Beba Splichal je mojstrica reikija, ustanoviteljica Nove šole in soustvarjalka projekta Vila Muzika v Istri, ki svoje delo razume predvsem kot spodbudo k osebnemu raziskovanju. V pogovoru pripoveduje, kako jo je življenjska kriza vodila od primerjalne književnosti in poučevanja do reikija, meditacije ter drugih praks osebnega razvoja. Reiki zanjo ni zgolj polaganje rok, temveč način umirjanja, poslušanja sebe in oblikovanja življenja, ki je bližje lastnim vrednotam. Njene izkušnje in razlage so osebna pripoved, reiki pa ne sme nadomestiti medicinske diagnostike ali zdravljenja.
Beba Splichal sebe ne vidi kot duhovno učiteljico. »Bolje je reči, da živim model normalnega življenja, v katerega verjamem.« Znanja, ki jih je pridobila v dolgih letih študija in poglabljanja vase, predaja v svoji Novi šoli. Ljudem pomaga odgovoriti na vprašanja: kako bi bilo mogoče živeti, da se počutiš bolj svojega, zadovoljnega s tem, kar počneš, bolj uresničenega, neodvisnega od materialnih stvari, »čeprav ne zanemarjam materialne plati življenja. Zelo jo spoštujem. Vendar pa se mi zdi, da naše doživljanje ni materialno.«
Ste bili že od nekdaj raziskovalka?
Kot otrok sem bila, pravijo starši in sorodniki, malo posebna. Veliko preveč sem govorila in veliko preveč sem po drugi strani želela biti sama. Sem stara duša, bi lahko rekla. Vsega tega se zelo dobro spominjam, celo tega, kako sem se pogovarjala s kokoškami kot z nekom »višjim«. Hvaležna sem staršem in starim staršem, ki so mi omogočili ta posebni svet. Da mi je bila recimo stara mama pripravljena obesiti staro odejo, da sem imela svoj šotor. Zame je bil največji šok, ko sem šla v šolo.
Bila je hudo razočaranje. To je bil moj prvi stik z zunanjim svetom. Živeli smo v zadnji hiši v majhni vasi, ki je bila edini svet, ki sem ga poznala. Če ne bi bila taka borka, po horoskopu sem namreč škorpijon, bi lahko imela zelo težko življenje. Nekaj časa sploh nisem vedela, kaj bi v šoli od mene radi.
Se je to spremenilo?
Nekoč smo se morali za domačo nalogo naučiti eno kitico zelo dolge Župančičeve pesmi. To navodilo sem napačno razumela in sem se naučila celotno pesem. Učiteljica je imela kar odprta usta, ko me je poslušala, ker sem veljala za rahlo zaostalega otroka. Potem so kar nenadoma ugotovili, da imam določene talente. Od takrat naprej sem napredovala in postala odličnjakinja, meni pa se je že takrat vseeno zdelo neumno, da je vse, kar pričakujejo od mene, to, da nekaj ponavljam.
To so bili začetki mojega razočaranja nad ljudmi in zatekla sem se v literaturo. Verjetno sem šla zaradi tega študirat primerjalno književnost. Kmalu pa sem tudi ugotovila, da svet doživljam na malce drugačen način, ki je lahko tudi zelo zanimiv. Ker sem pisala zanimive spise, so mi rekli, da bom najbrž pisateljica – ker ne nazadnje me je vedno zanimalo samo, kako jaz vidim vse. Ko sem doma povedala, da ne bom šla študirat strojništva ali ekonomije, kot so želeli, me je oče vprašal, če bom pisateljica, glede na študij, za katerega sem se odločila. Ko sem mu odgovorila, da verjetno res, me je še vprašal, o čem bom pisala.
In ko sem rekla, da o sebi, mi je odvrnil: »Potem pa v redu.« Mar ni to lepo? Imela sem res zelo zdrave temelje, tudi materialne. A me je vedno odnašalo v drugačno videnje sveta. Imela sem burno najstniško obdobje. Metalo me je iz ene skrajnosti v drugo. Mislim, da so me sami angeli varovali, da sem odnesla celo kožo.
Kje ste se zaposlili po koncu študija?
V osnovni šoli, prepričana, da samo za eno leto, ker se nisem videla v pedagoškem poklicu. A tam sem ostala deset let. Na to obdobje imam zelo lepe spomine. In čeprav se nisem videla v tem poklicu, sem v resnici pedagog. V sebi imam potrebo, da tisto, kar vem, dam naprej. Ljudi želim spodbuditi k razmišljanju, k raziskovanju, ne ravno k nekemu podajanju resnic, ampak k nekemu dialogu.
