Irena E. Demšar je naturopatinja, hipnoterapevtka, limfoterapevtka in svetovalka ljudem v duševni stiski, ki se je že zgodaj v življenju začela zanimati za zdravje in alternativne pristope. Svoje poslanstvo je med drugim našla v nudenju podpore onkološkim bolnikom, saj se je z rakom pobližje spoznala, ko sta za njim zbolela njen dober prijatelj in mama. Kot sama pravi, sta jo ti dve izkušnji veliko naučili.
Prepričana je, da bi morali tako na raka kot na druge bolezni pogledati s širše perspektive, s čimer bi lahko bolj učinkovito pomagali ljudem, ki se srečujejo z zdravstvenimi težavami. Še posebej se je poglobila v preučevanje povezave med psihološkim stanjem posameznika in rakom, o čemer je napisala tudi knjigo Ante exeatis, carpe diem. Ta lahko predstavlja pomembno oporo bolnikom, njihovim svojcem in drugim ljudem, ki bi radi poskrbeli za preventivo na področju zdravja.
Ukvarjate se z alternativnimi metodami zdravljenja, poleg tega pa ste študirali medicino. Kaj je botrovalo temu, da ste se odločili k zdravju pristopiti z različnih zornih kotov? Katere so po vašem mnenju glavne prednosti tega, da bolezni in zdravstvene težave obravnavamo celostno, in ne zgolj s protokoli, ki jih določa uradna medicina?
Že v otroštvu so me privlačili naturopatija, hipnoterapija in psihologija. Prebirala sem knjige, kot so Narava ima vselej prav, Visoka šola hipnoze in dela Antona Trstenjaka. Odkar pomnim, sem knjižni molj. Velikokrat sem si domov prinesla sveženj knjig, ki sem jih potem z navdušenjem prebirala.
Tudi starša sta bila zelo naklonjena alternativnim pristopom zdravljenja. O teh temah smo se veliko pogovarjali. Vedno sta med spodbujala pri osvajanju novih koristnih znanj. Kasneje mi je življenje skozi življenjske zgodbe mojih bližnjih pokazalo, da je edini pravi način pri soočenju z zdravstvenimi izzivi celostni pristop.
To, zakaj menim, da izključno protokoli uradne medicine niso dovolj, je najlepše ubesedil moj vzornik dr. Edvard Bach, zdravnik uradne medicine, ki je živel pred več kot 90 leti in je svoja zadnja leta preživel v osami kot naturopat.
Eden njegovih citatov je: »Glavni razlog za neuspešnost sodobne medicinske znanosti je ukvarjanje z rezultati, namesto z vzroki. Bolezni nikoli ne bodo pozdravljene z obstoječimi materialističnimi metodami zaradi preprostega razloga: bolezni v svoji osnovi niso materialne. Vemo, da je bolezen kot končni rezultat, ki se odraža v telesu, posledica globokih in dolgotrajnih sil. Čeprav je materialna terapija na videz uspešna, gre le za začasno olajšanje, če pri tem ne odstranimo resničnega vzroka. V resnici je v številnih primerih navidezno okrevanje škodljivo, kadar je bolniku prikrit pravi vzrok njegove težave. V zadovoljstvu navidezno obnovljenega zdravja resnični dejavnik, ki bolezen povzroča, ostaja neopažen, zato lahko pridobi na svoji moči.«
Pri svojih 23 letih ste spremljali dobrega prijatelja, ko je ta zbolel za rakom. Kakšna čustva so se takrat porajala v vas in kaj v zvezi z zdravjem ste takrat ozavestili?
Ob spremljanju prijatelja med onkološkim zdravljenjem me je bilo predvsem zelo strah. Velikokrat sem bila tudi zelo žalostna. Počutila sem se soodgovorno za njegovo bolezen, ker ga prej nisem dovolj opozarjala na to, da je njegov življenjski stil povsem nezdružljiv z zdravjem. Žal mi je bilo zanj.
V času, ko sva obiskala urgenco zaradi zapletov pri terapiji, na možnost katerih nisva bila opozorjena, me je popadala jeza. Za oba bi bilo zelo koristno, če bi naju kdo pripravil na vso to kalvarijo. Takrat sem se zavestno in brez izgovorov odločila za zdrav življenjski slog.
