Biserka Ilin, doktorica medicine, upokojena specialistka psihiatrije, pedopsihiatrinja in psihoterapevtka, se že dolgo časa posveča preučevanju zdravstvenega sistema. Prepričana je, da je ta potreben temeljitega preoblikovanja. Tak, kot je trenutno, namreč ne zagotavlja zadostne varnosti in kakovostne obravnave bolnikov, pravi, zato je skupaj s somišljeniki pripravila predlog reforme zdravstvenega sistema.
Kako se je razvil zdajšnji zdravstveni sistem in kakšne so njegove slabosti? Zakaj je zaupen odnos med zdravnikom in bolnikom tako pomemben pri zagotavljanju optimalnih rezultatov zdravljenja? Katere osebnostne lastnosti bi moral imeti vsak zdravnik? Kako je z obveznim cepljenjem? Kako okolje, v katerem živimo, vpliva na naše zdravje?
Skupaj s somišljeniki se aktivno zavzemate za reformo javnega zdravstvenega sistema. Kaj vas je napeljalo k temu, da ste se začeli poglobljeno zanimati za te tematike?
O teh temah razmišljam že več desetletij. Od obdobja po osamosvojitvi Slovenije, ko se je začela sistematična razgradnja zdravstvenega sistema, naprej. Pred razpadom Jugoslavije smo imeli zdravniki veliko več strokovne avtonomije pri svojem delu. Niso nam bile vsiljene doktrine oz. toga pravila ravnanja. Delovali smo lahko v skladu s svojim znanjem in etičnimi normami.
V dogovoru z bolniki in upoštevajoč posebnosti vsakega od njih smo lahko samostojno delali, pri čemer smo določili tudi način zdravljenja. Z razpadom takratne države je prišlo do sprememb pri organizaciji javnega zdravstvenega sistema. Vse se je začelo odvijati v smeri večje racionalizacije, in sicer na račun strokovnega dela zdravnika in predvsem v škodo bolnikov.
Za obravnavo bolnikov je na razpolago čedalje manj časa. Družinski zdravnik si lahko na podlagi normativov, ki jih določa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), za vsakega pacienta vzame v povprečju zgolj sedem minut, pri čemer so približno štiri minute namenjene administrativnemu delu, preostale tri pa ne zadoščajo niti za pridobitev anamneze, kaj šele za izvedbo kliničnega pregleda ter za podajanje informacij in napotkov bolniku.
V času, ki je na razpolago, pacientu ni mogoče pojasniti, kaj se dogaja z njim. Prav tako mu ni možno podati informacij, ki bi bile nujne za pridobitev njegove informirane privolitve za izvedbo določene diagnostike ali terapije. S tem so kršene tudi pacientove temeljne pravice.
Pod takšnimi pogoji ni možno vzpostaviti zaupnega odnosa in dobrega sodelovanja med zdravnikom in pacientom. Vendar je žal tako, da če zdravnik predvidenih časovnih okvirjev ne upošteva, to pomeni, da ni sledil normativom, zaradi česar je lahko deležen sankcij.
Posledica hude časovne stiske, saj zdravniki svojega dela v tako kratkem času ne morejo korektno opraviti, je predpisovanje prevelikega števila zdravil in izdajanje zelo velikega števila napotnic za diagnostične preglede, zaradi česar so se čakalne vrste enormno podaljšale.
Pod tovrstnim pritiskom so predvsem družinski zdravniki, ki bi morali biti steber primarnega zdravstvenega sistema. Posledično se za to področje delovanja odloča čedalje manj zdravnikov, čeprav bi prav oni lahko hitro in učinkovito rešili večino težav, s katerimi se soočajo bolniki.
To bi bistveno razbremenilo tudi sekundarno in terciarno raven zdravstvenega sistema (bolnišnice in klinike), kar bi omogočilo pravočasno obravnavo tistih bolnikov, ki potrebujejo kompleksno obravnavo.
Kakšne so posledice tako delujočega zdravstvenega sistema?
Tisti, ki nujno potrebujejo diagnostiko, nanjo čakajo predolgo ali je sploh niso deležni.
Jemanje velikega števila zdravil lahko povzroči hude stranske učinke in zaplete, tudi če jih uživamo po navodilih zdravnika. Posledično so stranski učinki in/ali zapleti, ki jih povzroča jemanje zdravil, tretji najpogostejši vzrok prezgodnje smrti (takoj za kardiovaskularnimi in rakastimi boleznimi) v razvitih državah.
Pri tem ne gre za neodgovornost zdravnikov, ki predpisujejo zdravila, temveč za dejstvo, da morajo ti slediti predpisanim doktrinam ter da ima večina zdravil tudi od 20 do 40 potencialnih možnih stranskih učinkov, interakcij in kontraindikacij. Ni človeka na tem svetu, ki bi si lahko zapomnil vse možne zaplete, ki se lahko pojavijo ob jemanju večjega števila različnih zdravil hkrati.
Ko sem sama študirala medicino, so nas učili, da je potrebno skrbno izbrati čim manjše število predpisanih zdravil, s katerimi lahko dosežemo terapevtski učinek, saj je to za bolnika bolj varno.
Obravnave pacientov, ki se izvajajo kot po tekočem traku, ne omogočajo vzpostavitve ustreznega odnosa med zdravnikom in pacientom. Vemo namreč, da je slednji predpogoj za uspešno zdravljenje. Odnos se gradi med podajanjem korektnih informacij ter če so prisotni medsebojno zaupanje, spoštovanje in podpora. Slednjo naj bi zdravnik ponudil pacientu, saj je ta običajno prestrašen zaradi zdravstvenih težav, ki ga pestijo.
