. Ima telefon, televizijo, obiskovalce. Okoliška mesta so oddaljena nekaj kilometrov. Njena samota je relativna.
Psihologi pogosto poudarjajo, da občutek osamljenosti ni odvisen zgolj od števila ljudi okoli nas, temveč od kakovosti odnosov. Elsie ima redne goste in znance. Njena gostilna je stik z zunanjim svetom.
Simbol trdoživosti ali konec neke dobe?
Monowi lahko razumemo na dva načina. Kot simbol vztrajnosti – ena oseba, ki ohranja status mesta, kljub temu da bi ga lahko preprosto prepustila pozabi. Ali kot tiho pričevanje o koncu nekega obdobja – časa, ko so majhne skupnosti rasle okoli železnice in lokalne ekonomije. Resnica je verjetno nekje vmes.
Turizem radovednosti
Monowi je postal turistična zanimivost. Mediji z vsega sveta so poročali o njem. Dokumentarci, reportaže, blogi … A za Elsie to ni spektakel. Je vsakdan. Vsak dan odpre gostilno. Postreže pijačo. Pospravi mizo. Zapre vrata. In zvečer je mesto spet tiho.
Kako dolgo bo Monowi še obstajal?
To je odprto vprašanje. Ko Elsie ne bo več tam, bo mesto verjetno izgubilo uradni status. A dokler je tam ena oseba, ena luč v oknu in ena tabla z napisom 1, Monowi še živi.
Morda ni mesto v klasičnem pomenu besede. Je pa zgodba. In včasih zgodbe o krajih povedo več o družbi kot statistike. Ko razmišljamo o mestih in vaseh, si običajno predstavljamo rast, razvoj, širitev. Monowi pa nas spomni, da obstaja tudi druga smer. Tišja. Manj opazna. A prav tako resnična.
Preberite tudi:
- Prodala je hišo za lepotno operacijo: »Videti sem čudovito, a zdaj živim v kombiju«
- V dedkovi denarnici so našli fotografijo otroka, ki je skrivala zgodbo iz njegove mladosti, o katerem nikoli ni govoril
- Tragedija, ki jo je zakrila zgodovina: Dekleta so lovila bele snežinke sredi poletja, ne da bi vedela, kaj v resnici so