Zdrav življenjski slog med drugim vključuje uživanje zdrave hrane, skrb za redno telesno aktivnost in dober spanec, preživljanje časa v naravi, grajenje korektnih in zdravih medosebnih odnosov ter skrb za higieno čustev. Poleg tega sem spoznala, da je pomembno, da se še naprej izobražujem na področju zdravja, saj še vedno ne vem vsega, kar bi v zvezi s tem morala vedeti.
To pa ni bilo vaše edino bližnje srečanje z rakom. Za njim je namreč kasneje zbolela tudi vaša mama. V enem od preteklih intervjujev ste dejali, da je po vaših opažanjih eden glavnih razlogov, da je izgubila bitko z rakom, ta, da ni več videla smisla v življenju.
Res je. Moja mama se je s to diagnozo soočala med letoma 2016 in 2022. V prvi fazi je pri njej prišlo do popolne remisije, zato so zdravniki razmišljali o tem, da so ji sprva morda postavili napačno diagnozo.
Potem je prišla pandemija covida-19. V tistem obdobju sta bila mama in oče v domu za ostarele, kjer so veljale stroge omejitve druženja. Mama mi je rekla, da si na tak način ne predstavlja svojega življenja. Takratni ukrepi zagotovo niso prispevali k njenemu zdravju, saj se je bolezen izrazila v hujši obliki.
Po tistem, ko je umrl moj oče, ki ga je mama negovala in bila ob njem zadnjih 13 let, enostavno ni več videla smisla življenja. Naravnost mi je povedala, da ji je dovolj vsega in da si želi, da ji dovolim, da odide.
Leta 2017 ste se tudi sami srečali z boleznijo – utrpeli ste reaktivni artritis, nato pa ste ga pozdravili brez uporabe zdravil. Kako vam je to uspelo?
V resnici se je reaktivni artritis pojavil že pred letom 2017, in sicer po izgubi drugega otroka zaradi amniocenteze. V času nosečnosti mi je ginekolog izvedel ta poseg, pri čemer je prišlo do okužbe, horioamnitisa, zaradi česar je v roku dobrega tedna nastopil prezgodnji porod, otrok pa še ni bil dovolj razvit, da bi preživel. Kmalu po tem so se začeli pojavljati izlivi v koleno.
Med 30 in 40. letom sem bila rekreativna, maratonska tekačica. Tek je bila moja metoda za spopadanje s stresom. Kadarkoli sem bila živčna ali nemirna, sem tekla. Avtoimune bolezni običajno prizadenejo najšibkejši del telesa. Pri meni so bila v tistem obdobju to kolena.
Temu je sledila tretja nosečnost. V času nosečnosti ni priporočljivo jemati agresivnih zdravil. Med preučevanjem možnosti, ki sem jih imela na voljo, sem se odločila za metodo dr. Girauda W. Campbella. To je zdravnik uradne medicine, ki je napisal knjigo Zdravniško preizkušeno alternativno zdravljenje artritisa. Vseh priporočil sicer nisem upoštevala, saj sem jedilnik prilagodila svojim prehranjevalnim navadam, vendar mi je vse skupaj zelo pomagalo. Po enem mesecu izvajanja terapije sem se lahko odpravila na Šmartno goro, medtem ko sem bila prej na berglah.
Omenjate, da ima veliko ljudi, ki zbolijo za rakom, težave z izražanjem čustev. Zakaj menite, da je v naši družbi ta vzorec tako razširjen? Kaj bi morali narediti za izboljšanje stanja na tem področju? Kje bi se morali naučiti te veščine?
Dr. Carl Gustav Jung je trdil, da naša podzavest komunicira z zavestjo s pomočjo čustev, sanj in intuicije. Na žalost naša družba tovrstna sporočila močno podcenjuje. Naučeni smo, da dajemo večji pomen zunanjim dogodkom in objektom, obnašanju, našemu telesu, materialnim stvarem in
logičnemu razmišljanju, pri čemer zanemarjamo svoj notranji svet. Posledično smo nagnjeni k zavračanju čustev, sanj in instinktov, ki izvirajo iz naše notranjosti. Vse z namenom, da bi zadostili zahtevam zunanjega sveta.
Drugi razlog za težave z izražanjem čustev je povezan z našo preteklostjo. Bom navedla primer: Če sta bila moja dedka v času druge svetovne vojne zaprta v taborišču, kjer sta se naučila, da morata potrpeti, biti tiho in ne izražati svojih čustev, če želita preživeti, se ta vzorec prenaša tudi na naslednje generacije.
