S simpatično Jagodo Batagelj, ki se je lani na plesnem parketu vrtela z najbolj priljubljenim članom skupine Čuki Jernejem Tozonom, letos pa jo bomo lahko spet občudovali v novi sezoni oddaje Zvezde plešejo, smo se pogovarjali o tem, kako ji je življenje spremenilo rojstvo hčerke. Ta je njej in njenemu sanjaču, plesnemu in zasebnemu partnerju Juriju, prinesla življenje: »Preden je prišla Iva Valentina, sva zasebno in poslovno ločila ravno toliko, da se nisva prepirala, z njo pa sva končno začela živeti normalno življenje, ne le plesno.« A z velikimi sanjami in idejami še vedno plešeta novim izzivom naproti.
Kakšni so občutki pred začetkom nove sezone šova Zvezde plešejo? Bo za vas drugič kaj laže?
Jagoda Batagelj: Zagotovo je laže kakor lani, saj zdaj vem, v kaj se podajam. Sama se šova že zelo veselim, saj je bila na snemanjih prisotna izjemno dobra energija tako med plesalci kakor med tekmovalci. Zame bo tokrat laže tudi zato, ker sem imela v času trajanja prejšnje sezone sedem mesecev staro dojenčico, ki sem jo še dojila.
Z možem Jurijem sta bila dolga leta tudi plesna partnerja. Kaj vaju je ples naučil o vaju?
Jagoda Batagelj: Ples daje temeljne vrednote in prek njega se lahko naučimo, kako delovati skupaj z drugo osebo, uči nas tudi bontona in discipline. Ples oz. trening daje delovne navade, kar se mi zdi izjemno pomembno. Pri plesu ne gre le za gibanje, ampak ima tudi družbeno vlogo, uči nas o tem, kako moški in ženska delujeta. Osebno mi je ples dal resnično veliko. Z Jurijem sva se naučila ogromno o tem, kako živeti skupaj, kako se poslušati in kritizirati na konstruktiven način. Zdaj mu iz pogleda vidim, kaj natanko si misli. Še več, večkrat že iz pogleda v hrbet natanko vem, kaj se dogaja v njem. Ples je med nama ustvaril povezavo. Včasih sva bila skupaj sicer 24 ur na dan, kar je morda kar malo preveč. (smeh)
Zato sta imela na začetku tudi nekaj partnerskih težav?
Na začetku si mlad in vsak dan sproti se učiš. Ko sva si enkrat postavila cilje, kaj vse želiva doseči v karieri in kaj v zasebnem življenju, sva končno zaprla vrata doma pred plesom in se nisva več prepirala. To je bilo sicer težko in seveda se danes še vedno tudi doma pogovarjava o plesu, ampak vseeno poskusiš ločiti zasebno od profesionalnega. Ko sprejmeš, da je človek drugačen in da se uči od tebe, prav tako kot se ti učiš od njega, je to nekaj najlepšega.
Doma imate dojenčico Ivo Valentino. Kako vam je ta spremenila življenje in vajin odnos?
Življenje nama je popolnoma spremenila. Oba sva si močno želela otroka in za to, da se nama je to zgodilo tako hitro po končani karieri, sva izjemno hvaležna. Neizmerno sva srečna, da sva jo dobila. Preden je prišla Iva Valentina, sva zasebno in poslovno ločila ravno toliko, da se nisva prepirala, z njo pa sva končno začela živeti normalno življenje, ne le plesno. To je nekaj najlepšega, ljubezni do nje ne morem opisati. Vsakemu želim, da bi to začutil. Prinesla nama je življenje. Najprej nama ga je sicer že najin kuža, ker sva morala zaradi njega začeti hoditi v naravo, prej je bilo najino življenje le dvorana, dom, letališče. Nisva opazila, kako se spreminjajo letni časi, saj sva resnično samo delala.
Pa si želita, da bi tudi vajina hčerka šla po vajinih plesnih stopinjah?
Zagotovo si želiva, da bi bila aktivna in se veliko gibala, saj je to zanjo zdravo. Ne bova je silila v to, da bi postala profesionalna plesalka, zagotovo pa bo ples na neki način sestavni del njenega življenja, saj ga ima v krvi. Bomo videli, bo povedala sama.
Kako pa najraje preživljate družinski čas? Ste radi v naravi?
