Z jesenskimi nižjimi zunanjimi temperaturami oziroma začetkom ogrevalne sezone nastopi obdobje, v katerem se v bivalnem okolju pogosteje srečamo s površinsko kondenzacijo vodne pare in z razvojem plesni. Prvi pogoj za ta pojav so določene napake v zasnovi ali izvedbi stavbe, neprimerne bivalne navade (prevelika obremenitev prostorov z vlago) ali kombinacija obojega.
Kondenzacija vodne pare
Pogosto slišimo, da je razvoj plesni neposredno povezan s kondenzacijo vodne pare na notranjih površinah prostorov. Kaj to pomeni? Zamislimo si plastenko vode v hladilniku; njena zunanja površina je suha. Ko hladno plastenko vzamemo iz hladilnika, se njena površina hitro zarosi in na njej se naberejo kapljice vode. Vodna para, ki jo vsebuje zrak v precej toplejšem prostoru, pride namreč v stik s hladno steno plastenke. Temperatura na površini plastenke je nižja od temperature rosišča, dosežena je stoodstotna relativna vlažnost zraka oz. nasičenost, zato začne vodna para prehajati iz plinastega v kapljevinsko stanje. Po domače rečemo, da se utekočini. To ni nič hudega, če plastenka npr. ne pusti zoprnega kroga na dragoceni furnirani mizi.
Povsem na podoben način lahko pride do površinske kondenzacije vodne pare tudi na drugih primernih površinah. Z oznako »primernih« mislimo predvsem na dovolj nizko temperaturo, da se lahko para začne utekočinjati. Žal je v marsikaterem stanovanju ali hiši takih mest na pretek: za visokimi omarami ob zunanji steni, po možnosti neizolirani, v vogalih, na okenskih prekladah in špaletah, ob prepišnem stiku med oknom in konstrukcijo, pa še marsikje. To je že prvi korak k razvoju plesni, čeprav se ta lahko pri določenih materialih pojavi celo pred doseženo mejo nasičenja. Površinske kondenzacije tudi dolgo ne opazimo, razen če ni zares izrazita in se voda kar cedi navzdol po površini. Nanjo nas največkrat opozorijo šele temnejši madeži, ki jih izrisuje rastoča plesen.
Zakaj nastane plesen?
Za kondenzacijo vodne pare morata biti izpolnjena dva osnovna pogoja. Obstajati morata vir vodne pare oziroma vlage in primerna površina, na kateri lahko para kondenzira. Vlaga v prostorih nastaja predvsem zaradi aktivnosti uporabnikov prostorov (kuhanje, pranje, pomivanje, sušenje perila, osebna higiena ipd.). Prenizka površinska temperatura je lahko posledica nezadostnega ogrevanja prostora nasploh ali pa lokalno povečanega toplotnega toka skozi del stavbnega ovoja. V tem primeru govorimo o toplotnem mostu, kar je težje rešljiv problem kot nezadostno ali nepravilno ogrevanje (ali prezračevanje) prostorov.
Toplotni mostovi
Izrazite toplotne mostove na zunanjem ovoju stanovanja oz. stavbe, bodisi materialne (toplotno šibka mesta), konvekcijske (npr. netesna mesta) ali kombinirane, največkrat prepoznamo prav po obrisu, ki ga ustvari razrasla plesen. Primerno hladna površina je lahko tudi toplotno neizolirana notranja konstrukcija, na primer stena proti neogrevanemu stopnišču ali garaži.
Do teh pojavov lahko pride sicer tudi v toplem obdobju leta, vendar redkeje v bivalnih prostorih. Značilen primer je polkletni ali kletni prostor, lahko tudi vkopana garaža, ki ima relativno hladne obodne površine zaradi stika z zemljino. Če v tak prostor vstopi topel in vlažen zunanji zrak, se lahko na stenah in tleh hitro pojavijo vlažna mesta.
Težav s plesnijo je vse več
V zadnjih letih se zdi, da je težav s plesnijo v stanovanjih več kot nekoč. Porajajo se vprašanja, ali arhitekti ne znajo več projektirati, ali gradbeniki ne znajo več graditi, ali pa morda stanovalci ne znajo več uporabljati stanovanj. Probleme zasledimo tako pri novogradnjah kot pri prenovah obstoječih stavb, pri enodružinskih hišah in pri večstanovanjskih stavbah.
