Mestno stanovanje v tretjem nadstropju je bilo urejeno in čisto, toda že dolgo ni bilo več prostor, v katerem bi bilo živahno. Dedek je v njem živel po smrti žene, ki je s svojo prisotnostjo nekoč napolnila vsak kotiček z drobnimi, skoraj nevidnimi sledmi skupnega življenja. Ko je ostal sam, se ni zgodilo nič dramatičnega. Stanovanje se ni spremenilo čez noč. Spremenil pa se je občutek. Prostori so postali večji, večeri daljši, vedno pogosteje je pogledoval skozi okno.
Otroci so ga sicer redno obiskovali, kolikor jim je dopuščal čas in pogosto omenjali, da bi bilo morda lažje, če bi se preselil bližje njim. Govorili so iz skrbi in tudi iz želje, da bi bil bolj vključen v njihov vsakdan. Dedek je te pogovore poslušal mirno, se jim prijazno izmikal in ponavljal, da mu nič ne manjka. V resnici pa ga je vsakič, ko je ostal sam, prešinila ista misel.
Od ženine smrti ga je vse pogosteje vleklo k spominom na kraj, kjer je preživel otroštvo. Spominjal se je jutranje megle nad travniki, poti do potoka, kjer so kot otroci metali kamenčke, in tišine, ki tam ni bila prazna, temveč polna zvokov, ki jih v mestu ni več. Ko je v mislih hodil po teh poteh, ni razmišljal o starosti, temveč o tem, kako se je tam nekoč znal ustaviti, ne da bi imel občutek, da zamuja.
Vedno jasneje je čutil, da ne želi več živeti v velikem mestu, kjer se skoraj ne znajde več. Ni si želel, da bi ga otroci dojemali kot obveznost, čeprav je vedel, da bi zanj storili vse. Želel si je kraj, kjer bi lahko vstal zjutraj in dan začel po svoje, bolj živo.
Dolga leta je zato del svoje pokojnine dajal na stran. Ne zato, ker bi živel v pomanjkanju, temveč zato, ker je v sebi nosil zelo konkreten načrt, ki ga ni znal deliti z nikomer. Bal se je, da bi ga poskusili prepričati, da to ni pametno. Bal se je, da bi mu naštevali razloge, zakaj je bolje ostati, kjer je. In bal se je tudi, da bi v tem popustil.
Ko je imel dovolj, da je prvič zares verjel, da bi si to lahko privoščil, se je sam odpeljal v vas, kjer je preživel otroštvo. Hodil je po cestah, ki so bile zdaj asfaltirane, mimo hiš, ki so stale na mestih, kjer so nekoč rasla drevesa. Kraj ni bil več tak, kot ga je nosil v sebi, a občutek, da je tam del njega ostal, se ni izgubil. Po nekaj obiskih je opazil majhno hišo na robu vasi, ki je bila naprodaj. Ni bila najlepša, bila pa je ravno pravšnja. Imela je vrt, stara lesena polkna in ni bila čisto ob prometni cesti.
Lastnika sta se zdela prijazna in zgovorna. Govorila sta o tem, da želita hišo prodati hitro, da je zanimanje veliko. Dedek je bil človek, ki je celo življenje sklepal dogovore na osnovi besede. V hiši je že videl mizo ob oknu, stol na vrtu in jutra, ki ne bi bila več enaka drugemu.
Dogovorili so se. Denar je nakazal in v nekaj tednih naj bi prejel vse ustrezne papirje o lastništvu.
Tedni so minevali, vendar se ni zgodilo nič. Telefonske številke niso bile več dosegljive. Ko je končno našel nekoga, ki je vedel več o trm, je slišal stavek, ki mu je vzel tla pod nogami: “Lastnika sta vas prinesla okoli”. Hišo sta prodala dvema kupcema.
Takrat ni začutil le jeze, temveč predvsem boleče zavedanje, da se je znašel v položaju, v katerem ne more več naprej sam. In prav to ga je najbolj zabolelo. Ne izguba denarja, temveč izguba nadzora nad nečim, kar je doživljal kot svoj zadnji veliki načrt.
Tisti večer je poklical sina in hčer ter ju prosil, naj prideta k njemu. Ko so sedeli v dnevni sobi, ki je zdaj delovala še bolj tuja kot prej, jima je vse pojasnil. Ne le o hiši in denarju, temveč tudi o razlogih, zakaj jima prej ni ničesar omenil. O strahu, da bi ga želela zaščititi pred samim seboj. O sramu, ker se je pustil prevarati. In o občutku, da mu je s tem spodletelo nekaj, kar mu je bilo pomembneje, kot si je bil pripravljen priznati.
Otroka ga nista poznala v tej vlogi in sta bila presenečena. Sin je po dolgem premoru povedal, da bo poskusil pomagati. Na srečo je bil pravnik. Poznal je poti, po katerih se je dalo stvari razvozlati, čeprav niso bile hitre ali enostavne.
Postopki so trajali mesece. V tem času dedek ni več sedel sam v stanovanju. Hodil je z otroki na kavo, z vnuki na sprehode, prvič je začel govoriti o svojem otroštvu, ne kot o nečem, kar je bilo nekoč, temveč kot o nečem, kar ga še vedno določa. Družina je počasi razumela, da se njihov oče ni želel oddaljiti od njih, temveč približati delu sebe, ki ga je dolgo zanemarjal.
Ko so stvari vendarle začele dobivati pravno obliko in je postalo jasno, da bo hiša resnično dosegljiva, se niso več pogovarjali le o tem, kaj bo dedek naredil. Pogovarjali so se o tem, kaj bodo morda lahko kdaj naredili skupaj.
Ko je končno stopil v hišo kot njen dejanski lastnik, ni bil več sam. Z njim so bili otroci. Z njimi vnuki. Hiša ni bila več samo njegova zgodba, temveč je postajala prostor novih.
Danes tam preživi velik del leta. Vrt ni več samo njegov. Poleti je poln glasov. Otroci prihajajo ob koncih tedna. Vnuki poznajo pot do potoka. Mesto ni izginilo, a ni več osrednji del njegovega sveta.
Preberite tudi:
