Pisalo se je leto 1962. Stanka je prišla v tekstilno tovarno deset minut pred začetkom izmene in svoj pisarniški stol našla na hodniku. Nekdo ga je postavil tik pred vrata skladiščne pisarne, z naslonjalom obrnjenim proti steni. Na sedežu je ležal moder kos blaga, prepognjen čez razpoko v lesu.
Prejšnji dan so ji sodelavke prav ob tem stolu čestitale za napredovanje. Po šestih letih prepisovanja dobavnic, štetja zvitkov in popravljanja tujih seštevkov je postala vodja skladišča. Doma je možu in sedemletni hčeri obljubila, da bo s prvo višjo plačo kupila premog za preostanek sezone.
Stanka je odprla pisarno in pogledala Mileno, ki je že sedela za manjšo mizo. Starejša sodelavka je z jezikom zmočila konico kemičnega svinčnika, ki ni več najbolje deloval in nadaljevala seštevanje, ne da bi jo pozdravila.
»Kdo je odnesel stol?« je vprašala Stanka.
Milena je obrnila stran v knjigi. »Morda nekdo, ki meni, da še ne sodi za to mizo.«
Stanka je stol sama porinila nazaj na predvideno mesto v pisarni. Modro blago je odložila na omaro in sedla, čeprav je Milena prvič po mnogih letih dela v pisarni, ni vprašala, ali želi kavo.
Njena razlaga je bila preprosta. Milena je v skladišču delala skoraj tri desetletja in je pričakovala, da bo po upokojitvi prejšnjega vodje napredovala ona. Namesto nje so izbrali enaintridesetletno Stanko, ki je končala trgovsko šolo in znala brez napak pripraviti mesečni obračun. Stol na hodniku se ji je zdel preveč otročja žalitev, da bi se o njej splačalo prepirati.
Dopoldne jo je v pisarno poklical vodja obrata Rudolf Pirc. Na mizi je imel inventurno knjigo in mapo z odpremnicami za kupca v tujini. Povedal ji je, da bo v ponedeljek prišla komisija delavskega sveta in preverila zaloge.
»Samo nekaj zaostanka moramo urediti,« je dejal. Prednjo je položil list s popisom triindvajsetih zvitkov bombažnega blaga. »Prejšnji vodja tega ni utegnil podpisati. Zdaj moraš podpisati ti.«
Stanka je preletela številke. Pri devetnajstih zvitkih je pisalo, da so bili zaradi madežev izločeni iz redne zaloge in poslani v predelavo. Spodaj je bila prazna črta za podpis odgovorne osebe.
»Takrat še nisem bila vodja.«
Pirc se je naslonil nazaj. »Podpisuješ stanje, ki si ga prevzela. Zato si tudi dobila mesto.«
Zadnji stavek je zvenel kot pohvala in opozorilo hkrati. Stanka je list vzela in ga odnesla v pisarno ter ga položila na sredino mize. Ko se je po kosilu vrnila iz skladišča, ga ni bilo več.
Milena je trdila, da se ga ni dotaknila. V predalu, kamor je zaklepala osebne stvari, je nekaj zašumelo, ko ga je zaprla s kolenom. Stanka je zahtevala ključ, toda starejša ženska ga je spravila v žep jopice.
»Če misliš, da sem prestara za to delo, povej naravnost,« je rekla Milena. »Če pa želiš na njem sedeti tudi po ponedeljku, ne podpisuj ničesar, česar nisi sama preštela.«
S tem ji je dala prvi razlog za dvom, ne pa tudi odgovora. Stanka je do konca izmene pregledala skladiščne kartice. Devetnajst izločenih zvitkov je bilo vpisanih s Pirčevim nalivnikom, nobena kartica pa ni imela žiga oddelka za predelavo.
Naslednje jutro je stol znova stal na hodniku. Tokrat na njem ni bilo modrega blaga, temveč stara skladiščna kartica iz leta 1957. Pri štirih zvitkih je bil enak zapis o madežih in predelavi. Pod njim sta bila Pirčev podpis ter priimek Helena Berce.
Stanka je Heleno poznala. Ko je kot mlado dekle prišla v tovarno, jo je prav ona naučila razlikovati med širino blaga in uporabno širino, da ni pri izračunu vsakemu zvitku dodala nekaj metrov. Nekega dne je Helena izginila iz pisarne. Govorilo se je, da je slabo vodila zalogo in povzročila primanjkljaj.
Pozneje so jo premestili k nočnim statvam. Ker ni imela nikogar, ki bi ponoči pazil na sina, je čez nekaj tednov sama odšla iz tovarne. Milena je takrat rekla, da se v tuje napake ne vtika.
Stanka je kartico stisnila v roki. »Zakaj mi to porivaš pred nos?«
»Ker je bil takrat najprej na hodniku moj stol,« je odgovorila Milena.
Preden je pojasnila več, se je na vratih pojavil Pirc. Opazil je kartico, vendar ni vprašal, od kod jo imata. Stanki je naročil, naj popis podpiše še pred koncem dneva, Mileno pa poslal preverjat embalažo v oddaljeno skladišče.
»Pazi se je,« je rekel, ko sta ostala sama. »Pred petimi leti je hotela Helenino mesto, pa ga ni dobila. Zdaj ni dobila tvojega in išče krivca.«
Stanka mu kartice ni pokazala. Prikimala je in prvič pomislila, da Pirc dobro ve, zakaj ji je Milena pokazala prav zapis iz leta 1957.
