Petkovi popoldnevi so si bili precej podobni. Otroci so se podili okoli igral, starejši so sedeli na robu poti, sem in tja je nekdo hranil golobe, mlajši so hiteli kar čez trato proti avtobusni postaji. In tam, nekoliko stran od glavne poti, je na isti leseni klopi sedel moški v temnem plašču.
Ni bil podoben brezdomcem, niti ni deloval izgubljeno. Prišel je ob približno isti uri, se usedel, položil roke na kolena in gledal proti fontani na sredini parka. Ni bral časopisa, ni uporabljal telefona, ni hranil ptic. Samo sedel je.
Sprva so ljudje mislili, da nekoga čaka. Morda ženo, morda prijatelja. Ko pa so minevali meseci in nato leta, je postalo jasno, da so njegovi obiski namenjeni samemu sebi.
Park se je spreminjal. Igrala so zamenjali, celo fontano so vmes obnovili ter posekali nekaj starih dreves. Klopi so večkrat prebarvali. On pa je ostal. Če je bila njegova klop zasedena, je potrpežljivo počakal ali pa sedel na bližnjo, a vedno z istim pogledom proti istemu delu parka.
Naključni mimoidoči, mlajši moški, ki je ob petkih pogosto tekel skozi park, ga je opazil po naključju. Najprej se mu seveda ni zdel kakorkoli nenavaden, a je vseeno nanj postal bolj pozoren, saj ga je srečal skoraj vsakič, ko je tekel mimo. Nekoč je po teku sedel na klop poleg njega in iz navade pokimal. Starejši moški mu je pokimal nazaj.
Tako se je začel nekakšen načrtovan odnos. Ob petkih sta si namenila kratek pozdrav. Včasih sta spregovorila o vremenu ali o prenovi parka. Nikoli nič osebnega. Mlajši moški je čez čas opazil, da starejši vedno pride s staro uro na roki in da si ob istem času pogleda na zapestje, kot bi čaka ali preverjal nekaj pomembnega.
Nekega petka, ko je bil park zaradi slabega vremena skoraj prazen, se je mlajši moški usedel poleg njega in rekel, da občuduje njegovo vztrajnost. »Redko kdo toliko let počne isto stvar,« je dodal napol v šali.
Starejši moški se je ob tem rahlo nasmehnil. Dolgo je gledal proti fontani, nato pa rekel: »Nisem mislil, da kdo šteje.«
Mlajši je malce zardel, a ga ni prekinil. Zdelo se je, da je prvič odprl vrata nečemu, kar ni bilo le navada.
»Tukaj sva sedela prvič,« je starejši končno povedal. »Petek popoldne, tik po službi. Rekla je, da potrebuje malo zraka.«
Mlajši moški ni vprašal kdo. Ni bilo treba.
Povedal je, da sta se na tej klopi z ženo pred leti dogovorila, da se bosta vsak petek po službi srečala v parku, četudi le za deset minut med malico, saj sta oba imela službo blizu parka. Bil je njun dogovor sredi napornih let, ko sta usklajevala delo, otroke in druge eksistenčne skrbi. Deset minut, ko nista bila starša ali zaposlena, ampak samo dva človeka.
Nekega petka je ni bilo. Vedel je, da ima dopoldne pregled, vendar ker takrat še ni bilo mobilnih telefonov, je menil, da je dolga čakalna vrsta in enostavno ni mogla priti. V bolnišnici so ji tisti dan povedali, da bolezen napreduje hitreje, kot so pričakovali. Naslednje petke pa je ostala doma. Bila je prešibka, da bi hodila v službo ali na sprehod. Tri mesece pozneje je umrla.
»Prvi petek po pogrebu nisem vedel, kam naj grem,« je rekel mirno. »Tako sem prišel sem.«
Mlajši moški je pogledal proti fontani, ki je zdaj brbotala drugače kot prej. Težko si je predstavljal, da lahko nekdo tako dolgo hodi na isto mesto.
»Ne prihajam zato, ker mislim, da me čaka,« je nadaljeval starejši. »Prihajam zato, ker ne želim, da vseh tistih deset minutnih druženj in pogovorov izgine iz mojega spomina.«
Vsak petek je sedel tam, ob isti uri, z isto uro na zapestju. Včasih je zaprl oči in si v mislih predstavljal njun pogovor. Drugič je le poslušal zvoke parka in pustil, da čas teče. To ni bilo žalovanje v klasičnem smislu. Šlo je za ohranjanje prostora, kjer je njuna zgodba ostala živa.
Ko je mlajši moški tistega dne odšel, je imel občutek, da je nenamerno postal del nečesa, kar je bilo veliko več kot naključje. Naslednji petek je spet tekel skozi park, a tokrat je upočasnil korak. Vedno se je ustavil in z gospodom spregovoril nekaj besed.
Čez nekaj mesecev pa je klop nekega sončnega petka ostala prazna.
Mlajši moški je sprva pomislil, da je morda dobil kakšen prehlad in se je vseeno odločil ostati doma. Po nekaj tednih je v lokalnem časopisu prebral osmrtnico z znanim imenom. Pogreb je bil kratek, v družinskem krogu.
Naslednji petek je prišel prej kot običajno in sedel na isto klop. Ob isti uri je pogledal na uro, čeprav ni imel razloga. Ni vedel, ali s tem nadaljuje tradicijo ali jo je na svoj način zaključil. Vedel pa je, da je park tisti dan zvenel drugače.
Ni šlo za navado, kot so mislili mimoidoči. Šlo je za deset minut, ki jih je nekdo ohranjal dve desetletji, ker so bile del obljube, dane v preprostem trenutku.
In morda prav zato, ko danes ob petkih kdo sede na tisto klop, ne ve, da sedi na mestu, kjer so se ljubezen in spomini ohranjali na najlepši mogoče način.
Preberite tudi:
- 40 let je vsako leto za rojstni dan prejela voščilnico brez podpisa. Pošiljatelja je spoznala prepozno
- “Zdravniki so mi rekli, naj se samo raztezam in telovadim.” Na koncu ji je amputacija rešila življenje
- Vsak teden je hodila obiskovat “neznanca” v domu – Šele po njegovi smrti so izvedeli zakaj