Že petnajst let ste mojstrica reikija in svoje znanje podajate drugim, torej dejansko ste pedagog. Kdaj oziroma zakaj ste se podali na pot reikija?
Nisem bila zadovoljna s tistim, kar se mi je ponujalo, in padala sem v vedno večjo osebno krizo. Takrat sem se srečala z reikijem. Naš učitelj je bil zelo preprost človek. Takšnega sem tudi potrebovala. Če bi mi nekdo mahal nad glavo in iz mene vlekel energije, ne bi šlo. Ne maram veliko filozofiranja, ne zgodi pa se nič.
Torej velja: ko je učenec pripravljen, pride pravi učitelj?
Naš učitelj je bil zelo prizemljen. Omogočil mi je prvo iniciacijo v reiki, s katero sem dobila nazaj tisto, kar sem v otroštvu že imela, namreč stik s samo seboj, spoštovanje tega, kar jaz sem, prepoznavanje svoje življenjske poti. Da si rečeš: »V redu sem, ne glede na to, kaj se mi dogaja.« Da si rečeš: »Okej, tukaj sem, takšna, kot sem, kako lahko iz tega potegnem kar največ? Kako to razumem na način, ki je najboljši zame?« To mi je reiki dal, to ti reiki da, če hočeš to sprejeti.
Jaz sem to potrebovala, ker se mi ni sanjalo, kam naj grem v življenju. Hrepenela sem po tem. In potem je bilo vse enako, samo vse je bilo drugače. To je bila ta na novo odkrita ljubezen do sebe. Nerada sicer uporabljam besedo ljubezen, ker se mi zdi tako hudo zlorabljena. Ampak včasih mi uide. (smeh)
Kako ste pozneje postali mojstrica?
Moj mojster je imel reiki skupino. Srečevali smo se enkrat tedensko. Učil nas je na tradicionalen način. Ko je bil učenec pripravljen za naslednjo stopnjo, če je želel, je lahko napredoval. Vsi okoli mene so dejansko napredovali, jaz pa nikamor. Nekoč sem mu rekla, da me mika, da bi imela še več od tega, kar že imam. Odvrnil mi je: »Bova videla.« Pa nisva ničesar videla! Prišlo je tako daleč, da sem začela razmišljati, ali naj sploh še nadaljujem. In končno sva se spet pogovorila.
Odkrito mi je dejal, da vidi, da imam veliko težav in da sem že izkoristila to, kar mi je dal reiki 1. Začela sem naštevati svoje težave. Za vsako mi je ponudil rešitev, jaz pa sem vse zavrnila. In potem me je postavil pred dejstvo z besedami: »Razumem. Si v dre…, ampak ti je toplo.« Po tem sem potrebovala nekaj časa, da sem spet šla na srečanje, a imel je prav. In v nekaj tednih sem opravila preostale stopnje in postala mojstrica.
In učiteljica.
Po končanih stopnjah smo imeli vikend srečanje in mojster mi je povedal, da ga ne bo vodil, bo pa z mano. Prišla sem na srečanje in njega ni bilo. Poklicala sem ga in vprašala, kje je, in rekel mi je: »S teboj, Beba.« In tako sem prvič vodila srečanje, prevzela njegovo skupino. Bilo je nekaj, česar nisem načrtovala, namreč da sem začela sama poučevati. A od tam je šlo hitro naprej.
Sodelovali ste tudi z Marjanom Ogorevcem.
Povabil me je k sodelovanju, ko je odprl prvo šolo za terapevte naravnega zdravljenja. Pri njem sem poučevala reiki, se naučila karmične diagnostike in spoznala še druge metode naravnega zdravljenja.
Pred šestimi leti ste odprli svojo šolo, Novo šolo.
V njej sem se želela posvetiti predvsem reikiju, čeprav dovolj modulov namenjam drugim metodam, ker sem prepričana, da je reiki samo ena od metod, ne najboljša, ne edina, ne prava. Tehnike, ki se jih učijo moji učenci, te lahko pripeljejo kamorkoli drugam ali pa pač ostaneš pri reikiju. Učimo se osnov ajurvede, meditacije, homeopatije, Bachovih esenc, gibalnih tehnik.
V šoli ponujam samo tisto, kar sem sama preizkusila, kar ocenjujem, da je dobro. Vedno iščem metode, ki bi podprle tisto, kar človek potrebuje, ko se vpiše k meni, namreč stik s samim seboj, sposobnost, da si sam pomagaš, da veš, kaj potrebuješ. Že to je veliko. Učenci vidijo, kako se vse prepleta, dopolnjuje, kako vzameš tisto, kar ti ustreza, kako vidiš, da ti nekaj ne ustreza. Moj pristop je zelo individualen.
