Paul Watson: »Če umrejo oceani, umremo tudi mi!«

Že ob nečem tako banalnem, kot je pogled na globus, je hitro jasno, da so oceani, ki pokrivajo več kot 70 odstotkov površine našega planeta, ogromni. Tega se zaveda vsakdo, najsi je pri geografiji blestel ali ne. Žal pa se vsi ljudje ne zavedajo, da so oceani dom mnogih spektakularnih ekosistemov in najrazličnejših prostoživečih živali, v njem pa ne vidijo drugega kot prostor za promet, iskanje virov energije, za odlaganje smeti …

Dejstvo je, da oceani proizvedejo več kisika kot vsi gozdovi sveta, uravnavajo podnebje, obenem pa dobesedno poganjajo vodni krog, ki ustvarja dež in sladko – torej pitno – vodo. Vse to pomeni, da so oceani ključni za naš obstoj, njihovo zdravje pa je izjemno pomembno tudi za naše. Kako pomembno je, da ohranimo oceane, skupaj z vsem divjim življenjem v njih, se zaveda Paul Watson, gospod, ki je praznoval že 70. rojstni dan, zadnjih skoraj pet desetletij svojega življenja pa je posvetil boju za zaščito oceanov in ogroženih živalskih ter rastlinskih vrst v njih. »Če izbrišemo ribe, bodo oceani umrli. Če oceani umrejo, umremo tudi mi,« je eden njegovih bolj znanih rekov, ki preprosto opiše, zakaj bi se bilo treba boriti za ohranitev oceanov.

Paul Watson se je rodil 2. decembra 1950 v Torontu v Kanadi. Odraščal je skupaj z dvema sestrama in tremi brati. Že zelo zgodaj je vedel, da si živali zaslužijo spoštovanje in da jih je treba varovati. Kot devetletni deček je iskal in uničeval pasti za bobre, motil je lovce jelenov in rac ter sovrstnikom preprečeval, da bi streljali na ptice. V poznih 60. letih se je pridružil kanadski obalni straži, tam je pridobil mnogo izkušenj z jadranjem, in ravno to je bila njegova odskočna deska, ki ga je izstrelila na sredo morja – tja, kjer se dogajajo grozote, ki si jih je težko predstavljati …

Nobena vrsta ni pomembnejša od drugih. Vse so medsebojno odvisne! A ljudje so se razburili, ko sem rekel, da so črvi pomembnejši od ljudi. Zakaj? Ker lahko živijo brez nas, mi pa brez njih ne moremo. Mi jih potrebujemo, oni pa nas ne. Enako je s čebelami, žuželkami in ribami: mi jih potrebujemo, one pa nas ne. Zaradi tega so ta bitja ekološko pomembnejša od nas in veliko ljudi ne mara slišati tega.

Že v svojih dvajsetih je vedel, da hoče zaščititi morsko divjino

Leta 1971 je bila v mestu Vancouver v Kanadi, v katerem je živel takrat 21-letni Watson, ustanovljena organizacija Greenpeace, danes ena najbolj znanih okoljevarstvenih organizacij s podružnicami po vsem svetu. Odločen in pogumen mladenič se ji je seveda pridružil, zaradi svoje zagnanosti pa je vedno tudi izstopal. Pogosto je uporabljal nadvse drzne in inovativne tehnike za obrambo divjih živali pred lovci. S svojim malim gumijastim čolnom se je na primer zapeljal med jato kitov glavačev in harpuno ogromnega sovjetskega kitolovskega plovila, ladjam je nemalokrat zaprl pot, se priklenil na kletko za lovljenje tjulnjev … Tovrstne tehnike protestiranja so povzročile veliko konfliktov med Watsonom in Greenpeaceom, pogosti pa so bili tudi fizični obračuni s strani lovcev, ki so imeli dovolj njegovega vmešavanja. Zaradi mnogih konfliktov, ki so jih sprožile Watsonove nekonvencionalne protestne metode, je pri 27 letih zapustil Greenpeace.

Društvo morskih pastirjev: od enega čolna do celotne flote

A seveda to nikakor ni bil konec, Paul Watson se še zdaleč ni nameraval vdati. Samega sebe je označil za arogantneža z velikim egom: »To, kar počnem jaz, bi lahko počel le nekdo z velikim egom. Le na tak način ti lahko resnično uspe. Biti moraš zelo aroganten, če želiš izzvati aroganco človeške rase.« Istega leta, ko so se njegove in Greenpeaceove poti razšle, je ustanovil lastno organizacijo – The Sea Shepherd, katere ime v prevodu pomeni morski pastir. Misija organizacije je bila (in je še danes) varovanje in ohranitev vsega divjega življenja v morju. Med pogumnimi morskimi pastirji nevarne odprave nikoli niso bile redkost – njihov cilj je obraniti morske prostoživeče živali pred nezakonitim lovom ter zaščititi in ohraniti morske ekosisteme, ob tem pa se večinoma ne ozirajo ne na lastno varnost niti na pravila. Na začetku je imel Watson en sam čoln, a že po treh letih delovanja se je razširil v društvo. The Sea Shepherd Conservation Society je danes organizacija s tisočimi pogumnimi morskimi pastirji – člani – iz več kot 40 držav po vsem svetu.

