Kutina je eno tistih živil, ki jih človek pogosto pozna kot lepo dišeč sadež. Poznana je tudi iz pripovedi starejših generacij, iz omemb v mitologiji ali iz tradicionalnih receptov, ki se prenašajo iz družine v družino. Čeprav je danes manj pogosta kot jabolka ali hruške, ima kutina izjemno dolgo zgodovino. Številni strokovnjaki verjamejo, da je starejša od jabolka, in da so se številne starodavne omembe “jabolka” v resnici nanašale prav na kutino.
Ključni poudarki:
- Kutina v mitologiji – sadje, ki ga povezujejo z Afrodito, ljubeznijo in starodavnimi obredi.
- Zakaj je surova skoraj neužitna – trpka in trda, a po kuhanju povsem drugačna.
- Kako jo uporabljamo danes – od marmelad do jedi z mesom, od želejev do poširanja.
V nekaterih interpretacijah naj bi bilo celo prepovedano sadje iz rajskega vrta kutina, ne jabolko. Grška mitologija jo povezuje z Afrodito, boginjo ljubezni, in mnogi verjamejo, da je bilo zlato jabolko, ki ga je Paris podaril Afroditi, prav kutina. Grška beseda za kutino je kythoni (κυδώνι), izgovori se ki‑THOH‑nee. Stari Grki so jo povezovali s plodnostjo, zato je imela pomembno vlogo na poročnih praznovanjih – simbolizirala naj bi ljubezen, rodovitnost in srečen začetek skupnega življenja.
Kaj pravzaprav je kutina?
Kutina je na videz nekje med jabolkom in hruško. Oblika je nekoliko nepravilna, pogosto rahlo grčasta, a ravno ta nepopolnost ji daje značaj. Povprečna kutina tehta okoli 110 gramov, ko dozori, pa dobi bogato rumeno barvo in oddaja močan, prijeten vonj, ki napolni prostor, še preden jo sploh razrežemo.
Surova kutina je trda, kisla in izrazito trpka. Ni sadje, ki bi ga človek z veseljem ugriznil kar tako. A ko jo skuhamo, se zgodi popolna preobrazba: meso postane mehko, sladko, pogosto celo rahlo rožnato ali rdečkasto. Prav zato je kutina v kuhinji tako cenjena – surova je skoraj neužitna, kuhana pa je povsem druga zgodba.
Kutine rastejo na drevesih, ki obrodijo pozno jeseni. Če jo želimo jesti, moramo pred kuhanjem odstraniti lupino in pečke. Nato jo lahko pečemo, dušimo, poširamo, pasiramo, pečemo v pečici, dodamo pitam ali iz nje pripravimo žele. Sveže kutine je težko najti, zato je cena pogosto višja kot pri bolj razširjenih vrstah sadja.
Kutina v kuhinji: od marmelad do jedi z mesom
Kutina je zaradi svoje strukture in visoke vsebnosti pektina idealna za pripravo marmelad, želejev in kutinove paste. Pektin je naravni škrob, ki poskrbi, da se sadje lepo zgosti, zato kutina pogosto ne potrebuje dodatnih želirnih sredstev.
- V Španiji, Franciji in na Portugalskem je kutina izjemno priljubljena. Tam jo uživajo v obliki membrilla, goste kutinove paste, ki jo pogosto postrežejo s siri.
- V Grčiji je kutina del tradicionalnih jedi iz svinjine, odlično pa se ujema tudi z jagnjetino, puranom in raco. Njena sladkoba po kuhanju lepo dopolni meso, zato je priljubljena v številnih sredozemskih kuhinjah.
Kutino lahko pečemo podobno kot jabolka – preprosta sladica, ki jo je mogoče pripraviti brez posebnih spretnosti. Eden najlažjih načinov priprave pa je poširanje. Kutino olupimo, narežemo na četrtine in jo kuhamo v mešanici vode, medu, sladkorja in začimb. Po 30 do 40 minutah dobimo mehko, aromatično sadje in sladek sirup, ki ga lahko shranimo ali uporabimo pri drugih sladicah.
Kakšen je okus kutine?
Surova kutina je trpka, trda in skoraj lesena. Lupina je grčasta, meso pa tako čvrsto, da ga je težko jesti. A ko jo skuhamo, se njen okus povsem spremeni. Postane mehka, nežno sladka, z aromo, ki spominja na tropsko sadje, vanilijo ali celo cvetlične note. Prav ta preobrazba je razlog, da jo kuharji tako radi uporabljajo v sladicah in mesnih jedeh.
Kje kupiti kutino?
Kutine naravno rastejo v Turčiji in zahodni Aziji, zrele pa so jeseni. Ker sadje ni zelo priljubljeno, ga je težje najti. Najbolje je preveriti lokalne kmetije, ki gojijo jabolka in hruške – mnoge imajo tudi nekaj dreves kutine. Cena je odvisna od ponudbe, pogosto pa je višja kot pri bolj razširjenih vrstah sadja.
Kutinovo pasto, marmelado in žele je lažje najti – pogosto so na voljo v specializiranih trgovinah, specializiranih tržnicah ali sirarnah.
Kutina na domačem vrtu
Kutino lahko gojimo tudi doma. Pogosto jo srečamo na primorskem, pa tudi drugje. Ustreza ji toplo podnebje, potrebuje rodovitno zemljo in nekaj prostora. Če želimo sadje, moramo izbrati sorto, ki obrodi, ne le okrasno vrsto. Za boljšo oprašitev je priporočljivo posaditi vsaj dve drevesi.
Pri nabiranju izberemo največje plodove brez madežev. Plodove z drevesa odrežemo z ostrimi škarjami, saj se kutina rada poškoduje, če jo trgamo na silo.
Shranjevanje kutine
Svežo kutino lahko nekaj časa hranimo na pultu. Ko začne oddajati močan vonj, je čas, da jo skuhamo. Dušeno kutino lahko v soku hranimo v hladilniku teden ali dva, zamrznjena pa zdrži več mesecev. Kutinova pasta, marmelada in žele so obstojni, dokler jih ne odpremo.
Zanimivosti
V Slavoniji in na Hrvaškem ob rojstvu otroka posadijo kutino kot simbol ljubezni, življenja in plodnosti. Libanonci delajo marmelado (sjarjel ) iz kutin. Sirci jih kuhajo z granatno pasto ( dibs rouman ) in jedo z mesom ter kibom, temu pravijo kibbeh safarjalieh. Pakistanci pripravljajo murabo tako, da kutine dušijo s sladkorjem, dokler niso živo rdeče, in jih nato shranijo v kozarce, da jih jedo kot marmelado.
Dulce de membrillo je narejen iz kutin (membrillo je kutina) in je izjemno okusen na sendvičih s sirom manchego. V Valaisu in tudi v Alzaciji iz kutine izdelujejo liker de coing in ga uporabljajo kot prebavilo .
Turčija se uvršča na prvo mesto po svetovni pridelavi kutin, saj proizvede četrtino celotne svetovne proizvodnje. V Italiji se imenuje mela cotogna in se uporablja za kompote in marmelade. Priljubljena je v Argentini, Čilu in Urugvaju, kjer uspeva. Od tam jo izvažajo na severnoameriške specializirane trge.
