Novembra 1934 je Neža na žametno podlogo položila tri popravljene ure in zaslišala napako, še preden jo je izmerila. Tiktakale so enakomerno, toda vse tri so kazale sedem minut preveč. Ko je prvo nastavila po veliki stenski uri v delavnici, jo je mojster Oskar brez besed vzel iz njenih rok in pomaknil kazalec nazaj na napačni čas.
»Če prehiteva, je ne moreva izročiti,« je rekla.
Oskar je zaprl srebrni pokrov. »Ta ne prehiteva. TKaže ravno prav.« Uro je položil v predal, kjer so na prevzem čakale stvari delavk iz predilnice ob Savi.
Neža je bila pri njem že tretje leto in je znala po zvoku ločiti utrujeno vzmet. Mojster ji je zaupal čiščenje mehanizmov, menjavo stekel in celo zahtevnejša popravila, vendar ji ni dovolil nastavljati ur, ki so jih prinašale tovarniške delavke. Te je vedno nastavil sam.
Popoldne je v urarno prišla Mira, Nežina prijateljica iz hiše, v kateri sta obe najemali sobo. Iz žepa plašča je vzela ročno uro z odtrganim paščkom. Kupila jo je rabljeno in tri mesece odlagala popravilo, ker je zanjo odštela skoraj polovico tedenskega zaslužka.
»Jutri ne smem zamuditi,« je rekla. V predilnici so jo po poskusnem mesecu nameravali obdržati, če do konca tedna ne bo manjkala pri nobeni izmeni. »Vrata zaprejo, ko ura nad vhodom pokaže šest. Kdor ostane zunaj, čaka do odmora.«
Oskar je hotel uro spraviti v svoj predal, vendar mu je Neža rekla, da jo bo popravila sama. Zamenjala je pašček, očistila mehanizem in jo primerjala s stensko uro, ki jo je mojster vsako soboto uravnal po železniški. Preden jo je vrnila Miri, je še enkrat preverila oba kazalca.
»Zdaj ne boš mogla kriviti ure,« je dejala.
Naslednje jutro jo je na poti po kruh zagledala pred tovarniškimi vrati. Mira je stala ob zidu s še petimi ženskami, dlan pa je držala na uri. Nad njimi je veliki kazalec tovarniške ure prekrival dvanajstico. Vrata so bila zaklenjena.
Z železniške postaje se je šele tedaj zaslišal prihod jutranjega vlaka, ki je po voznem redu pripeljal sedem minut pred šesto. Nekaj trenutkov pozneje je šestkrat odbila še mestna ura. Tovarniška je že kazala sedem minut čez.
Mira Neže ni pogledala. Do prvega odmora je morala čakati zunaj, nato pa so ji povedali, da ji bodo obračunali samo preostanek dneva. Zvečer je uro položila na mizo med njunima posteljama.
»Rekla si, da je natančna.« Neža je iz žepa vzela svojo uro. »Tudi je.« Kazali sta enako.
»Potem pa natančen čas očitno ni tisti, po katerem odpirajo vrata.« Mira je obrnila obraz proti oknu. Zaradi izgubljenega dopoldneva morda ne bo dobila stalnega mesta, lastnici sobe pa je še vedno dolgovala del najemnine.
Naslednja tri jutra je Neža primerjala ure. Železniška, mestna in tista na pošti so se razlikovale za manj kot minuto. Tovarniška je pred začetkom izmene prehitevala natanko sedem minut, opoldne pa je nenadoma znova kazala prav.
V delavnici je odprla predal s končanimi popravili. Štiri ure so bile nastavljene natančno, pet drugih pa sedem minut naprej. Na listkih ob njih so bila imena predic, tkalk in navijalk iz iste tovarne.
»Zaradi tebe sem Miri vzela pol dneva,« je rekla Oskarju. »Vedel si, da ura nad vrati laže.«
Mojster je s pinceto pobral droben vijak. Pojasnil je, da ura ne laže ves dan. Pred jutranjo izmeno prehiteva, pozneje pa jo nekdo poravna. Če bi ženskam povedal, naj prihajajo sedem minut prej, bi ga vprašale, zakaj. Če njihove ure prehitevajo, preprosto pridejo.
»Torej jim popravilo zaračunaš, nato pa jih nalašč nastaviš narobe.«
»Zaračunam pašček, vzmet in delo. Sedem minut jim podarim.« Oskar je pogledal proti izložbi. »Hitrejša ura stane manj kot izgubljena izmena.«
Neža je hotela vedeti, zakaj ne popravi raje tovarniške. Mojster je ob nedeljah skrbel tudi zanjo; v omari je visel železen ključ njenega ohišja. Oskar je odgovoril, da jo vsakič pusti natančno. Do ponedeljkovega jutra jo nekdo znova premakne.
To je pomenilo, da je moral napako poznati že dolgo. Pred leti je zaradi nje pred vrati ostala tudi njegova žena Marija. Domov je prišla prepričana, da je zamudila, čeprav sta pred odhodom skupaj slišala mestno uro. Oskar se je pritožil nadzorniku, vendar je dobil samo odgovor, naj delavke pridejo dovolj zgodaj, da bodo ob šestih že pri strojih.
Marija ga je prosila, naj ne nadaljuje. Bala se je, da bo zaradi njegovega prepira ostala brez dela. Oskar je zato njeno uro nastavil naprej. Kmalu so enako prosile še druge, pozneje pa novih delavk ni več spraševal.
