Vsako jutro je ujela isti avtobus ob isti uri. Ne zato, ker bi bila posebej navezana na red, temveč zato, ker je bil to preprosto najbolj zanesljiv začetek dneva. Vozil je iz predmestja proti mestu, mimo vrtov, blokov in industrijskih hal, ki so se skozi leta počasi spreminjale. Ljudje na njem pa leta ostajali isti.
Med njimi je bila tudi ženska, ki je vedno sedela ob oknu v tretji vrsti. Temni plašč pozimi, svetel spomladi, vedno torba na kolenih. Ko je prvič sedla poleg nje, je šlo čisto za naključje. Ko je naslednji dan spet našla prost sedež ob njej, sta si pokimali. Sčasoma je to postalo navada, o kateri nista nikoli govorili.
Nista bili prijateljici v običajnem pomenu besede. Nista si izmenjali telefonskih številk, nista vedeli, kje druga živi, niti nista nikoli načrtovali, da bi se srečali zunaj avtobusa. Toda vsako jutro sta si namenili kratek pogled in pozdrav, ki je imel težo stalnosti. Včasih je ena omenila vreme ali službo, druga je odgovorila. Občasno sta komentirali zamudo ali gnečo. Pogovori so bili kratki in brez osebnih podrobnosti, a nikoli neprijetni.
Leta so minevala in z njimi majhne spremembe. Nekoč je ena prinesla sveže pecivo in ga ponudila drugi. Drugič je druga prinesla dodatne rokavice in rekla, da ima preveč toplih stvari. Nikoli nista razlagali, zakaj ravno druga drugi. Samoumevno je bilo, da je sedež poleg nje “njen”, četudi ni bil nikoli rezerviran.
Doma o tej navadi ni govorila veliko. Družina je vedela, da se vsak dan vozi na delo, a ne, da obstaja nekdo, ki ga srečuje že več kot desetletje. Tudi sama tega ni znala opisati. Ni šlo za prijateljstvo, a tudi za navaden stik ne. Bolj za občutek, da te nekdo v dnevu opazi, še preden začneš govoriti z drugimi.
Nekega ponedeljka je bil sedež ob oknu prazen.
Sprva temu ni pripisovala nekega velikega pomena, saj človek občasno zboli ali si vzame nekaj dni dopusta. Vsak tudi kdaj zamudi ali ima opravke drugje. Usedla se je drugam in med vožnjo nehote pogledovala proti mestu, kjer je ženska običajno sedela. Naslednji dan prav tako ni prišla. Tretji dan je že začutila nenavaden nemir, ki ga ni znala pojasniti.
Po tednu dni je voznika mimogrede vprašala, ali morda ve, kaj je z gospo, ki običajno sedi spredaj ob oknu in če morda prihaja sedaj ob drugačnem času. Rekel je, da je tudi sam opazil, da je ni več. Nato je po kratkem premoru omenil, da je od neke druge gospe slišal, da je v bolnišnici.
Ni vedela, kaj naj naredi s to informacijo. Nista bili povezani na način, ki bi ji omogočal obisk ali poizvedovanje. Vse, kar je imela, je bila navada, ki je nenadoma obstala brez odgovora.
Čez nekaj dni je na sedežu ob oknu opazila majhno kuverto. Voznik ji jo je izročil brez razlage, kot da ve, komu pripada. Na njej ni bilo njenega imena, le kratko napisano: “Za gospo, ki sedi poleg mene.”
V kuverti je bil list papirja in fotografija avtobusa izpred let, posneta na stari postaji, ki je danes ni bilo več. Pisava je bila počasna, a jasna.
Ženska je zapisala, da nikoli nista veliko govorili, ker ni želela, da bi se odnos spremenil v nekaj, kar bi zahtevalo preveč razlaganja. Ko je pred dvajsetimi leti začela hoditi na to linijo, je bila na poti v bolnišnico k hčerki, ki je bila tam več mesecev. Vsako jutro je sedela sama in poskušala zbrati pogum za dan, ki jo čaka. Tistega dne, ko je prvič sedla poleg nje, je mirno odprla torbico, in ji ponudila robček, ker je opazila solze, in ni postavljala vprašanj.
Nikoli nista govorili o tem, vendar je prav ta tišina pomenila največ. Ko se je hčerka vrnila domov in so obiski prenehali, je ženska še naprej hodila v mesto z istim avtobusom, čeprav bi lahko izbrala nekoliko kasnejšo uro. Rekla je, da so jutra ob tem sedežu postala del njenega ravnotežja. Nekdo je vedel, da obstaja, ne da bi moral vedeti zakaj.
Na koncu pisma je zapisala, da zdaj sama ne zmore več na vožnjo, in da je želela, da druga ve: včasih človek ob nekom sedi leta, ne da bi vedel, da mu je pomagal preživeti najtežji čas.
Ko je pismo prebrala, se je prvič spomnila tistega jutra izpred let. Mlade ženske ob oknu, ki je gledala v tla, in lastnega občutka, da ni treba nič vprašati. Zdelo se ji je drobno dejanje, ki je izginilo v enem dnevu. Zanjo je bilo pozabljeno. Za drugo ne.
Naslednje jutro je spet sedla na isti sedež. Pogled skozi okno je bil enak kot vedno, avtobus prav tako. A prostor poleg nje ni bil več prazen na isti način. Nekateri bližnji odnosi ne zrastejo iz pogovorov, temveč iz občutka, da si za nekoga prisoten.
Preberite tudi:
- Vsak teden je hodila obiskovat “neznanca” v domu – Šele po njegovi smrti so izvedeli zakaj
- Po smučarski nesreči je ostala paralizirana od vratu navzdol. Ne boste verjeli, kako čudovito slika