V Sea Shepherdu smo drzni, ker moramo biti. Ker je nešteto morskih bitij na robu izumrtja, ne smemo biti plahi. Vedno smo v prvi vrsti. Gremo tja, kamor drugi ne morejo ali nočejo.

Kaj lahko doseže mladec na čolnu?

Paul Watson je drzen, odločen in neustrašen, včasih pa morda tudi kar malce nor. Že vse življenje vztraja pri svojem, in to ne glede na posledice. Že na začetku poti je naletel na mnoge ovire, nesoglasja, utrpel je fizično nasilje s strani krivolovcev in zatiskanje oči s strani vseh, ki bi to nasilje lahko ustavili, a prav nič od tega ga ni ustavilo. »Tudi takrat, ko se zdi, da je vse bob ob steno, verjetnost za uspeh pa zelo majhna, Sea Shepherd ostaja neomajen. Nikoli ne bomo izgubili odločnosti za zaščito oceanov!« je odločen Watson. In čeprav se marsikdo ne strinja z njegovimi metodami, je ta eko pirat, kot so ga poimenovali v enem izmed mnogih filmov o njegovi zgodbi, dokaz, da se vztrajnost izplača. Danes se lahko njegova organizacija pohvali z mnogimi uspehi. Uspešno so ustavili lovce in uničevanje habitatov v številnih državah, od Ekvadorja, Indonezije in Mehike do Italije, Namibije in Liberije. Danes delujejo praktično po vsem svetu. V približno 40 letih delovanja so omogočili na stotine aretacij ilegalnih lovcev na živali, zaseg ducatov krivolovskih ladij in zaplembo tisočerih mrež. Za svoje delo sta tako organizacija kot Paul Watson kot posameznik prejela mnogo nagrad. 

Okoljevarstvo pa ni šlo vedno z roko v roki z zakoni …

Njegovi boji za ohranitev oceanov so že vse od začetka deležni mnogih kritik, kitolovci so ga na primer oklicali za eko terorista, velikokrat pa se je Watson znašel tudi v navzkrižju z zakoni. Precej časa je prebil za rešetkami, večkrat bežal oz. se skrival pred oblastmi in doživel tudi izgon iz določenih držav. Napad na ribiškega uradnika mu je na primer prinesel 10 dni zapora, s poskusom uničenja manjše norveške ribiške ladje si je prislužil 120 dni na hladnem, prevzel pa je tudi odgovornost za dejanja svojih aktivistov, zaradi česar na Islandiji še danes velja za persono non grato, kar pomeni, da v to severnoevropsko državo ne sme vstopiti. Za njim so dolga desetletja raznih nesoglasij z japonsko vlado, incidenti s Kostariko in Nemci pa tudi mnogimi drugimi državami. Leta 2012 je Paul Watson po odredbi ameriškega sodišča odstopil s položaja vodje svoje organizacije The Sea Shepherd in nekaj let zatem preživel v Franciji, ki mu je podelila azil. Pozneje se je, ob upoštevanju nekaterih strogih pogojev, smel vrniti tako v Ameriko kot tudi na predsedniško funkcijo morskih pastirjev.

V ozadju njegovih dejanj je neomajna ljubezen do živali in narave

Paul Watson je svoje življenje posvetil zaščiti oceanov, a vendar so mu ljube prav vse živali. Nasprotuje vsakršnemu pobijanju živalskih vrst. Njegova organizacija je resda osredotočena le na oceane, je pa sodeloval s številnimi drugimi, ki se borijo za pravice divjih živali in se trudijo izničiti tovrstno nehumano iztrebljanje živalskih vrst.

O svojem delu in poslanstvu je Watson napisal več knjig, njegovo življenje in nevarne dogodivščine pa so navdihnile tudi nekaj filmov. Organizacija The Sea Shepherd ima podružnice po vsem svetu, največ v Evropi. Vsi morski pastirji so strastni, vztrajni, profesionalni in učinkoviti. Vsi skupaj neustrašno branijo življenje in raznolikost v oceanih. Skrbijo za spoštovanje obstoječih zakonov, namenjenih zaščiti oceanov, ter si prizadevajo, da bi tudi preostali svet šel po njihovih stopinjah.