Radič je vrtnina, ki jo zagotovo prav vsi poznamo. Številni niso navdušeni nad njim, moti jih grenčina listov. A naj povem, da je prav ta grenčina tista dodana vrednost te listnate zelenjave, ki je druge vrtnine nimajo. Grenčine čistijo naše telo, ga krepijo, kar posebej jeseni in izrazito pozimi najbolj koristi. Takrat se namreč naša prehrana precej spremeni, ni več tako pestra, manj je sveže zelenjave, več je maščob. In prav tukaj so najbolj izrazite grenčine radiča.
Radič se predstavi
Veliko samooskrbnih pridelovalcev zelenjave še vedno ne ve, da imamo prezimne in letne sorte radičev. Prezimne sorte seveda celo poletje delajo veliko listne mase. To listje lahko poleti celo režemo in jemo, če si poleti zaželimo nekaj svežega v skledah. Listja letnih, glavnatih radičev pa ne režemo, če želimo, da naredi lepe glave v jeseni. Rezanje lahko pospeši tudi uhajanje v cvet, vsekakor pa zmanjša velikost glav. Letni radiči imajo močan, gost splet korenin, prezimni pa naredijo eno glavno korenino, ki pa je žal pozimi zelo privlačna za voluharje.
Radiči morajo imeti celo rastno dobo rahlo in dovolj vlažno (ne mokro) zemljo. Da preprečimo grenkobo, ki številne »bode«, jih je potrebno redno zalivati. Enako velja pozimi. Pozimi, kakor je ta za nami, je smiselno, vsaj od februarja naprej, radič občasno zaliti. Če pa ga imate v rastlinjaku, pa je to seveda nujno.
Pomen sort pri pridelavi radiča
Že v začetku sem omenila, da obstajajo letne in prezimne sorte radiča. Veliko vas kupuje seme v trgovinah brez očal, pomembne so vam samo slike. Pri peteršilju (pastinaku) in pri radiču se to ne obnese vedno najbolje. Radič je vrtnina, ki izhaja iz divje, na travnikih modro cvetoče cikorije. A tekom razvoja in pridelovanja na vrtovih sta se razvila dva tipa radiča. Tako imamo zdaj letne radiče in prezimne sorte.
Letni radiči so bolj poznani in priljubljeni. To so sorte, ki naredijo glave v istem letu, kot jih posejemo. Da ne bodo prehitro uhajali v cvet, jih ne sejte pred junijem, pa tudi sadike bi sama presajala šele konec junija. Radič sodi med strniščne posevke, če je rozeta listov v dolgem dnevu prevelika, junija je dan še dolg, rad zacveti brez glave.
Zelo pogosto radič sledi izkopu mladega krompirja, kar je v redu. Krompir običajno sadimo na gredice, pognojene z gnojem, del hranil pa potem porabi že krompir in jih ima radič ravno zadosti. Preveč gnojen vrt pogosto pomeni, da se na radiču (in endiviji) rade pojavijo koreninske uši.
Če ga ne namakamo, je grenak, glavice pa so manjše. Če pa je zemlja zbita, ostajajo konice listov rumenkaste, »nezdrave«, pogosto pa tudi glavica ni strnjena, v njej se pojavijo črni robovi listov.
Pozabljamo, da so listi vedno tovarna hrane za rastline
Nekaj besed o listih rastlin, ker se tičejo tudi pridelave radiča. Listi rastlin so »tovarna hrane« in energije za celo rastlino. Korenine rastline črpajo hranila, molekule, ki pa se šele v listih s pomočjo prav posebnega paradta fotosinteze pretvorijo v rastlinske dele – beljakovine. Več jih potrgate stran, manj energije gre v tvorjenje glavic. Zato letnim sortam radiča (Palla rossa, sladkorni radič, Milanski radič, Averto, Variegata di Lusia …) listov nikoli ne režemo. Če veste, da je vaš vrt prebogato založen z organsko snovjo (nad 6 %), ga sadite nekoliko bolj narazen (vsaj 40 cm).
Mogoče še ena opomba. Številni se sprašujete, kaj pomenijo številke ob sorti Palla rossa 2, 3, 4, 5. – pomenijo, kako zgodaj sorta naredi glavico. Nižja kot je številka, bolj je zgodnja. Pa še za nepotrpežljive naj povem, da imajo pozne sorte veliko listja, ki je najpogosteje najprej zeleno, šele kasneje pa se v sredini pojavi rdeča glavica. Številne to moti, zato bi to listje rezali. Kot je že napisano, tega ne delamo. Res pa je, da pozne sorte (višje številke) sadimo še bolj narazen, lahko celo 50 cm med vrstami in 40 cm v vrsti.
Zgodnje sorte imajo običajno manj bujno listje rozete, ki dokaj hitro vsaj malo potegne na rdeče. Radič prenese veliko mraza, zato ga med solatnicami pojemo zadnjega.
Prezimni radič
Prezimni radiči imajo dve značilnosti. Prva je očitna, sejemo jih v enem letu, pridelek, ki ga najpogosteje vidite na sličicah semena (glavice, rozete), pa je odličen šele v naslednjem letu, zgodaj spomladi. Prezimne sorte radiča naredijo globoko, pogosto zelo odebeljeno korenino, ki jo ima žal zelo rad voluhar. Zato jih ne sejemo tam, kjer je voluhar stalni gost.
Med sortami je najbolj znana Verona, ki v prvem letu po setvi naredi bolj ali manj velike, zelene liste. Rdeča glavica s slike semena se pojavi šele zgodaj spomladi, pa še to samo, če jih v jeseni nekoliko osipljemo. Lahko pa jih pozimi pridelamo v silnici (o tem nekaj več v nadaljevanju).
