Egipčani verjamejo, da umremo dvakrat. Prvič, ko zadnjič vdihnemo, in drugič, ko nekdo zadnjič izreče tvoje ime. Tokrat z vami delimo zogodbo sina, ki je izgubil svojega očeta.
Odločil sem se verjeti, da tudi, če imena tistih, ki so nam pri srcu, nikoli več ne bodo izgovorjena, bo njihova zapuščina živela naprej in bodo vedno v spominu. Maja 2016 sem izgubil najpomembnejšo in najvplivnejšo osebo v svojem življenju – svojega očeta.
Imel sem to srečo, da sem z njim več let tesno sodeloval v družinskem podjetju, kar mi je prineslo veliko nepozabnih in bogatih izkušenj. V tem času sva postala zelo povezana.
Skupaj sva delila rojstvo obeh mojih hčera, nakup moje prve hiše in žalost ob izgubi mojega dedka (njegovega očeta).
Med vodenjem podjetja sva spoznala tudi mnogo ljudi iz različnih slojev življenja, kar mi je omogočilo, da sem z občudovanjem opazoval, kako je ravnal z drugimi.
Nikoli ni bilo trenutka, ko ne bi vsakega človeka obravnaval enako, kot bi želel, da bi obravnavali njega. To je najpomembnejša stvar, ki me jo je moj oče naučil.
Nekaj časa nazaj sem doživel nekaj, kar me je spomnilo na njegovo zapuščino, ko sem stal v vrsti v trgovini. Pred menoj je bil moški z vozičkom polnim izdelkov, za menoj pa ženska, ki je imela le en izdelek.
Vprašala je moškega pred mano: ‘Lahko, prosim, grem pred vas? Na kosilu sem in imam le pol ure časa.’ Moški ji je rekel: ‘Zakaj ne greste kar na blagajno za samopostrežno storitev? Ni nobene vrste.’
Odgovorila je: ‘Ne, pozabila sem denarnico in imam samo gotovino, ki je tam ne sprejemajo.’ Kljub temu ji ni dovolil.
Tedaj sem rekel (deloma v upanju, da bo moški popustil, kar pa ni storil): ‘Lahko greste pred mano.’
Rekla je: ‘Oh, hvala! Ne vem, kaj se dogaja z mano. Nikoli ne pozabim denarnice, vendar nisem več ista, odkar sem izgubila moža. Star je bil komaj devetinpetdeset!’
Rekel sem: ‘Oh, res mi je žal, verjamem, da vam zelo manjka. Kdaj se je to zgodilo?’
Odgovorila je: ‘Le prejšnji mesec in mislim, da se tega nikoli ne bom povsem pobrala. Na srečo sem se preselila k hčeri, ki tudi ne želi biti sama, in ne vem, kaj bi brez nje.’
Potem sem ji rekel: ‘Zagotovo bo trajalo nekaj časa, prav tako pa bo to leto polno novih izzivov, vendar se zdi, da imata s hčerko srečo, da imata druga drugo.’
Zatem je plačala za svoj izdelek in odšla.
Pravijo, da smo vsi v vrsti. V tej življenjski vrsti vsako minuto nekdo zapusti ta svet, tudi jaz bi lahko bil naslednji.
Nikoli ne vemo, koliko ljudi je pred nami v vrsti ali kdo so. Ne moremo se pomakniti na konec vrste. Ne moremo izstopiti iz vrste. Ne moremo se izogniti vrsti.
Zato, moramo, medtem ko čakamo v vrsti, izkoristiti vsak trenutek.
Moramo narediti spremembo, poklicati, vzeti si čas, pokazati svoje talente, izraziti svoje mnenje, narediti majhne stvari velike, nekoga nasmejati, narediti spremembo, skleniti mir in predvsem poskrbeti, da ne bomo obžalovali ničesar.
Zaključek? V svetu, kjer lahko postaneš karkoli, bodi prijazen.
Nikoli ne veš, kaj oseba, ki stoji poleg tebe, prestaja, vendar je žena, mati, hči, sestra, mož, oče, brat, sin ali prijatelj nekoga drugega in jo je treba obravnavati tako, kot bi želel, da bi tvoje ljubljene obravnavali.
Skozi to zapuščino prijaznosti bo moj oče vedno ostal živ.