Znano je, da smo Slovenci v samem vrhu, kar se tiče samomorilnosti in obolevnosti za rakom. Če je samomor umor telesa, je rak samomor na celični ravni. Razmišljala sem o tem, kakšen je skupni imenovalec obeh pojavov. Imamo dva pregovora, ki kažeta na to, da smo zaprt narod. Eden je kdor molči, devetim odgovori, drugi pa molk je zlato.
Čeprav ne maram posploševanja, vseeno trdim, da povprečen Slovenec težko izraža t. i. negativna čustva, kot so jeza, žalost, strah, krivda in zavist. Naučeni smo, da drugim kažemo nasmejan obraz, čeprav se v sebi ne počutimo dobro. Naučeni smo, da je treba potrpeti.
Kakšne so rešitve? Idealno bi bilo, če bi v šole uvedli pouk na temo izražanja čustev. Sicer pa je že nekaj desetletij na voljo program Emotions Anonymous, v sklopu katerega se ljudje lahko naučijo čustvenega opismenjevanja.
Če ne izražamo in sproščamo svojih čustev, ki so povezana s specifičnimi dogodki, situacijami ali osebami, se v nas skozi leta kopičijo zamere, na podlagi katerih boleče dogodke poustvarjamo znova in znova. Na tak način si delamo ogromno škode tako na fizičnem kot psihičnem zdravju.
Kateri drugi vzorci in navade so po vaših opažanjih značilni za ljudi, ki zbolijo za rakom?
Med drugim so pogosto prisotni slaba higiena spanja, neustrezna prehrana, nezdrave razvade in izpostavljenost številnim stresnim dogodkom v kratkem časovnem obdobju. Ljudje imajo velikokrat slabo razvite mehanizme za izražanje negativnih čustev in veliko potrebo po tem, da bi bili s strani okolice videti dobro.
Za človeka, ki zboli za rakom (ali za katero drugo resno boleznijo), naj bi bilo po vašem prepričanju zelo pomembno, da poišče razloge za življenje in stvari, ki mu prinašajo radost. Kako naj se tega loti v praksi? Številni ljudje skozi življenje tako zapadejo v rutinske obveznosti, da ne vedo več, kaj je tisto, kar jih veseli.
Usedemo se za mizo, vzamemo list papirja in svinčnik, zapremo oči ter nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo. S tem preidemo v alfa stanje možganske aktivnosti. Nato postavimo konkretno vprašanje in počakamo na odgovor. Slednjega tudi zapišemo.
Če je oseba, ki zboli za rakom, mama, lahko postavi namero, da bi rada dočakala dan, ko se bodo otroci izšolali. S tem si postavi nek oprijemljiv cilj. Ko ga doseže, si določi naslednjega.
Pri iskanju stvari, ki nam prinašajo radost, se je dobro vprašati, kaj smo radi počeli, ko smo bili otroci. Del naše osebnosti je po metodologiji transakcijske analize namreč še vedno otroški.
Glede tega smo si različni. Jaz na primer zelo rada plešem, berem dobre knjige, delam na vrtu, se sprehajam v naravi in se pogovarjam z ljudmi. Ne gre torej za nekakšne kompleksne dejavnosti, ampak za preproste stvari. Pomembno je, da vsak od nas poišče tisto, kar je značilno zanj.
Omenjate tudi pomen rednega stika z naravo. Lahko razložite?
Narava je najboljši zdravilec in učitelj. Brez naravnega okolja preprosto ne moremo preživeti. Ko se gibljemo v naravi, uporabljamo vseh pet čutil, kar nas poživi. Narava nam omogoča, da smo v stiku z jasnostjo, mirom, empatijo in upanjem.
Vpliv narave na človeški organizem ni zgolj fizičen. Ne gre le za to, da se posledično izboljša delovanje imunskega sistema in naše zdravje, temveč narava blagodejno vpliva tudi na našo psiho. Pomaga nam pri pozitivni miselni naravnanosti, izboljšanju samozavest, poleg tega pa smo zaradi rednega stika z njo bolj potrpežljivi in neodvisni glede lastnih prepričanj. Pomaga nam torej razvijati bolj zdrave osebnostne lastnosti.
Slovenci smo priviligirani, saj imamo (zaenkrat še) prost dostop do gozda, zato bi bilo smiselno, da bi v večji meri izkoristili vse blagodejne učinke, ki nam jih ta ponuja. Gozd ima specifičen vonj zaradi geosmina. To je vrsta terpena, ki ga tvorijo mikroorganizmi, ki živijo v zemlji. Geosmin ima protirakave in protivirusne lastnosti. V gozdu (zlasti borovem) se v zrak sproščajo tudi fitoncidi, ki jih tvorijo drevesa. Ti povečajo aktivnost imunskih celic.