Marsikateri uporabnik novega stanovanja, grajenega v skladu s sodobnimi predpisi in pravili stroke, se nasprotno od pričakovanj sooča s pojavom plesni. Do težav prihaja tudi v številnih starejših stavbah, kjer v preteklosti tovrstnih problemov ni bilo. So torej krivi projektanti, izvajalci, stanovalci, podnebne spremembe ali pa celo novi materiali in gradbeni proizvodi?
Stanovanja danes
Sodobno stanovanje se v marsičem razlikuje od tistega izpred desetletij. Nekoč je imel praktično vsak bivalni prostor individualno kurišče (peč, kamin …), tesnjenje okenskih pripir pa je bilo slabo. Ta kombinacija je v zimskem času z naravnim vlekom samodejno poskrbela za razmeroma veliko in stalno izmenjavo zraka v prostoru tudi pri zaprtih oknih – vlažen in umazan zrak je izstopal skozi dimnik, suh in svež zrak pa vstopal skozi rege med okenskim krilom ter okvirom. Standardi osebne higiene so bili nižji, kopanje je bilo na sporedu morda le enkrat tedensko, tako da je bila stopnja proizvodnje vlage v stanovanju nizka. Marsikatero stanovanje celo niti ni imelo kopalnice, kakršna je samoumevna danes. Pohištva je bilo manj, samostojni elementi so stali na nogah, dvignjeni od tal in nekoliko odmaknjeni od sten.
Danes so stanovanja dobro toplotno zaščitena, energetsko učinkovito stavbno pohištvo ima zelo nizko prepustnost za zrak, ogrevanje prostorov je praviloma centralno. Podobne cilje si zastavimo tudi ob prenovi starejše stavbe. To zagotavlja majhno rabo energije in nizke stroške za ogrevanje ter omogoča visoko raven toplotnega ugodja v prostorih. Po drugi strani pa je proizvodnja vlage v stanovanju, tudi v (prenovljenem) starejšem, večja kot nekoč, npr. zaradi pogostejšega tuširanja in pranja ter sušenja perila, svoj delež pa prispevajo tudi morebitni etažni atmosferski plinski gorilniki. Nekontrolirana izmenjava zraka skozi okenske pripire je zmanjšana na minimum. Pohištva je več, s celostenskimi garderobnimi omarami od tal do stropa ali pa npr. z nizi talnih in stenskih omaric v kuhinji želimo izkoristiti kar največ prostih talnih in stenskih površin. Pri novogradnjah igra pomembno vlogo tudi vgrajena vlaga, ki se zaradi vedno krajšega časa od začetka gradnje do vselitve enostavno nima časa v zadostni meri izsušiti pred začetkom uporabe stanovanja.
Odgovor, da je za težave s površinsko kondenzacijo in plesnijo kriva neustrezna uporaba stanovanja (praviloma nezadostno ogrevanje in prezračevanje, vsaj v prvi ogrevalni sezoni ali dveh), je v mnogih primerih žal pravilen. Vendar se zgoraj naštetih sprememb bivanjskih vzorcev in drugih značilnosti sodobnih stanovanj pogosto premalo zavedajo tudi projektanti in načrtovalci notranje opreme. Vprašanje, ki bi terjalo posebno obravnavo, pa je povezano prav s hitrostjo gradnje in vselitvijo v novozgrajeno stanovanje. Gotovo bi morali biti bodoči uporabniki na vgrajeno vlago opozorjeni; prejeti bi morali navodila za primerno ravnanje v začetnem obdobju po vselitvi ter biti seznanjeni z dejstvom, da začetno intenzivnejše ogrevanje in prezračevanje prinašata tudi nekoliko višje začetne obratovalne stroške.
Razvoj plesni kot posledica površinske kondenzacije vodne pare
Problem plesni je, kot smo zgoraj že nakazali, pravzaprav problem prekomerne vlage v prostoru, saj je najpomembnejši faktor za razvoj plesni prav vlaga oziroma vsebnost vode na površini in v porah materialov. Če je relativna vlažnost zraka previsoka, vlaga ne prekriva več le por sten v materialu, ampak začne polniti njihovo celotno prostornino in material se začne navlaževati, kar ustvari možnost za nastanek plesni. V človekovem bivalnem okolju je hranljivih snovi za plesen na pretek. Najti jih je tako v ometih, disperzijskih in drugih barvah, tapetah in lepilih za tapete, lesu, tekstilu ter celo v prahu.