Šola torej ni namenjena samo bodočim terapevtom reikija?
Na začetku sem mislila, da bom izobraževala bodoče terapevte. Potem se je izkazalo, da prihajajo predvsem takšni, ki nimajo takega namena, čeprav potem včasih terapevt postane tudi človek, ki tega ni nameraval. Meni je prav. Jaz dam dobro podlago bodisi za samozdravljenje bodisi za razumevanje sveta, življenja. Mi gremo od začetka in učencem rečem: »Pozabite vse, kar veste. Vse dajte na stran. Boste na koncu preverili, če to še potrebujete.« Reiki ti nikoli ne bo rekel, to je dobro zate, to pa ne. Lahko samo pomaga pri tem, da ti sam pri sebi ugotoviš, kaj je zate dobro. To podporo ti da »duhovni učitelj«, čeprav mi ta izraz res ni všeč.
V pestri ponudbi vsega, kar nam naj bi pomagalo, se človek resnično težko znajde.
Življenje je včasih res bavbav in ne veš, česa bi se oprijel. In oprimemo se čudnih stvari. Veliko gurujev imamo: guru nakupovalni center, guru energijski napitek. Velikokrat nam vsiljujejo misel, da če bomo naredili tako in tako, bo v redu, da smo zgube, če nam ne uspe. Da uspe vsem, samo nam ne. Če nam je ponujena hitra rešitev ali namig, da nam bo bolje, se tega razumljivo hitro oprimemo.
Nismo pripravljeni vložiti truda v nič. A s tem se odmikaš od sebe, zakonov narave, življenja. Izgubljamo sebe, ker resnična varnost je vedno samo v tebi. Kamorkoli greš, s komerkoli si, si s seboj. Lepo je, če starši otroku že od začetka dajo občutek, da mu bodo stali ob strani, vendar naj verjamejo, da bo zmogel sam. Če ti začneš verjeti v to, da boš zmogel, karkoli se ti bo zgodilo, se ničesar več ne bojiš in ne iščeš lažnih opor. Pomembno je, da se povežemo sami s seboj. Da nismo več prestrašeni. Da začutimo varnost v sebi.
Karkoli se nam zgodi, imamo sebe. In zanesem se, da si bom znala pomagati, da si bom stala ob strani, da si bom v oporo, da bom izbirala tako, da bo zame najboljše. In potem ni več razloga za strah, bolečino, anksioznost, stres, karkoli. Še vedno se seveda radi naslonimo na rame sočloveka, vendar znamo prepoznavati prave prijatelje, kratkotrajne užitke od dolgotrajnih, hipno veselje od dolgotrajne sreče in miru.
Raziskujete tradicionalni reiki.
Da, po njegovem ustanovitelju Mikau Usuiju. Zahodnjaki s(m)o se učili reikija iz ZDA. Reiki se je razvil na Japonskem. Ko je neka na Havajih rojena Japonka zelo zbolela in ker še ni bila na Japonskem, si je želela, da bi jo pred smrtjo obiskala. Tam je med drugim šla na reiki kliniko, ki jo je odprl Usuijev učenec Hajaši, ki je bil zdravnik. On je reiki razumel predvsem kot podporo zdravljenju v medicini. Ugotovil je, da ima pri pacientih, ki jih podpre še z reikijem, medtem ko jih klasično zdravi, večje uspehe kot pri tistih, ki te podpore ne dobijo. Zelo hitro je odprl dve kliniki v Tokiu in Kjotu in na eno je prišla omenjena Havajo Takata.
Za tovrstno podporo je bila zelo hvaležna, prejela je vse reikijske stopnje in popolnoma ozdravela. To je bil čudež, ki se včasih pač zgodi. V ZDA se je presrečna vrnila k družini in začela učiti. Vendar je bilo malo nerodno, ker je bila tujka v deželi, ki ni imela budističnega razumevanja življenja, kot je bila ona vzgojena, zato je reiki prilagodila Zahodu. Hajašijev model reikija je bil preprosto tak: Ko te boli glava, položiš nanjo roke, in neha boleti. Ampak to je samo ena desetina reikija.
