Včasih, ko je mama prišla pozneje iz službe, ni imela vonja po dežju, avtobusu ali tistem prepoznavnem voju plašča. Dišala je po belilu in drugih čistilih. Po mokrih krpah. Po nečem limonastem in ostrem, kar je Anjo vedno zbodlo v nos, ko je stopila skozi vrata.
Takšne večere si je zapomnila po malih stvareh. Po tem, da je mama čevlje sezula že v predsobi in jih pustila narobe obrnjene. Po rdečih členkih. Po tem, da je v torbi poleg denarnice šumel račun za kruh, banane, kamilični čaj, pa doma tega niso jedli. Po dveh kifeljčkih, zavitih v papirnato vrečko, ki ju ni nikoli vzela iz torbe pred očetom.
“Spet si pozna,” je rekel oče, ne da bi dvignil pogled s televizije.
“Vem.”
“V službi?”
Mama je odložila torbo na kuhinjski stol. “Kje pa drugje.”
To je rekla mirno, skoraj dolgočasno. Prav to je bilo najhuje. Anja je takrat sedela pri mizi in barvala zemljevid Evrope. Avstrija ji je spet ušla preveč proti jugu. Oče je s palcem preklapljal programe. Mama si je šla umit roke in ko se je vrnila, je po njej še vedno dišalo po čistilih, samo bolj razredčeno, kot da je skušalanekoliko omiliti vonj z večkratnim umivanjem.
“Danes imamo za večerjo jajca,” je rekla.
Anja je bila takrat stara osem in je že vedela, da v družinah najprej zavohamo skrivnosti. Šele potem jih slišimo.
Niso se prepirali pogosto. Ne tako, da bi kdo razbijal kozarce ali odhajal od mize. Pri njih se je slaba volja lepila po stenah. Oče je postal bolj tih. Mama bolj natančna. Žlice je odlagala na krožnik brez najmanjšega zvoka. Vrata omaric je zapirala z dlanjo, ne s prsti. In kadar je prišla pozno, je Anja vedela, da bo v stanovanju zvečer manj zraka.
Včasih je mama rekla, da je imela “še opravke”. Včasih ni rekla nič. Nekega četrtka je Anja v kuhinjskem smetnjaku našla prazen kartonček za zobno pasto, ki je doma niso uporabljali. Drugič račun za tablete proti pritisku. Enkrat celo bel gumb, zavit v robček. Predmeti iz življenja, ki ni bilo njihovo.
Šolske sošolke so imele za take stvari preproste odgovore. Če mama laže, potem ima nekoga. Če skriva vrečke, potem ima nekoga. Če pride pozno in noče govoriti, potem zagotovo.
Anja je to misel najprej zavrnila, potem pa jo začela previdno vrteti razne scenarije v svoji glavi. Nekaj ji ni dalo miru.
Nekega večera, ko je mama prišla domov skoraj ob sedmih, je oče rekel: “A mu vsaj kuhaš bolje kot nam?”
Mama je ravno odpenjala gumb na rokavu. Za sekundo je obstala.
“Ne začni.”
“Ne začenjam. Samo vprašam.”
Anja je gledala v krožnik z zdrobom. Zdel se ji je preveč bel. Mama ni odgovorila. Oče tudi ne. Potem je televizija v dnevni sobi začela igrati reklamo za detergent in Anja je skoraj imela občutek, da se nekdo iz nje norčuje.
Kasneje, ko je šla mimo kopalnice, je videla mamo, kako si z debelo kremo maže razpokane roke. Na robu umivalnika je bila oranžna vrečka iz trgovine. Notri dva jogurta, štruca mehkega kruha in mrežica mandarin.
“Za koga je to?” je vprašala.
Mama je pogledala v ogledalo, ne nje. “Ni za nas.”
“To že vidim.”
Mama je privila pokrovček na kremo. “Pojdi spat, Anja.”
Ni se razjezila. Ni se branila. Samo odmaknila jo je, kot da je še premajhna za resnico.
