Leta 1945, kmalu po koncu 2. svetovne vojne, je bil narednik John Gonsalves nameščen v Nemčiji. Komaj je čakal, da se vrne domov. Medtem pa se je odločil, da bo svoji mami poslal pismo, ki pa nikoli ni prispelo do naslovnice.
Ali bolje rečeno, ni prispelo pravočasno. Po spletu okoliščin je bilo izgubljeno pismo iz leta 1945 najdeno leta 2021, kar je spodbudilo poštne uslužbence, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi ga dostavili Johnovim bližnjim.
Čeprav je John leta 2015 pri 92 letih umrl, za njim ostajajo njegova žena Angelina Gonsalves in njunih pet sinov.
»Poštar je prišel in rekel: ‘Ali je bil vaš mož v vojski?’ In rekla sem, da, bil je. Nato je dejal: ‘Mislim, da imam pismo za vas,’« se spominja Angelina. »Nisem mogla verjeti. In potem sem zagledala njegovo pisavo in vse ostalo, veste? Bilo je preprosto neverjetno.«
V dvostranskem pismu je John svoji mami opisal, kakšno je bilo življenje v njegovi postojanki. Zdi se, da mu je šlo dobro, čeprav mu ni bilo všeč, kako malo sonca je imelo mesto, in imel je nekaj pritožb glede hrane.
Angelina je prebrala: »Napisal je: ‘Draga mama, danes sem dobil tvoje novo pismo in bil vesel, da je pri vseh vse v redu … Kar se mene tiče, sem dobro in se imam kar v redu. Ampak kar se hrane tiče, je precej zanič.’«
Najpomembneje pa je, da je John v pismu izrazil svojo ljubezen do družine, jim zaželel vse dobro in jim povedal, da se veseli, da bo kmalu prišel domov. Pismo je zaključil z: »Ljubezen in poljubi, tvoj sin Johnny. Upam, da se kmalu vidimo.«
Čeprav je pismo prišlo 76 let prepozno, je prispelo ob popolnem času. Družino je doseglo v času božiča, ki je bil Johnov najljubši praznik.
»Bilo je pravo veselje videti njen obraz, ko se ji je razsvetlil med branjem njegovih besed,« je povedal Brian Gonsalves, eden od njunih sinov. »Videti jo, kako bere nekaj, kar je napisal, in se ozira nazaj v preteklost, je nekaj, kar bo za vedno imela v srcu.«
Poleg Johnovega pisma je uslužbenec ameriške pošte (USPS) pustil še svoje sporočilo. V njem je pojasnil, da čeprav ne vedo, kako ali zakaj pismo nikoli ni bilo poslano ter da je na njihovo pošto prispelo šest tednov prej. Vendar pa je Angelini vseeno za napako – presrečna je, da je pismo sploh prispelo.
»Bil je dober človek, resnično je bil,« je dejala. »Vsi so ga imeli radi. Zdi se mi, kot da se je vrnil k meni, veste? Resnično. To je bilo nekaj neverjetnega.«