Kaj sploh lahko naredimo
Večine pogojev, ki jih plesen potrebuje za svoj razvoj, tako ne moremo odpraviti oziroma izključiti iz bivalnega okolja. Pravzaprav je edini dejavnik, na katerega lahko vplivamo, ne da bi hkrati poslabšali lastne bivalne in delovne razmere, vsebnost vlage v prostoru. Z zmanjšanjem prekomerne relativne vlažnosti zraka v prostoru in z odpravo vzrokov navlaževanja konstrukcijskih sklopov učinkovito preprečimo razvoj plesni. Šele s tem, ko odpravimo poglavitni vzrok za njen nastanek, tudi vzpostavimo možnost za njeno trajno odstranitev. Vsi drugi posegi, na primer mehansko in kemično odstranjevanje plesni, so le kozmetičnega značaja in praviloma nimajo resnično dolgoročnega učinka.
Značilen primer je kondenzacija na okenski zasteklitvi v bivalnem prostoru, točneje na notranji površini notranje šipe. Če se pojavi na sodobni izolacijski zasteklitvi (in seveda, če ta nima konstrukcijske napake), potem vzrok ni v slabem gradbenem izdelku, temveč izključno v preveliki obremenitvi notranjega zraka z vlago, torej v načinu uporabe stanovanja.
Vir prekomerne vlage ni nujno prisoten v prostoru, kjer je prišlo do površinske kondenzacije in pojava plesni. Tako lahko npr. vodna para iz kuhinje ali kopalnice najde pot v spalnico, ki ima nižjo temperaturo in hladnejše stene. To se lahko zgodi tudi v stanovanjih s t. i. odprtim tlorisom, ko npr. kuhinja in dnevni del nista ločena med seboj, ali pa slednji v nočnem času služi tudi kot spalnica.
Ogrevalni režim lahko vpliva na nastanek plesni
Sicer enakomerno, a nezadostno ogrevanje ni edina napaka, ki jo lahko storimo na področju ogrevanja in ki lahko privede do površinske kondenzacije ter nastanka plesni. V želji po znižanju stroškov za energijo (pogost pojav pri stanovalcih najemnikih) marsikdo sploh ne ogreva posameznih, redkeje uporabljanih prostorov, ali pa npr. v določenih delih dneva ogrevanje povsem izklopi. Kot je bilo že omenjeno, so stene neogrevanih ali slabo ogrevanih prostorov idealna površina za kondenzacijo vodne pare iz toplega in vlažnega zraka, ki pride v take prostore. Predolgi intervali izklopljenega ogrevanja v celotnem stanovanju, ki se jim pogosto pridruži nepravilno prezračevanje, pa lahko povzročijo pretirano ohladitev konstrukcij, ki se v ogrevalnem intervalu za razliko od notranjega zraka nato ne morejo več zadostno ogreti. Tako dobimo zanko, ki privede v končni fazi spet do površinske kondenzacije.
Zmanjšana intenzivnost ogrevanja je torej priporočljiva le v primeru ustrezno toplotno izoliranih stanovanj in ob uporabi primerno nastavljenih sobnih termostatov ali termostatskih ventilov na ogrevalnih telesih, ki zagotavljajo ohranjanje temperature v varnem območju. Priporočila pravijo, da naj zaradi soodvisnosti temperature in relativne vlažnosti zraka tovrstno temperaturno nihanje ne preseže štirih stopinj.
So krivi drugi ali smo krivi mi?
V razmerjih lastnik-najemnik, investitor-kupec in podobnih se v končni fazi vedno pojavi vprašanje, kdo je kriv za pojav plesni v stanovanju. Natančen odgovor lahko da šele analiza dejanskega stanja in vseh možnih okoliščin, ki so privedle do njega, določene stvari so pa vendarle dovolj jasne s strokovnega stališča:
če je stanovanje tako načrtovano in zgrajeno, da je s pomočjo ogrevanja in prezračevanja mogoče preprečiti nastanek pogojev za površinsko kondenzacijo in razvoj plesni, je za to odgovoren uporabnik stanovanja.
Tu torej predpostavljamo, da na stavbnem ovoju ni toplotnih mostov in da obstajajo možnosti za zadostno naravno (ali mehansko) prezračevanje prostorov ter njihovo ogrevanje. Seveda mora biti uporabnik stanovanja seznanjen z značilnostmi stanovanja in vgrajenih sistemov ter instalacij. Eden od pomembnejših dejavnikov za ugodne bivalne razmere v prostoru je tudi ustrezna relativna vlažnost prostorov. Po priporočilih stroke naj bi bila v ogrevalni sezoni za običajne bivalne prostore v razponu med 40 in 60 %. Občasno kratkotrajnejše povišanje relativne vlažnosti nad te vrednosti ne bi smelo biti problematično, če prostor nato prezračimo.
mag. Miha Tomšič, Gradbeni inštitut ZRMK
