Na majhnem britanskem otoku Lundy je dolgotrajna suša zaloge vode potisnila na najnižjo zabeleženo raven. Vodo že dovažajo s celine, prebivalci se tuširajo nad vedri, obiskovalcem pa so iz kopalnih kadi odstranili zamaške. Če kmalu ne bo obilnejšega dežja, bi lahko morali otok zapreti in evakuirati ljudi ter živali.
Prva pošiljka vode je stala približno 7.000 funtov
Lundy leži v Bristolskem kanalu, približno 16 kilometrov od severne obale Devona. Tri milje dolg granitni otok ima le 28 stalnih prebivalcev, vendar lahko v nastanitvah in kampu hkrati sprejme več kot sto obiskovalcev.
Otok nima povezave s celinskim vodovodom. Za oskrbo se zanaša na zbrano deževnico in pet vrtin v granitni podlagi, toda od pomladi ni bilo omembe vrednih padavin. Po več mesecih vročega in suhega vremena je zaloga v rezervoarjih padla na približno 13 odstotkov, kar bi pri običajni porabi zadoščalo le še za približno teden dni.
Zato so avgusta začeli vodo dovažati s kopnega. Trajekt MS Oldenburg je v prvi in največji pošiljki pripeljal približno 67.000 litrov vode, prevoz pa je po besedah upraviteljev stal okoli 7.000 funtov.
Poznejše dobave so precej manjše. Na otok trikrat tedensko pripeljejo po približno 4.000 litrov, medtem ko dnevna poraba prebivalcev, gostov, kmetije in živali dosega od 9.000 do 11.000 litrov. Sam uvoz zato ne more nadomestiti vode, ki jo otok vsak dan potrebuje.
Tuširanje nad vedrom in stranišča brez splakovanja
Na Lundyju so uvedli strog varčevalni režim. Kamp so začasno zaprli, omejili število obiskovalcev in zaprli stranišča v otoškem pubu Marisco Tavern. Gostom v počitniških nastanitvah so iz kopalnih kadi odstranili zamaške, da si ne bi mogli natočiti polne kadi.
Prebivalci so se medtem navadili na zelo kratko prhanje. Pod prho postavijo vedro, zbrano vodo pa pozneje uporabijo za splakovanje stranišča. Obiskovalce prosijo, naj dobro premislijo, ali je splakovanje po vsaki uporabi res potrebno.
Otoški inženir Tristan Howes opozarja, da je v takšnih razmerah pomembna vsaka kaplja. Že pipa, ki počasi pušča, lahko povzroči občutno izgubo, počena cev pa bi bila za majhno skupnost prava katastrofa.
Razmere dodatno otežuje zemeljski plaz, ki je junija poškodoval del edine poti med pristaniščem in vasjo na vrhu otoka. Tisočlitrske cisterne morajo s trajekta razložiti v pristanišču, jih pripeljati do vmesne točke, nato pa vodo z gasilsko cevjo prečrpati mimo nevarnega odseka in naprej proti rezervoarju.
Prevoz vsake pošiljke zato zahteva kombinacijo terenskih vozil, traktorjev in štirikolesnikov ter veliko dodatnega dela otoškega osebja.
Ribnik je prinesel kratko olajšanje, vendar tudi ta presiha
Ko so bile zaloge najnižje, so upravitelji dobili dovoljenje za uporabo vode iz sladkovodnega ribnika Pondsbury. Iz njega so začeli dnevno črpati približno 12.000 litrov ter vodo pred uporabo poslali skozi sistem za čiščenje.
S tem se je napolnjenost rezervoarjev začasno dvignila na 23,7 odstotka. Novejše poročilo jo je postavilo pri približno 22,5 odstotka, ribnik pa je medtem že začel presihati. Izboljšanje je bilo torej le kratkotrajno.
Derek Green iz organizacije Landmark Trust, ki upravlja Lundy, je opozoril, da so prišli do skrajne točke. Če vode iz ribnika ne bi mogli uporabiti, bi se morali soočiti z zaprtjem otoka. V najslabšem primeru bi morali odpovedati rezervacije ter evakuirati prebivalce in živali z delujoče otoške kmetije.
Takšna evakuacija se v zgodovini Lundyja še ni zgodila. Položaj je še posebej občutljiv, ker se sezona rednih voženj trajekta MS Oldenburg približuje koncu, zaradi česar bi bil poznejši dovoz velikih količin vode še zahtevnejši.
Za dolgoročnejšo rešitev so že naročili nov rezervoar s prostornino 300.000 litrov. Razmišljali so tudi o napravi za razsoljevanje morske vode, vendar bi bila draga in bi zahtevala več energije, kot je lahko otok trenutno proizvede.
Napoved sicer prinaša nekaj dežja, toda krajše plohe težave ne bodo rešile. Po večmesečni suši bi bile potrebne dolgotrajne, enakomerne padavine, da bi se ponovno napolnili zbiralniki, vrtine in podzemne zaloge. Do takrat prebivalci nadaljujejo strogo varčevanje in, kot pravi Green, predvsem čakajo na dež.
