Emma McCaffrey je bila vajena gibanja, discipline in telesa, ki ga je razumela. Kot fitnes trenerka je drugim ženskam pomagala do več moči, energije in samozavesti, zato si je verjetno najmanj predstavljala, da jo bo prav lastno telo nekega dne ustavilo tako nenadno. Toda menopavza je pri 48-letnici iz Winchestra v angleški grofiji Hampshire prišla z močjo, ki je ni pričakovala.
Ni šlo le za nekaj vročinskih oblivov, o katerih se ženske včasih pošalijo med prijateljicami. Emma je doživljala nočno potenje, vrtoglavico, bolečine v sklepih, izčrpanost in možgansko meglo, ki jo je tako prestrašila, da je začela razmišljati o resnejših boleznih. Ponoči je bila premočena od znoja, čez dan pa se ji je dogajalo, da je začela stavek, natančno vedela, kaj želi povedati, potem pa se je misel nenadoma izbrisala.
Ko se aktivna ženska nenadoma ne prepozna več
Emma je svoje življenje zgradila okoli gibanja. V projektu Move With Emma vodi treninge in spodbuja ženske, naj se tudi v zahtevnih obdobjih življenja ne odpovedo svojemu telesu. Toda zadnje obdobje jo je prisililo, da je tudi sama spoznala, kako hitro se lahko spremeni občutek moči.
Najprej so prišli vročinski oblivi in nočno potenje. To niso bili le neprijetni trenutki toplote, temveč epizode, zaradi katerih se je ponoči zbujala premočena in prestrašena. Ko se takšno potenje ponavlja, človek hitro začne razmišljati o najhujšem. Emma je priznala, da se je v nekem trenutku bala, da ima raka.
Nato so se pridružile še težave s koncentracijo. Izpadi spomina so jo zadeli posebno močno, ker so napadli nekaj, kar človek običajno jemlje za samoumevno: sposobnost, da sledi lastni misli. Začneš govoriti, veš, kam želiš priti, nato pa v glavi nastane praznina.
»Možganska megla« ni izgovor, ampak resnična izkušnja
Izraz možganska megla zveni skoraj blago, kot nekaj, kar bi lahko rešili s kavo ali boljšim spanjem. A ženske, ki jo doživijo med perimenopavzo ali menopavzo, pogosto opisujejo veliko bolj neprijeten občutek: pozabljanje besed, slabšo koncentracijo, težave pri delu, občutek notranje zmedenosti in strah, da z njimi nekaj ni v redu.
Pri Emmi je bilo to še posebej težko zato, ker je delala z ljudmi. Trenerka mora razlagati, spodbujati, voditi vadbo, držati ritem in biti mentalno prisotna. Ko se začnejo misli izgubljati sredi stavka, to ni le zasebna težava. Vpliva na delo, samozavest in občutek identitete.
Možganska megla se pogosto poslabša tudi zaradi slabega spanja. Če ženska noči preživlja v potenju, zbujanju in nemiru, čez dan težko deluje z običajno jasnostjo. Utrujenost nato dodatno okrepi občutek, da telo ne sodeluje več.
Z 15 ur treningov na 90 minut
Menopavza je pri Emmi močno vplivala tudi na delo. Po poročanju britanskih medijev je morala obseg spletnih treningov zmanjšati s približno 15 ur na teden na le 90 minut. Za nekoga, ki dela v svetu gibanja in telesne moči, je to velik preobrat.
Niso je ustavili le vročinski oblivi. Ustavila jo je kombinacija vsega: nočno potenje, utrujenost, vrtoglavica, boleči sklepi, slabša koncentracija in občutek, da je vsega preprosto preveč. Prav ta kombinacija je pri menopavzi pogosto najtežja. Posamezen simptom bi človek morda še nekako prenesel. Ko pa se jih več nalaga drug na drugega, lahko vsakdan postane veliko bolj naporen.
Emma je sprva bolečine v sklepih pripisovala treningom, kar je pri aktivni ženski razumljivo. Toda tudi bolečine v mišicah in sklepih so lahko del menopavznega obdobja, čeprav jih veliko žensk ne poveže takoj s hormonskimi spremembami.
Zakaj ženske simptomov pogosto ne povežejo z menopavzo?
Menopavza se še vedno pogosto razume preozko. Veliko ljudi jo povezuje predvsem s prenehanjem menstruacije in vročinskimi oblivi, manj pa z možgansko meglo, motnjami spanja, bolečinami v sklepih, spremembami razpoloženja, tesnobo, utrujenostjo, palpitacijami ali občutkom, da ženska “ni več ista”.