»Pomagal sem jim,« je rekel. Neža je zaprla predal. »Miri nisi. Pustil si ji misliti, da je vsako jutro počasnejša od vseh drugih.«
V nedeljo je moral Oskar tovarniško uro naviti. Neža je vztrajala, da gre z njim. Nad vhodom sta odprla leseno ohišje, očistila zobnike in kazalca nastavila po Oskarjevi žepni uri, ki jo je pred potjo primerjal z železniško.
Neža je čez stik vratc in okvirja prilepila tanek lepilni trak. Na njem ni bilo podpisa ali žiga; pokazal bi le, ali je kdo ohišje znova odprl. Oskar je opazoval njene prste, vendar traku ni odstranil.
V ponedeljek ob pol šestih je čakala v temni veži nasproti tovarne. Delavke so prihajale v parih, s šali čez lase in pločevinastimi posodami za malico. Mira je šla mimo nje brez pozdrava.
Nekaj pred šesto je vratar Gregor stopil na pručko pod uro. Iz žepa je vzel manjši ključ, odprl ohišje in pretrgal papirni trak. Dolgi kazalec je premaknil za sedem črtic naprej, nato pa pručko odnesel v vratarnico.
Neža je stopila čez cesto. Gregor se ni pretvarjal, da ure ni premaknil. Rekel je, da ravna po naročilu vodje izmene: ob času začetka dela morajo biti stroji pripravljeni, pot od vrat do garderobe pa ni del izmene.
»Zakaj jo potem opoldne prestavite nazaj?«
Vratar je pogledal proti ženskam, ki so hitele skozi vhod. »Ker bi sicer popoldanska izmena odšla sedem minut prezgodaj.« Vrata je zaprl, čeprav je železniška ura kazala šele šest minut do šestih.
Neža je zdaj poznala odgovor, ni pa še vedela, kaj bo z njim. Če bi obtožila Gregorja, bi pokazal na vodjo izmene; ta bi pokazal na pravilo, ki ni bilo nikjer zapisano. Oskar bi izgubil delo s tovarniškimi urami, Mira pa bi lahko izgubila več kot eno dopoldne.
Ko je prijateljici povedala, kaj je videla, Mira ni bila presenečena. Delavke so vedele, da morajo priti prej, niso pa vedele, da nekdo uro tudi vrača nazaj. Menile so, da je pokvarjena in da se zaradi nje nima smisla prepirati.
»Če jo še naprej nastavljate naprej tudi na naših rokah, bo res videti, da se motimo me,« je rekla. »Sedemnajst ur, ki kažejo narobe, ne dokaže, da je osemnajsta pravilna.«
V sredo zvečer je Neža vse popravljene ure v predalu nastavila po železniški. Oskar jo je opazoval z druge strani mize. Če jih vrneta tako, je dejal, bodo morale lastnice naslednje jutro same presoditi, kdaj naj pridejo.
»Tako se začne,« je odgovorila.
Oskar je dolgo navijal svojo žepno uro. Nato je iz omare vzel težko namizno uro, po kateri je uravnaval popravila, in jo položil v leseno škatlo. V četrtek pred svitom jo je odnesel pred tovarniška vrata.
Tam je čakalo skoraj trideset delavk. Prišle so ob času, ki so ga kazale železniška, mestna in njihove na novo uravnane ure. Tovarniška ura je kazala že tri minute čez šest in Gregor je držal vrata zaprta.
Oskar je škatlo postavil na pločnik ter odprl pokrov. Namizna ura je kazala štiri minute do šestih. Vodja izmene, ki je prišel zaradi množice pred vhodom, je dejal, da jo je zanalašč tako nastavil, da dela zmedo.
Nato je iz smeri postaje zapiskal jutranji vlak. Nad mestom je odbila prva od šestih. Tovarniška ura je med zadnjim udarcem kazala sedem minut čez šest, iz notranjosti pa se je šele tedaj oglasila piščal za začetek dela.
Nihče pred vrati ni govoril. Za zidom so stroji čakali brez velikega števila parov rok. Vodja izmene je pogledal tovarniško uro, Oskarjevo skrinjico in vrsto delavk, nato pa Gregorju naročil, naj odklene.
Pravila niso spremenili z uporom ali stavko. Še istega dopoldneva so Oskarja poklicali v pisarno, Miri pa niso takoj obljubili stalnega mesta. Toda naslednje jutro se vrata niso zaprla, dokler se ni oglasila piščal. Ohišje ure je dobilo novo ključavnico, edini ključ za nastavitev pa je ostal pri urarju.
Mira je v soboto prišla po svojo uro. Neža ji je ni položila na mizo, temveč ji jo je pripela na zapestje. Kazalca sta se ujemala z veliko uro na steni.
Oskar je iz predala vzel še dve uri tovarniških delavk. Pri prvi je za hip prijel krono, kakor da jo namerava zavrteti naprej, nato pa jo je pustil pri miru.
Ob šestih je iz daljave zapiskala tovarniška piščal. Vse tri ure v izložbi so kazale šest.
Preberite tudi:
- Zakaj je Martin pred jutranjo izmeno prestavil tovarniško uro za devet minut, opoldne pa jo je vrnil nazaj?
- Blagajničarka je isti ženski vedno vračala preveč drobiža. Kaj sta skrivali?