Kakšno vlogo ima stres pri nastanku bolezni? Kaj lahko posameznik naredi, da bi se mu čim bolj izognil? Vemo, da so pričakovanja v kariernem in družinskem okolju danes zelo visoka, zato ljudje pogosto ne vedo, kaj sploh lahko naredijo v zvezi s tem.
Stres je po definiciji odziv telesa na stresne življenjske dogodke, ti pa so lahko negativni ali pozitivni. Kratkoročno je stres lahko koristen, medtem ko na dolgi rok škoduje zdravju. Zaradi dolgotrajnega stresa lahko utrpimo hormonsko neravnovesje. Hormonski, imunski in živčni sistem so med seboj intimno povezani. Stres ustvarja pogoje za razvoj številnih bolezni.
Stresu se ne moremo izogniti, saj živimo v čedalje bolj stresnem okolju, lahko pa se naučimo, kako se čim bolj učinkovito prilagoditi spremembam, za katere vemo, da so edina stalnica v življenju. Če gre za kratkotrajen stres, pomagata globoko dihanje in hitra hoja. To nas lahko hitro nekoliko razbremeni.
Vsi se skozi življenje učimo načinov, kako upravljati s stresom. Nekatere tehnike navajam tudi v svoji knjigi. To so: tek, sprehod v naravi, telovadba, molitev, joga, meditacija, pogovori, hipnoza in avtogeni trening. Pri upravljanju s stresom so pomembni tudi načrtovanje kvalitetnega spanja in zdrave prehrane, iskanje socialne opore in tehnike čuječnosti.
Če imamo veliko nepredelanih travm iz preteklosti, se težje soočamo s stresom. V tem primeru smo lahko večino časa pod stresom, zaradi česar lahko pride do slabšega delovanja živčnega, imunskega in endokrinega sistema. Da bi se lahko pozdravili, moramo najprej predelati travmo, ki nam vedno znova povzroča stres. Pri tem si je treba najprej dovoliti ponovno občutiti čustva, ki smo jih v preteklosti doživeli, nato pa jih v celoti predelati. Tako se lahko naš živčni sistem povrne v ravnovesje.
Katero pomembno spoznanje o povezavi med rakom in čustvi oz. načinom razmišljanja bi želeli deliti za konec?
Poudarila bi tudi pomen prakticiranja hvaležnosti. Svojim klientom pogosto dam kakšen poldrag ali navaden kamen (t. i. kamen hvaležnosti), nato pa jih prosim, da ga v roko vzamejo zjutraj, ko se zbudijo, in zvečer, preden gredo spat. Zjutraj naj se ob tem spomnijo desetih stvari, za katere so lahko hvaležni. Navajam primer takšnega seznama: »Hvaležna sem, ker živim v miru in blizu narave. Hvaležna sem, ker imam ustrezno bivališče, hrano, čisto vodo in prevozno sredstvo. Hvaležna sem za zdravje, izobrazbo, družino in prijatelje …« Zvečer naj postopek ponovijo, pri tem pa se spomnijo na tri stvari, ki so se jim zgodile skozi dan, za katere so hvaležni. Primer: »Hvaležna sem za krasen sprehod, za okusno večerjo in nekaj minut plesa.«
Sicer pa ugotavljam, da številni (onkološki) bolniki ne želijo biti aktivno vključeni v proces zdravljenja, temveč se zgolj prepustijo predpisanim protokolom zdravljenja. Tak pristop mi ni blizu. Sem zagovornica tega, da je posameznik aktivno in na vse možne načine vključen v proces zdravljenja, da raziskuje, je radoveden in sodeluje z različnimi profili strokovnjakov. Tudi to, da v svoje življenje vpelje čim več pozitivnih sprememb življenjskega sloga, s katerimi lahko okrepi svoje zdravje.
Preberite tudi:
- dr. Tina Lužnik: Sedem let dela v javnem zobozdravstvu je v meni pustilo travme
- Tjaša Pavček: “Starši se lahko povežejo s svojim otrokom še pred spočetjem”
- Sonja Gerič Bevec o odraščanju z očetom alkoholikom: “Ljudje okoli mene niso vedeli, kaj preživljam”