Zelo. Če bi lahko, bi živeli kar zunaj. Zato smo se tudi preselili iz mesta, da je lahko Iva čim več zunaj, na travi. Želiva si, da je z naravo čim bolj povezana. Prosti čas preživimo skupaj, na sprehodu. Jurij se ukvarja z modelarstvom, tudi Iva je zato že navdušena nad letali. Navezana sva tudi na svoji družini in trudiva se, da vsak prosti trenutek preživimo skupaj. Ker sva toliko let potovala in smo bili toliko narazen, si želiva, da bi zdaj resnično čim več časa preživeli skupaj. Zelo rada imava živali, z družino večkrat obiščemo zavetišče in jim nekajkrat na leto tudi prinesemo, kar potrebujejo.
Ali hčerko vzgajata v ekološkem duhu?
Poskušava jo navajati na to, da hrane ne mečemo stran, da vedno ločujemo smeti in da smo čim bolj okolju prijazni. Kupujeva bolj ekološke izdelke in podpirava naša domača podjetja, ki se trudijo poslovati na ta način. Doma smo naredili tudi biološko visoko gredo.
Potem si kaj hrane pridelate tudi sami?
Ja, nimamo ravno njive, imamo pa vrt. Odkar se je rodila Iva, tudi veliko več kuhamo sami, želiva namreč, da je najboljše in kakovostno. Prej nisva bila ravno najboljša kuharja, tako da sva se morala kuhanja še posebej učiti, a zdaj sva v tem že precej dobra. (smeh)
Imata tudi vidva kakšen poseben recept, ki ga vsakodnevno upoštevata, da skrbita za svoje zdravje in počutje?
Odkar Iva hodi v vrtec, nam včasih prinese kakšno »darilo« v obliki prehlada itd. V zadnjih letih si vsak dan pripraviva odličen napitek za zdravje – ingver, med in limono s toplo vodo.
Kako vam pa ples pomaga pri zdravem načinu življenja?
Ples je najboljši način, da celotno telo spodbudimo, da se z veseljem giba, med plesom se sproščajo tudi občutki sreče. Vemo pa, da če si srečen, se v tebi sproščajo hormoni, ki poskrbijo za dobro počutje. V celotni plesni karieri nisva bila z Jurijem skoraj nikoli bolna, zdaj ko nisva več aktivna tekmovalca, zboliva pogosteje. Ples je tudi eno najboljših zdravil proti demenci, saj se moraš nenehno učiti nove koreografije.
Vam je poleg plesne kariere uspelo dokončati tudi študij. Kje ste našli motivacijo?
Pri plesu je kot pri vsakem drugem športu prisoten strah pred poškodbo in kariera se ti lahko v vsakem trenutku konča. Sicer to ni najbolj običajno, veliko plesalcev se je namreč, ko so dosegli določeno raven, prenehalo šolati, a midva sva bila odločena, da želiva dokončati vsak svojo fakulteto. Bilo je res težko obdobje, ko je bil najin vsakdan takšen, da sva bila od sedmih do devetih na treningu, potem sva imela predavanja, po katerih sva šla nazaj na trening, potem je temu sledilo še učenje. Še trener nama je predlagal, naj se prenehava šolati, saj tako v plesu ne bova nikoli uspela. A nama je uspelo tako dokončati fakulteto kot doseči vse tisto, kar sva si želela v plesu. Upam, da bodo tudi drugi šli po najinih stopinjah. Parom, ki jih učiva, zdaj sama rečeva, da je šola na prvem mestu in da če sva to končala midva, lahko to uspe vsakemu.
Kako pa ste se v tem času spopadali s stresom in psihičnimi pritiski?