Tistega popoldneva ni odšla domov z drugimi. Možu je po vratarju sporočila, da bo zamudila, nato se je skrila med bale ob zadnjem izhodu. Malo po koncu izmene so v skladišče prišli Pirc, voznik tovornjaka in dva delavca z ročnim vozičkom.
Na tovornjak so naložili devetnajst zvitkov. Blago ni bilo zamazano. Z enega od razrahljanih ovojev se je razvil čist bel rob, Pirc pa ga je hitro potisnil nazaj in naročil, naj z zvitkov odstranijo skladiščne kartice.
Stanka je stopila izza bal. »Na kateri odpremnici so?«
Moška sta obstala. Pirc se je razjezil, vendar ni ukazal, naj blago razložijo. Pojasnil je, da morajo z njim dopolniti veliko naročilo, ki ga je proizvodnja pripravila prepozno. Če pošiljka zjutraj ne odide, bo tovarna izgubila kupca, odgovornost pa bo padla na ves obrat.
»V ponedeljek bo v knjigi primanjkljaj,« je rekla Stanka.
»V ponedeljek bo v knjigi tvoj podpis. Čez mesec dni bomo razliko poravnali z novo proizvodnjo in nihče ne bo opazil.« Pirc je pogledal proti tovornjaku. »Tako se rešuje delo ljudi, ne samo brezhibne zaznamke na papirju.«
Zdaj je razumela, zakaj jo je napredovanje doletelo prav pred inventuro. Pirc ni potreboval boljše vodje. Potreboval je nov podpis pod ponarejenimi številkami.
Milena jo je čakala v garderobi, saj je po končani izmeni opazila, kaj ima za bregom. Iz notranjega žepa delovne halje je vzela manjkajoči popis in ga položila mednju. Nato je povedala še tisto, kar je pet let prikrivala.
Tudi leta 1957 so dobre zvitke poslali iz skladišča brez pravočasnih listin, da so dopolnili zamujeno naročilo. Pirc je obljubil, da bo razliko nadomestil. Ko se to ni zgodilo in je prišla komisija, so primanjkljaj pripisali Heleni, katere ime je bilo na karticah in jo obtožili kraje.
Milena je vedela, da Helena ni odpeljala blaga. Ko izjave proti njej sprva ni hotela podpisati, je Pirc njen stol postavil na hodnik in ji povedal, da v pisarni očitno ne potrebujejo dveh žensk. Naslednje jutro je Milena podpisala, da je Helena sama vodila sporni del zaloge. Stol je dobila nazaj, Heleno pa so premestili v nočno izmeno.
»Zdaj rešuješ mene, ker takrat nisi mogla rešiti nje?« je vprašala Stanka.
Milena je pogledala proti omaricam. »Najprej sem hotela rešiti sebe. Če se ponovi isto in spet molčim, me bo pekla vest, da tistega podpisa nisem napisala zaradi strahu, ampak sem enako pokvarjena kot Pirc.«
Stanka ji ni rekla, da ji odpušča. Vzela je popis in odšla domov. Na mizi jo je čakal krožnik ohlajene enolončnice, ob štedilniku pa hči, ki je vprašala, ali bodo zdaj res lahko kupili več premoga in bo ves dan toplo. Stanka je tokrat odgovorila, da še ne ve.
Do ponedeljka ni podpisala ničesar. Ko so prišli člani inventurne komisije, jih Pirc ni odpeljal naravnost v skladišče, temveč v pisarno, kjer je bila že pripravljena kava. Stanka je svoj stol znova našla na hodniku. Tokrat ga Milena ni premaknila; Pirc ga je odstranil, ker zanjo na sestanku ni bilo mesta.
Stanka je prijela stol za naslonjalo in ga odnesla v sobo. Postavila ga je na konec mize, sedla ter pred komisijo položila nepodpisani popis, staro kartico in seznam zvitkov, ki jih je videla na tovornjaku.
Pirc je ponovil, da je šlo za začasen prenos, s katerim so zavarovali naročilo in delo obrata. Stanka mu ni ugovarjala. Povedala je samo, da začasnega prenosa ne bo prikazala kot poškodovano blago in da ne bo prevzela odgovornosti za stanje pred svojim napredovanjem.
Nato je vstala še Milena. Pred vsemi je priznala, da je pred petimi leti podpisala izjavo proti Heleni, čeprav je vedela za prenos zvitkov. Nihče ji ni zagotovil, da zaradi tega ne bo izgubila službe.
Komisija tistega dne ni sprejela dokončne odločitve. Odredila je nov popis zaloge in pregled starih odprem. Pircu so do konca preverjanja odvzeli odločanje o skladišču, Stankino imenovanje za vodjo pa je ostalo nepotrjeno. Višje plače ni dobila in premog so doma še nekaj tednov kupovali po malem.
Helena se v tovarno ni vrnila. Ko jo je Milena poiskala in ji povedala, kaj je priznala, ni sprejela njenega opravičila. Rekla ji je, da ji po petih letih resnica nič več ne koristi.
Stanka in Milena sta medtem delali v isti pisarni, obe spet kot navadni referentki. Pogovarjali sta se samo o dobavnicah, številkah in delu, dokler ni nekega jutra Stanka zopet pred vrati zagledala svojega stola. Čistilka ga je umaknila, da je lahko pomila tla.
Milena je odprla vrata in prijela sprednji nogi, Stanka pa naslonjalo. Brez besed sta stol skupaj odnesli v pisarno in ga postavili med obe mizi.
