James Bowen je leta 2007 v hodniku stanovanjskega bloka v Londonu opazil oranžnega mačka. Žival je bila poškodovana in očitno brez človeka, ki bi poskrbel zanjo. James je takrat okreval od zasvojenosti s heroinom in se preživljal z igranjem kitare na ulici. Kljub skromnemu zaslužku je mačka odpeljal na zdravljenje. Še ni vedel, da bo Bob postal njegov spremljevalec na avtobusu, pri delu in pozneje celo na filmski premieri.
Njuno skupno življenje se je začelo precej skromneje. James je imel za sabo obdobje brezdomstva, ob srečanju z Bobom pa je že živel v nastanitvi, ki mu je pomagala pri ponovnem urejanju življenja. Maček je prišel v času, ko je tudi sam potreboval oporo.
Tri dni je videval istega mačka
James je oranžnega obiskovalca najprej opazil pri enem od stanovanj v pritličju. Predvideval je, da pripada komu od stanovalcev, zato ga sprva ni odnesel s seboj.
Ko ga je videval več dni zapored, je začel spraševati, čigav je. Nihče ni prevzel skrbi zanj. Maček je imel poškodovano nogo, zato je James sklenil, da potrebuje pomoč.
Odpeljal ga je k veterinarju, kjer je dobil antibiotike. Po Jamesovi pripovedi je zdravljenje stalo 28 funtov, kar je bil zanj takrat precejšen izdatek. Denarja je imel malo, vendar poškodovane živali ni želel pustiti brez oskrbe.
Mačka je vzel k sebi in skrbel zanj med zdravljenjem. Poimenoval ga je Bob. Sprva je pričakoval, da bo po okrevanju spet odšel po svoje.
Bob mu je sledil tudi na avtobus
Ko je bil Bob zdrav, ga je James poskušal spodbuditi, naj se vrne v svoje prejšnje okolje. Toda maček je ostajal blizu in mu začel slediti, ko je zapuščal stanovanje.
Sledil mu je celo na avtobus. Sčasoma je postal njegov redni spremljevalec med potjo na delo in nazaj. James je igral kitaro na londonskih ulicah, Bob pa je mirno sedel ob njem, na torbi ali v bližini odprtega kovčka za kitaro.
Pozneje se je pogosto namestil tudi na njegovih ramenih. Ta prizor je postal njun prepoznavni znak: dolgolasi poulični glasbenik in oranžni maček, ki ga mestni vrvež očitno ni pretirano vznemirjal.
Na ohranjenih fotografijah je Bob na oprsnici in povodcu. James je moral ob skupnih poteh skrbeti tudi za njegovo varnost v prometu in med množico ljudi.
Ljudje so se začeli ustavljati
Bob je pritegnil pozornost mimoidočih. Ljudje so se ustavljali, ga fotografirali, Jamesa spraševali o njem in poslušali glasbo. Nekateri so mačku prinašali hrano, drugi pletene šale in drobna darila.
Za Jamesa je sprememba pomenila več kot večji zaslužek. Pozneje je pripovedoval, da se je ob Bobu nehal počutiti nevidnega. Ljudje, ki bi prej odšli mimo, so zdaj začeli pogovor.
Ob glasbenih nastopih je prodajal tudi revijo The Big Issue, ki ljudem v finančni stiski omogoča zaslužek s prodajo izvodov. Z Bobom sta postala znan prizor v okolici postaje podzemne železnice Angel.
Maček je imel svoje občudovalce in se je naučil s tačko dotakniti Jamesove dlani. Njuni posnetki so začeli krožiti po spletu, mimoidoči pa so njuno zgodbo pripovedovali naprej.
Skrb za mačka mu je dala nov razlog za vztrajanje
James je že pred srečanjem z Bobom začel zdravljenje in dobil pomoč pri nastanitvi. Pri urejanju življenja so mu pomagali tudi ljudje okoli njega in organizacije, povezane s podporo brezdomcem.
Bob je v ta proces prinesel vsakodnevno odgovornost. Potreboval je hrano, nego, varen dom in človeka, na katerega se je lahko zanesel. James je pozneje večkrat pojasnil, da je zaradi njega dobil nov razlog, da zjutraj vstane.
Skrb za drugo živo bitje je njegovo pozornost usmerjala tudi v opravila, ki jih ni mogel preprosto odložiti. Zaslužek je moral razporediti za oba, med delom misliti na mačkove potrebe in se z njim vrniti domov.
Ko je govoril o svojem okrevanju, je Bobu pripisoval pomembno vlogo. Ob njem je našel družbo, občutek povezanosti in dodatno spodbudo, da nadaljuje zdravljenje ter ureja življenje.
Zgodba z londonskih ulic je postala knjiga
Njuna prepoznavnost je postopoma pritegnila tudi zanimanje za Jamesovo pripoved. Leta 2012 je izšla knjiga A Street Cat Named Bob, ki jo slovenski bralci poznajo pod naslovom Potepuški maček Bob.
Avtobiografska zgodba je opisovala življenje na ulici, zasvojenost, zdravljenje in odnos z mačkom. Postala je velika uspešnica, sledile so ji nove knjige in prevodi v številne jezike.
James je zaradi prihodkov od knjig lahko poplačal dolgove in obiskal mamo v Avstraliji. Pred njim so se odprle možnosti, ki so bile še nekaj let prej težko predstavljive.
Na podpisovanja so prihajali bralci, ki so poznali tudi Boba. Nekateri so prinesli priboljške, drugi risbe in pisma. Maček, ki je nekoč potreboval pomoč zaradi poškodovane noge, je postal prepoznaven daleč zunaj Londona.
V filmu je nastopil tudi pravi Bob
Leta 2016 je njuna zgodba dobila filmsko upodobitev. Jamesa je igral igralec Luke Treadaway, v filmu pa je nastopil tudi pravi Bob.
Za občinstvo je bila to zgodba o nenavadnem prijateljstvu, James pa je imel ob sebi žival, s katero je dejansko preživel leta negotovosti in sprememb. Skupaj sta se pojavila tudi na dogodkih ob filmu.
Uspeh je Jamesu omogočil, da je opozarjal na ljudi, katerih življenje je dobro poznal. Govoril je o brezdomstvu, delu prodajalcev uličnega časopisa in o tem, kako hitro lahko človek izgubi dom ter stik z okolico.
Pri tem je ostajal povezan tudi s pomočjo živalim. Njegova javna zgodba se je ves čas vračala k srečanju z Bobom in odločitvi, da bo poskrbel zanj.
Po trinajstih letih je prišlo slovo
Bob je umrl junija 2020. James je ob izgubi zapisal, da mu je dal veliko več kot družbo: ob njem je našel smer in smisel, ki ju je prej pogrešal. Njuno skupno življenje je trajalo približno 13 let.
Leto pozneje so na Islington Greenu v Londonu odkrili bronasti spomenik Bobu. Pri zbiranju sredstev so sodelovali James in ljudje, ki jih je njuna zgodba nagovorila.
Ob spomeniku so uredili tudi prostor za sedenje. James je ob odkritju povedal, da sta z Bobom nekoč tja prihajala med delovnimi dnevi. V soseski, kjer so mimoidoči spoznavali glasbenika z oranžnim mačkom na ramenih, je tako nastal trajen spomin na njuno skupno pot.
Preberite tudi:
- Na Arktiko je odšla kot šivilja. Dve leti pozneje je bila edina preživela članica odprave
- Šel je po drva in obležal v snegu. Psička Kelsey ga skoraj 20 ur ni zapustila