Takrat je bilo težko, sploh pri tekmovanju je šlo za velike pritiske do sebe, saj si pod velikim stresom, ker veš, da imaš možnosti za zmago. Pri tem nama je največ pomagal športni psiholog. Želiš si biti popoln, ker misliš, da boš samo tako vsem všeč. A sploh ni tako, na koncu sva prišla do spoznanja, da ko enkrat vsemu svetu pokažeš svojo dobro in svojo slabo stran in ko se s slednjo sprijazniš, te sprejmejo tudi drugi. Ko rečeš: glej, jaz imam pa kratke noge, pa sem lahko kljub temu zelo dobra plesalka, ne le dobra – najboljša, saj so te kratke noge moje, so jaz. Ko začneš svoje napake ljubiti, te sprejme tudi ves svet in takrat zmagaš. Pri plesu pa je ravno to najtežje. Ples je namreč izrazito estetski šport, a bolj koposkušaš napake prikriti, slabše je, bolj ko pa se razgališ in plešeš iz srca, bolj te sprejmejo. Sicer se to sliši zelo lahko, a da prideš do tega spoznanja, je dolgotrajen proces, ki se nikoli zares ne konča. Do določene mere nama je z Jurijem to uspelo, a vsi se s tem borimo vsak dan. Moja letošnja novoletna zaobljuba je, da bom poskusila vsako stvar obrniti na pozitivno, in potem običajno vse pade na svoje mesto.
Profesionalno ukvarjanje s plesom pomeni tudi odrekanja in poškodbe in profesionalni šport še zdaleč ni sopomenka za zdravje.
Res je, pri profesionalnem športu telesu postavljaš hude napore. Pri plesu ni vse »naravno«, nekateri gibi in položaji utegnejo tudi škoditi telesu, če zanemariš ogrevanje in regeneracijo. Sama sem imela največje težave z nošenjem pet, zaradi katerih sem imela tudi hude probleme s stopali in sem na treningu večkrat menjevala obutev, da ta ni povzročala preveč stresa na določene koščice v stopalu. Ko sem začela plesno kariero, sem imela kar hude probleme s hrbtenico, a ko sem usvojila pravilno držo, so te težave izginile.
Torej je izjemno pomembno, sploh zdaj v sedečem načinu življenja, da se zavedamo pomena pravilne drže telesa? Nam lahko torej pri tem pomaga tudi ples?
Sama sem imela prej zelo usločen hrbet, ko pa sem začela plesati, nenehno uporabljati trebušne mišice ter paziti na držo, se je stanje povsem popravilo. Plesu se lahko zahvalim tudi za to, da vso nosečnost nisem čutila niti ene bolečine v hrbtu. Babici, ki je zdaj stara že skoraj devetdeset let, sem pred leti pokazala nekaj vaj, ki jih še danes vsak dan izvaja, in je še vedno izjemno vitalna, pravi, da ji te vaje pomagajo pri tem. Ni treba veliko, gre le za nekaj osnovnih krepilnih vaj za jutranje razgibavanje, saj bo telo nato bolje delovalo skozi ves dan. Pomembno je tudi pravilno vstajanje oziroma dvigovanje s pravilnimi mišicami, da se zaščiti hrbtenica.
Bliža se valentinovo. Kaj bi svetovali parom iz svojih izkušenj, kako naj ga preživijo?
Ženske smo s plesom zelo povezane in vsaka bi zagotovo rada zaplesala s svojim možem, mogoče katera pravi, da ne zna, a ne poznam ženske, ki si tega ne bi želela. Zato: moški, če razmišljate, kaj bi za valentinovo podarili svoji dragi, predlagam vam, da jo peljete na ples, obiščite kakšen plesni tečaj ali plesno predstavo. Če to ne gre, pa skuhajte okusno večerjo, prižgite glasbo in zaplešite kar doma.
Čeprav nista več aktivna tekmovalca, pa ples ostaja v središču vašega življenja. Ali trenutno pripravljate kakšen nov projekt?
Še vedno je v teku najina predstava Dance Amore, a v žepu imava še nekaj novih stvari. Jurij je namreč izjemno kreativen, poln idej, jaz pa mu pri tem pomagam. A zdaj, ko bo spet nova sezona šova Zvezde plešejo, se ne bom lotila ničesar drugega, saj gre za naporen projekt, ki se mu bom v celoti posvetila. Po koncu pa imava že nove načrte. Veste, Jurij bi vam v vsakem trenutku zagotovo povedal 50 novih velikih idej, zato potrebuje nekoga, ki to popredalčka. A to je super, saj tudi mene spodbuja, da se ne ukvarjam le s tekmovalnim plesom, ampak da širše razmišljam o tem, kaj bi še lahko počela. Ker je Jurij sanjač, je to včasih naporno, saj želi vedno začeti z velikim, a na koncu so njegove sanje in želja močnejše in za seboj potegne tudi mene. Ker se je do zdaj to vedno uspešno izteklo, sem mu za to, da je takšen sanjač, izjemno hvaležna.