Reiki je povezava tebe s teboj. Tudi iniciacije, ki jim na Zahodu pripisujemo nekakšen mističen pomen, so samo aktivacija vitalne energije. Ta pa ne pride dol z nobenega oblaka, ampak od znotraj, to si ti, zato tudi vsak posameznik reiki doživlja po svoje. Odvisno je od tega, do kod si prišel v življenju, koliko te je življenje že naučilo. Reiki ima budistične korenine, na Zahodu pa smo ga prevedli v mešanico krščanstva in materialnega sveta. Gre za materialistično-duhovno razumevanje in tam, kjer je zmanjkalo razlage, se je tistemu pripel izraz okultno.
Jaz se zelo trudim demistificirati, detabuizirati energijska stanja, bioenergijo. Izvirni reiki je drugačen, je bistveno bolj povezan z življenjem. Edino, kar je Usui pustil učencem, so etična načela. Zelo je poudarjal etiko, spoštovanje življenja, strpnost, sočutje. To, kar pač budizem uči. Usui je izhajal iz klasične samurajske družine. Bil je vzgajan kot samuraj. Še danes obstaja za tujce hermetično zaprta skupina njegovih učencev, ki sicer lahko sprejme novega člana, ampak se morajo s tem vsi strinjati.
In kaj sploh reiki torej je?
Reiki je tehnika, orodje, ki ti pomaga, da se povežeš sam s seboj in z življenjem. S pomočjo razumevanja. Vsaka težava, fizična, čustvena, ima svoj vzrok in to lahko recimo jaz osebno razložim še s pomočjo karmične diagnostike, ki sem se jo naučila pri Ogorevcu. Odlično jo kombiniram z reikijem. Če si ti v harmoniji s samim seboj, če spoštuješ življenje, če se nenehno izboljšuješ, da deluješ, kot je v tvoje najvišje dobro in v najvišje dobro vsega in vseh, ki jih srečuješ, se te težave niti ne bodo zgodile.
Zakaj nekoga neha boleti glava, ko mu naredimo reiki? Ker se sprosti, ker mu popusti napetost. Če nisi v redu in si boš pomagal z reikijem, imaš veliko več možnosti, da boš hitreje ozdravel, laže prenašal svoje težave, laže sprejel hendikep, ki se ti zgodi v življenju, se kljub svoji težavi dobro počutil. Za to gre. Tukaj je reiki zdravilen. Je pa res, da jaz reiki nerada uporabljam za simptomatsko zdravljenje.
Eden od vaših projektov je tudi Vila Muzika v Savudriji.
Tam živim že osemnajst let. Ta vila je bila stara, zapuščena hiša, ki smo jo več let obnavljali. Zdaj pa je za goste odprta že trinajsto sezono. Gre za zelo zanimiv projekt, ki se je razvil po nekem naključju, čeprav ne verjamem vanje. To ogromno hišo sem že vnaprej obnavljala z idejo, da jo obnavljam za druge. Pa ne gre za altruizem. Tam se imam super, le da zase ne bi potrebovala tako velike hiše in vrta. Le čutila sem se sposobno narediti prostor, ki bo drugim nekaj dal, omogočil model življenja, pa čeprav samo za tri dni, ko pridejo na vikend dopust.
Dejansko se je res to zgodilo. Naš slogan je: V Muziki se počutim, kot da sem prišel domov. To so mi drugi povedali, nisem si ga jaz izmislila, da bi usmerjala ljudi, da se počutijo tako. A vesela sem, da mi je to uspelo. Kajti le čemu je življenje namenjeno, če ne uresničitvi svojih idej. Meni je bilo dano, da to naredim. Če sem s tem uresničila še neki svoj cilj, toliko bolje. Naj pa poudarim, da v vili, kjer gostimo recimo jogijske in terapevtske skupine, ponujamo samo zares zdravo hrano, ker je po mojem mnenju odnos do hrane del osebnega razvoja.
Težko se res dobro počutiš, če se ne prehranjuješ zdravo. Sama sem veganka, a svojega mnenja ne vsiljujem drugim, jih pa kot veganka nagovarjam k razmišljanju. V Savudriji imamo kokoške. Ne zato, da bi nesle jajca, ampak zato, ker so tako simpatične. Pa mi je že kakšen gost rekel: »Ja, ja, če jih nimate za jajca, jih boste prej ali slej dali v lonec.« Pa mu odvrnem: »Imamo tudi pet mačk! Mar tudi zanje mislite, da jih bomo dali v lonec?«
Preberite tudi:
- Irena E. Demšar: To so najpogostejši razlogi, zakaj ljudje zbolijo za rakom
- Sonja Gerič Bevec o odraščanju z očetom alkoholikom: “Ljudje okoli mene niso vedeli, kaj preživljam”
- dr. Tina Lužnik: Sedem let dela v javnem zobozdravstvu je v meni pustilo travme