To je morda najbolj zastrupljajoče. Ko te odrasli ne zavrnejo z glasom, ampak z načinom.
Leta so minevala. Skrivnost je ostajala, samo Anja je postajala starejša. V srednji šoli je mamo kdaj nalašč povohala, ko jo je objela. Vedno isto. Belilo. Milo. Vlaga starega stopnišča. Enkrat je v njenem plašču našla listek s seznamom: mleko 3, mehki piškoti, čistilo za kopalnico, žarnica 40W. Na hrbtni strani je bil dopisan naslov, ki ga ni poznala.
Tistega večera je prvič rekla nekaj naravnost.
“Če imaš nekoga, mi ni treba lagat.”
Mama jo je gledala, kot da je udarila preblizu in vseeno mimo.
“Nimam nikogar.”
“Kam pa potem hodiš?”
Mama je odložila nož, s katerim je rezala jabolka. “Nekega dne boš mogoče razumela, da ljudje včasih skrivajo tudi kaj drugega kot sram.”
Takrat se je Anji to zdelo natanko tak stavek, kakršne govorijo odrasli, ko hočejo zveneti globoko in v resnici nočejo povedati ničesar.
Ko je mama umrla, je najprej nastala tišina. V stanovanju so še tri dni stale skodelice od kave, ki je nihče ni zares pil. V hladilniku je bil odprt kozarec gorčice. Na kljuki v predsobi mamin šal, še vedno malo zavozlan, ker ga je tako hitro snemala.
Pri notarju je bilo vroče in zatohlo. Moški v sivi kravati je bral papirje z glasom, ki ni poznal ljudi, o katerih govori.
“Poleg stanovanja na Viču,” je rekel, “in osebnega računa, tukaj preide na vas tudi garsonjera na Resljevi, ki jo je vaša pokojna mati podedovala po teti Adeli.”
Anja je dvignila pogled.
“Po kom?”
Notar je pogledal v list. “Po teti Adeli Novak. Pred petimi leti.”
“Moja mama ni imela tete Adele.”
Moški je skomignil tako rahlo, da se je komaj videlo. “Papirji pravijo drugače.”
Garsonjera je bila v stari hiši z visokim stopniščem in temnim hodnikom, kjer je dišalo po kuhanem zelju, prahu in nečem, kar je bilo nekoč lak za les. Ključ je težko obrnil. Vrata so se odprla z dolgim, počasnim vzdihom.
Stanovanje je bilo majhno. Kuhinja, ozka soba, kopalnica. Zelenkast hladilnik. Štedilnik z dvema ploščama. Zavese s porumenelim robom. In vendar je bilo vse čisto. Ne lepo. Ne novo. Čisto tako temeljito, da je Anja v trenutku vedela, kdo je to počel. Tudi če tega še ni hotela vedeti.
V omarici pod koritom so bile zložene krpe po velikosti. Na polici nad mizo kozarci za vlaganje, v enem sladkor, v drugem riž, v tretjem gumbi. V predalu ob štedilniku je našla zdravila, vsako škatlico ovito z listkom v mamini pisavi: zjutraj, po kosilu, pred spanjem.
Na hladilniku je z magnetom visel seznam.
Kruh
Banane
Kamilični čaj
Čistilo za kopalnico
Žarnica 40W
Anja je sedla na edini stol v kuhinji.
Potem je počasi začela odpirati predale.
V enem je bila stara črno-bela fotografija deklice s kitama, ki sedi na kuhinjskem pultu in je kos kruha z maslom. Potrebovala je sekundo, potem še eno. Deklica je bila njena mama. Preozka ramena, resen pogled, ustnice stisnjene, kot jih je znala stisniti samo ona.
Na zadnji strani je bilo napisano: Irena pri meni, november 1978.
V drugem predalu je bila zavita kuverta s pismi. Ne ljubezenskimi, kot si je Anja nekoč predstavljala pri vseh skrivnostih sveta. Kratki listki. Seznami. Računi. In med njimi en prepognjen list, pisan z drobno, tresočo roko.