Zato ženske pogosto iščejo razlage drugje. Mislijo, da so pregorele, da pretiravajo, da imajo premalo kondicije, da jih daje stres, staranje ali celo kaj nevarnejšega. Pri nekaterih je to lahko res, zato je pomembno, da se novi ali izraziti simptomi preverijo pri zdravniku. A hkrati je težava, če menopavze sploh nihče ne omeni.
Emma danes poudarja prav to: o simptomih je treba govoriti. Ne zato, da bi vsako težavo avtomatsko pripisali hormonom, ampak zato, da ženske ne bi leta trpele v tišini in iskale odgovorov same.
Hormonsko nadomestno zdravljenje in iskanje ravnovesja
Emma danes uporablja hormonsko nadomestno zdravljenje in poskuša ponovno vzpostaviti ravnovesje. Takšna terapija ni enaka za vse in ni primerna za vsako žensko, lahko pa pri številnih pomaga lajšati simptome, kot so vročinski oblivi, nočno potenje in druge težave, povezane s padcem hormonov.
Najpomembnejše je, da se ženska o možnostih pogovori z zdravnikom, še posebej če so simptomi izraziti, vplivajo na delo, spanje, odnose ali duševno zdravje. Pri menopavzi ne gre za to, da bi morala vsaka ženska jemati hormonsko terapijo. Gre za to, da ima pravico do informacij, razlage in izbire.
Koristno je tudi, da si simptome zapisuje: kdaj se pojavljajo, kako močni so, kaj jih sproži, kako vplivajo na spanje in delo ter ali se spreminja menstruacija. Tak dnevnik lahko pomaga pri pogovoru z zdravnikom, ker iz nejasnega občutka “nekaj ni v redu” nastane bolj konkretna slika.
Kdaj nočno potenje ni nekaj, kar bi smeli ignorirati?
Čeprav je nočno potenje pogost menopavzni simptom, ga ni dobro vedno samodejno odpisati kot “hormone”. Zdravniški posvet je še posebej smiseln, če se potenje pojavi nenadoma in močno, če ga spremljajo nepojasnjeno hujšanje, dolgotrajna vročina, bolečine, povečane bezgavke, nenavadne krvavitve, hitro bitje srca, huda omotica ali občutek, da se stanje hitro slabša.
To ne pomeni, da je v ozadju nujno resna bolezen. Pomeni pa, da si telo zasluži pozornost. Menopavza je lahko razlaga za marsikaj, vendar ne sme postati izgovor, da ženske ne dobijo pregleda, ko jih simptomi res prestrašijo.
»Zakaj bi trpele v tišini?«
Emma svojo izkušnjo danes uporablja kot opozorilo in spodbudo. Menopavza ni konec aktivnega življenja, ni konec ženskosti in ni dokaz, da je telo odpovedalo. Je pa lahko obdobje, ki zahteva prilagoditve, pomoč, več razumevanja in manj sramu.
Njeno sporočilo je preprosto: ženske naj govorijo o tem, kar se dogaja z njihovim telesom. Naj ne čakajo, da postane nevzdržno. Naj zdravniku povedo tudi simptome, ki se jim zdijo “čudni” ali nepovezani. Naj ne sprejmejo tihega trpljenja kot normalnega dela staranja.
Za Emmo je bil največji šok prav to, da je bila kot trenerka vajena pomagati drugim, potem pa je sama potrebovala upočasnitev. A v tem je morda najpomembnejši del zgodbe. Tudi ženske, ki so močne, disciplinirane in fizično aktivne, lahko menopavza zadene nenadno in močno. To ne pomeni, da so šibke. Pomeni, da se telo spreminja in da si zasluži podporo.
Menopavza ni nekaj, kar bi morale ženske preživeti z nasmehom in stisnjenimi zobmi. Je življenjsko obdobje, o katerem je treba govoriti enako odkrito kot o nosečnosti, porodu, bolezni ali okrevanju. Manj ko bo tišine, lažje bo ženskam prepoznati simptome, poiskati pomoč in znova najti občutek, da živijo v telesu, ki mu lahko zaupajo.
Preberite tudi:
- Mama dveh otrok je morala izbrati med partnerjem in bolnim očetom. Svoje odločitve ne obžaluje
- Šele po materini smrti je izvedela, da je imela brata, ki so ga pri petih letih odpeljali neznano kam
