Pri dvajsetih letih se zdi, da je večina odločitev začasnih. Da se bodo poti še neštetokrat prekrižale, da se da skoraj vse popraviti, spremeniti, obrniti drugače. Takrat je tudi ona verjela, da izbira, ki jo ima pred seboj, ne bo zares dokončna. Zdelo se ji je, da se življenje nikoli ne zapre v eno samo smer. Danes ve, da so nekatere odločitve tihe, skromne in prav zato tiste, ki človeka spremljajo dlje kot vse druge.
Odraščala je v majhnem mestu, v družini, kjer se ni govorilo veliko o sanjah, temveč o tem, kaj je varno. Oče je delal v tovarni, mama v trgovini. Oba sta si želela predvsem, da bi imela hči nekaj, česar onadva nista imela – stabilnost. Zato je bilo skoraj samoumevno, da bo šla študirat nekaj »uporabnega«. Nekaj, kar hitro vodi do redne službe, do predvidljivega življenja.
Toda v njej je že od srednje šole tlelo nekaj drugega. Pisala je. Najprej v zvezke, potem na računalniku. Kratke zgodbe, zapise o ljudeh, ki jih je opazovala na avtobusu, misli, ki so se ji pojavljale zvečer, ko je mesto utihnilo. Učiteljica slovenščine jo je spodbujala, naj pošlje kakšno besedilo na razne natečaje, naj razmisli o študiju, ki bi bil bliže temu svetu. Ona se je ob tem vedno počutila nekoliko nerodno, kot da bi govorili o nečem, kar je preveč osebno, da bi bilo zares življenjsko.
Ko je prišlo leto vpisa na fakulteto, je imela pred seboj dve kuverti. V eni je bilo potrdilo o sprejemu na študij, ki ga je izbrala zaradi varnosti. V drugi odgovor ustanove, kamor je poslala mapo svojih besedil. Obe sta pomenili prihodnost. A popolnoma drugačno.
Spominja se večera, ko je sedela v kuhinji in gledala obe kuverti, kot da bi hotela iz njiju razbrati več, kot sta v resnici ponujali. Starša sta sedela nasproti, utrujena po delu, a pozorna. Nista je poskušala prepričati, kaj mora storiti. Govorila sta o tem, kako težko je bilo njima, ko sta bila mlada. Kako hitro se človek znajde v skrbeh. Kako pomembno je imeti varno službo.
Ni se odločila v joku. Ni se odločila v velikem notranjem boju, kot si je morda kasneje kdaj želela zapomniti. Odločila se je mirno. Izbrala je pot, ki je obljubljala manj negotovosti. Rekla si je, da bo pisala tudi ob tem. Da se to dvoje ne izključuje. Da so sanje prilagodljive.
Študij je končala. Dobila je službo. Preselila se je na svoje, ustvarila si je življenje, ki je bilo navzven urejeno. Delo je opravljala dobro. Ljudje so jo spoštovali. Tudi sama si ni nikoli govorila, da je nesrečna. Vendar se je sčasoma v njenem vsakdanu začel pojavljati občutek, ki ni bil ne nezadovoljstvo ne obžalovanje, temveč nekaj bolj tihega. Kot bi v ozadju vsega obstajala še ena različica njenega življenja, ki se ni nikoli zares umaknila.
Pisala je še naprej. A vedno ponoči, med vikendi, tako, da ni motilo ničesar drugega. Njeni zapisi so ostajali v mapah, ki jih ni pošiljala nikamor. Ko je kdo vprašal, ali še piše, je odgovorila, da malo. Kot da bi s tem zmanjšala pomen nečesa, kar je v resnici ostajalo pomembno.
Leta so tekla. Menjala so se delovna mesta, stanovanja, odnosi. Odločitev, sprejeta pri dvajsetih, se ni kazala kot ena sama točka v preteklosti, temveč kot nevidna nit, ki je tekla skozi vse drugo. Ko je razmišljala o večjih spremembah, se je vedno ustavila nekoliko prej kot drugi. Ko se je pojavila možnost tveganja, se je najprej spomnila, zakaj se mu je nekoč že odpovedala.
Prelom se ni zgodil zaradi krize. Zgodil se je nekega povsem običajnega popoldneva, ko je v knjigarni po naključju vzela v roke roman avtorice, s katero sta bili nekoč sošolki. Na zavihku knjige je prebrala kratko predstavitev: živeli sta v istem kraju, hodili sta na isto šolo. Med branjem nekaj stavkov ni začutila zavisti, temveč nenavadno bližino. Kot bi nekdo zapisal del poti, po kateri bi lahko hodila tudi sama.
Knjigo je prebrala v eni noči. Ne zaradi zgodbe, temveč zaradi občutka, ki se ji je ob tem vračal. Občutka, ki ga ni mogla več odložiti v prihodnost.
Nekaj tednov pozneje je prvič po dolgih letih odprla stare mape in besedila prebrala brez misli, da so le hobi. Videla je, koliko je v njih nečesa, kar je zorelo skupaj z njo. Koliko natančnosti, ki je prišla iz življenja, ne iz domišljije. In prvič si je priznala, da je odločitev pri dvajsetih ni zgolj odpeljala v drugo smer, temveč jo je naučila tudi, kako zelo se zna prilagajati temu, kar si želi, ne da bi si to priznala.
Ni dala odpovedi. Ni spremenila življenja čez noč. Naredila je nekaj precej tišjega, a zanjo pomembnejšega. Izbrala je eno besedilo in ga poslala. Ne kot poskus, da bi začela novo kariero, temveč kot priznanje sebi, da je to del nje, ki ne bo več skrit.
Odgovor je prišel čez nekaj tednov. Bil je kratek zapis, da v zapisanem prepoznavajo nekaj avtentičnega in da jo vabijo k sodelovanju. Ko je brala sporočilo, ni imela občutka, da se ji odpira novo življenje, temveč da se zapira dolg notranji krog.
Danes še vedno dela tam, kjer je delala. Še vedno živi v mestu. Še vedno ima življenje, ki je stabilno. A pisanje ni več nekaj, kar počne ob robu. Postalo je nekaj, kar si načrtno pusti. Kar ima svoj prostor, svoj čas, svojo težo.
Odločitev, ki jo je sprejela pri dvajsetih, je ne spremlja več kot vprašanje, kaj bi bilo, če. Spremlja jo kot razumevanje, da nekatere poti ne izginejo, tudi če jih dolgo ne hodiš. Ostanejo. Tiho čakajo. In včasih se izkaže, da ne čakajo na to, da postaneš nekdo drug, temveč na to, da si dovoliš postati to, kar si bil že takrat, ko si se odločil drugače.
To niso napake, ki jih naredimo v življenju. To predstavlja del marsikoga izmed nas, ki ga nosimo s seboj skozi vsa leta. In ki ga lahko v določenem obdobju zopet obudimo.
Preberite tudi: Babica je prodala hišo brez vednosti družine – razlog je bil ganljiv