Zelo uporaben je tržaški solatnik. Sejemo ga lahko dokaj hitro, nekje konec maja. Sicer ni odmevno lep in zanimiv kakor rdečelistna sorta Verona. A je uporaben celo poletje, povsem brez težav prezimi, in ga potem še spomladi nabiramo kar nekaj časa.
Novejša (a samo na policah trgovin) avtohtona sorta je solkanski radič. Verona naredi spomladi glavice (ali rozete), solčavski pa naredi lepe vrtnicam podobne rozete. Le-ta je meni najokusnejši. Le redko pogreni, list je krhek, mogoče nekoliko temneje rdeč, a odličen.
Prezimne so tudi tuje sorte Grumolo verde in grumolo rosa, ki pa so lahko v primeru suhe zime precej grenke. So pa lepe, saj je njihova rozeta skoraj popolna vrtnica.
Ne smem pa pozabiti sorte treviški radič. Za razliko od Verone naredi ta sorta pokončne, običajno dokaj čvrste glavice, včasih že jeseni. Tudi sorto treviški silimo v posebnih prostorih kakor Verono.
Meni osebno je zelo ljub tudi Castelfranco (zdaj pod imenom Variegata di Castelfranco), ki nikoli ne greni, vendar ni popolnoma prezimen. Nekje od pozne jeseni, ko se res ohladi, pa najmanj do februarja naredi polne rozete, ki se znotraj lepo obelijo, listi imajo nekaj rdečih peg. Na koncu pa se oblikujejo okrogle glave s krhkimi, nikoli grenkimi svetlo zelenimi (rumenimi) listi z nekaj rdečih peg na njih.
Prezimni radiči so močan vir grenčin, te pa očistijo naše telo vseh smeti, ki so se pozimi v njem nabrale zaradi nepravilne prehrane. Zato naj vas te grenčine ne motijo, spomladi so nujne, da se očistimo.
Pepelasta plesen je najnevarnejša bolezen radiča
V jeseni vedno obstaja velika nevarnost napada pepelastih plesni, na katero so najbolj občutljivi »štrucarji« pa tudi ostali radiči niso izjema. Zato do nastopa zime redno preverjajte stanje na gredici. Sama celo svetujem kar preventivno škropljenje s katerim izmed ekoloških pripravkov. Izmed domačih pripravkov delujejo na pepelaste plesni pripravki iz njivske preslice, pa tudi pripravki iz žajblja, kamilice in sode bikarbone.
Če je kdo prihranil liste in obolele stroke česna ali čebule, tudi iz njih se da narediti pripravek proti pepelastim plesnim. Predvsem kamilice, pa tudi koprive, delujejo res samo na liste, ki postanejo bolj čvrsti in se glivica na njih ne more razmnoževati. Prav tako lahko pripravke iz preslice dobite tudi v trgovinah in so primernejši za splošno uporabo. Imamo pa še dva naravna pripravka, ki nimata negativnega voliva na nas, živali in koristne organizme in preprečujeta razvoj pepelaste plesni.
Prav tako sta oba popolnoma preventivna, delujeta samo preden rastlino napade bolezen ali pa v začetku napada. Eden izmed njiju je glivica Ampelomyces quisqualis (AQ-10), ki prekrije list in ne dovoljuje razvoja pepelasti plesni. Uporabimo jo z veliko količino vode in vedno pozno zvečer, ko sonca ni več in le na listih z že nekaj vlage. Drugi pa je pripravek na osnovi kalijevega hidrogen karbonata (Vitisan), posebne kamnine.
Sama pogosto pravim, da gre za bratranca sode bikarbone. Za sabo sicer pušča bele madeže, ki pa jih voda odstrani. Če mu dodamo še pripravke rastlinskega izvora, je delovanje res odlično. Edini pripravek, ki ga poznam in pomaga tudi, če se je pepelasta plesen že bolj razširila. Nič od omenjenega nima čakalne (karenčne) dobe, saj gre za naravne snovi.
V jeseni je še nekaj pomembno, in sicer nikar ne spravljate radiča prehitro. Tudi letne sorte prenesejo stopinjo ali dve pod ničlo. Zagotovo bodo zdržale do novega leta na vrtu. Pogosto pa še dlje. Najprej je potrebno pojesti »štrucarje«, saj so ti najbolj občutljivi. Ob napovedi mraza jih je potrebno pokriti z agrokopreno. Glavnati rdeče listni radiči prenesejo veliko več, če le imajo dovolj zraka, okopano, rahlo zemljo in niso pregnojeni.
Lani so celo prezimili in nas spomladi še enkrat razveselili z malimi, rdečimi glavicami. Največ zdrži sorta Castel Franco. Prezimne radiče pred zimo očistimo vseh poškodovanih pa tudi večjih listov. Upam, da so sejani v vrstice, v tem primeru jih tudi ogrnemo z zemljo toliko, da srca gledajo iz zemlje. Spomladi nas bodo razveselili z rdečimi ali pisanimi rozetami.
Če pa imate rastlinjake, lahko proti koncu leta, ko se res shladi, letne sorte z glavami vred prestavite še v rastlinjak. Celo rastlino s koreninsko grudo in zemljo vred preprosto presadimo v rastlinjak in tam bo čakala na vas običajno celo zimo. Če jo pred tem zalijemo s pripravki, ki vsebujejo morske alge, bo uspeh zagotovljen.