Če bo Milena spet huda, pridi po šoli naravnost k meni. Ni ti treba zvoniti. Dobila boš kakav. Vedno lahko prideš.
Podpis: Adela.
Anja je list držala z obema rokama, ker jo je naenkrat zeblo.
Milena.
Tega imena doma niso izgovarjali pogosto. Vedela je samo, da je bila to ženina od maminega očeta. “Ni bila za otroke,” je enkrat rekla mama in temo zaprla. To je bilo vse. Dovolj, da otrok razume, da se o tem ne govori. Enkrat je celo ujela, da je bila mačeha precej zlobne in jezne narave in se je pogosto znašala nad svojo pastorko. Kazalo je, da ji je teta Adela nudila varno zavetje v svojem stanovanju, kadar so šle stvari predaleč.
Na dnu kuhinjske omarice je Anja našla še star emajliran lonček z odlomljenim ročajem. Na spodnji strani je bilo v modri barvi napisano: IRENA. Poleg njega pločevinko kakava iste znamke, ki ga je mama kupovala njej, ko je bila majhna in bolna.
Stanovanje je bilo nenadoma prepolno. Z mamo kot deklico. Z mamo pred njo. Z nekom, ki ji je skrival čaj, kruh, kakav, zavetje. Z nekom, ki ga je družina očitno odrinila tako daleč, da je postal skoraj prazen prostor v stavku.
In mama se je tja vračala. Po službi. S čistili. Z mehkimi piškoti. Z bananami. Z denarjem, kadar ga je bilo kaj. Ne k ljubimcu. Ne v drugo življenje. K osebi, ki je nekoč naredil prostor zanjo, ko ga drugje ni bilo.
Anja je dolgo sedela za tisto mizo in gledala v svoje roke. Potem je prvič opazila, da po njih že malo diši po istem ostrem limonastem čistilu. Verjetno od predala pod koritom. Od ročajev. Od zraka, ki se je zažrl v vse.
Spomnila se je očetovega vprašanja: A mu vsaj kuhaš bolje kot nam?
Spomnila se je maminega mirnega ne začni.
Spomnila se je vseh večerov, ko je mislila, da jo mama vara z nekom, čigar obraza ni mogla sestaviti. V resnici jo je varala samo z molkom. Ne z lažjo. Z delom svojega življenja, ki ga ni želela razkrivati.
Na polici ob postelji je stala še ena fotografija. Adela, starejša, z zategnjeno sivo figo, ob njej mama že odrasla, v službenem plašču, v roki dve vrečki iz trgovine. Nobena se ne smeji v objektiv. Obe pa stojita zelo blizu.
Ko je odhajala, je v kopalnici obstala pri vedru in gobi. Na robu vedra so bili sledovi bele usedline. Mama ga očitno ni odnesla, ko je Adela umrla. Morda je mislila, da se bo vrnila naslednjo sredo. Morda je celo prišla, čeprav ni bilo več nikogar.
Anja je napolnila vedro z vodo. Počasi, brez posebnega razloga. Samo zato, ker je bilo tam. Dodala malo čistila. Vonj se je takoj razširil iz lavorja. Tisti isti vonj, ki ga je kot otrok sovražila.
Z gobico je obrisala kuhinjsko mizo, potem pult, potem še rob štedilnika. Ne iz dolžnosti. Bolj kot da bi dokončala delo, ki ga je mama začela.
Ko je šla po stopnicah navzdol, je imela ključ stanovanja v enem žepu, v drugem pa prepognjen listek.
Vedno lahko prideš.
Zunaj je že malo rosilo. Anja je na avtobusni postaji stala sama, z vlažnim zrakom v laseh in z rokami, ki so dišale po čistilih. Tokrat prvič ni bil to vonj skrivnosti.
Bil je vonj domačnosti.
Preberite tudi:
