Pred nekaj dnevi je Slovenijo pretresla novica o medvedjem mladiču, ki naj bi sam prikorakal na dvorišče nekega gospoda. Le-ta naj bi ga tri tedne hranil in se šele tekom inšpekcijskega nadzora spomnil, da bi bilo dogodek dobro kam javiti in da seveda medveda ne more obdržati. Prikladno, saj je tako zagotovljeno, da medved ostane v ujetništvu in je obsojen na doživljensko hiranje v kletki.

Tipična vedenjska motnja v ujetništvu – kroženje po kletki:

Medvedi lahko dnevno prepotujejo več deset kilometrov, po duši so nomadi, aktivni plenilci, mrhovinarji, nabiralci in izjemno radovedni. Zadrževanje v ujetništvu je zahtevno in tudi mnogi živalski vrtovi, ki imajo možnosti in vire, da bi omogočili medvedu kar najboljše pogoje za bivanje, tega kljub trudu ne dosegajo. Kljub vsemu trudu, medvedje v ujetništvu hirajo in trpijo tako fizično kot psihično.

Medvedek in njegov »rešitelj« sta ta trenutek medijski zvezdi. Ljudje se z njima veselijo, jezijo in žalostijo. Čeprav je zakon jasen in takega postopanja »po domače« ne dopušča, cela Slovenija navija za moralno pravico »rešitelja«, da malega medvedka obdrži, saj bi bilo karkoli drugega kruto. Čez nekaj mesecev bo zgodba pozabljena, medvedek bo odrasel in se pridružil ducatu drugih hirajočih medvedov v premajhnih (čeprav zakonsko ustreznih) kletkah, kjer bo životaril nadaljnih nekaj deset let. Si tako ljubka žival res zasluži samo to?
Avtro in foto: Petra Mohar
Vir: DZZŽ Ljubljana