Prekratek čas za obravnavo pacienta pomeni dehumanizacijo (razčlovečenje) odnosa zdravnik-bolnik. Ta tehnicističen odnos je pravo nasprotje tega, kar potrebuje bolnik, ko je v stiski. Takšen sistem zdravnika v primarnem zdravstvu reducira predvsem na nivo administrativnega triažerja (usmerjevalca) in ga oropa možnosti, da bi se bolniku korektno posvetil in ga učinkovito zdravil.
V zadnjih desetletjih so zdravniku vsiljene številne doktrine, katerim mora slediti, tudi če te niso skladne z njegovim strokovnim stališčem. Te vključujejo predvsem predpisovanje velikega števila zdravil, namesto da bi ljudem priporočali določene spremembe življenjskega sloga in prehrane ter jih usmerjali v dejavnosti za zmanjšanje stresa.
V sklopu zdravljenja bi moral biti na voljo širok nabor nefarmakoloških ukrepov, s katerimi bi moral biti v prvi vrsti seznanjen zdravnik. Vendar pa študentje medicine med študijem žal ne dobijo dovolj tovrstnega znanja. Izobraževalni proces se namreč osredotoča le na tehnicistične vidike diagnostike in zdravljenje z zdravili, kot bi bila ta edina, s katerimi lahko rešujemo težave, kar pa seveda ni res.
Pri vsem skupaj se mi zdi najbolj nesprejemljivo, da so bolniku vsi protokoli zdravljenja, vključno z diagnostiko, vsiljeni oziroma pogojevani. Tako pacient nima možnosti, da bi se sam odločal o posegih v svoje telo, kar je grobo kršenje njegovih temeljnih pravic.

Lahko poveste kaj več o tem?
Če onkolog na primer posumi, da bi bila določena tvorba lahko maligna oz. rakava, protokol diagnostike obsega tudi punkcijo slednje, pri čemer se odvzame tkivo, ki se ga nato analizira (patohistološki pregled). Na podlagi tega se določi način nadaljnjega zdravljenja.
Vemo, da biopsija tkiva lahko povzroči različne, tudi tvegane zaplete. Zaradi tega nekateri bolj informirani bolniki povedo, da si tega ne želijo. Prosijo, da se potencialno rakavo tkivo kirurško odstrani in se šele nato izvede patohistološki pregled, na podlagi česar se predlaga morebitne nadaljnje ukrepe.
Po teh vsiljenih doktrinarnih pravilih, ki ne upoštevajo pacientove temeljne pravice do odločanja o posegih v svoje telo, so žal pacienti, ki ne pristanejo na biopsijo, pogosto izključeni iz nadaljnjega diagnostičnega in tudi terapevtskega procesa.
Sicer obstajajo tudi srčni zdravniki, ki v takih primerih prisluhnejo bolniku, vendar s tem v tako rigidnem sistemu, ki ne dopušča smiselne prilagoditve, veliko tvegajo. Menim, da je tovrstno teptanje temeljnih človekovih pravic bolnikov v okviru medicine nesprejemljivo in tudi v nasprotju s poslanstvom našega poklica, saj gre tudi za teptanje pravice zdravnika do etičnega ravnanja.
V povezavi z začetki zdravstvenega sistema, kakršnega poznamo danes, se pogosto omenja ime Rockefeller. Kdo je bil on in kakšna je bila njegova vloga pri vsem skupaj?
John Davison Rockefeller (1839–1937) je bil naftni magnat in eden najbogatejših ljudi tega časa. Njegova fundacija (Rockefeller Foundation) je igrala pomembno vlogo pri preoblikovanju sodobne medicine in medicinskega izobraževanja na začetku 20. stoletja.
Na njegovo pobudo so začeli iz kemičnih produktov, ki so nastajali med rafiniranjem nafte, izdelovati zdravila. Tako se je začela razvijati sodobna farmacija. Sicer so ljudje že prej uporabljali razne kemične pripravke, kot je na primer koloidno srebro, s katerimi so si pomagali pri okužbah pred dobo antibiotikov, vendar to še ni bila sintezna kemija, kakršno poznamo od takrat dalje.
V času, preden je Rockefeller poskrbel za reorganizacijo medicine, je bilo na voljo veliko različnih uveljavljenih načinov zdravljenja, kot so ajurveda, tradicionalna kitajska medicina, homeopatija, fitoterapija in druge.
Na podlagi poročila Abrahama Flexnerja, ki je po Rockefellerjevem naročilu nekaj let zbiral podatke o načinih zdravljenja v Ameriki, je ta prejel seznam institucij, na katerih so poučevali in izvajali tradicionalne metode zdravljenja.
Ker je bil zelo premožen, se je povezal s politiko in sprožil reorganizacijo zdravstvenega sistema. Začel je financirati vse raziskovalne in izobraževalne institucije, ki so dajale poudarek sintetičnim zdravilom, institucije, ki so temeljile na tradicionalnih metodah zdravljenja, pa so bile zaprte in sankcionirane. Zdravniki ali zdravilci, ki so jih izvajali, so bili preganjani, zaprti ali kako drugače onemogočeni. Ta trend se je nato iz Amerike razširil tudi po Evropi.
Razlog, zakaj uradna medicina danes ne priznava drugih vej medicine, je, da se te niso razvile na podlagi randomiziranih kontroliranih študij, temveč skozi stoletne oz. tisočletne izkušnje. Žal sodoben načina registracije zdravil in metod zdravljenja (navkljub nasprotnim trditvam uradnih institucij) niti zdaleč ne zagotavlja takšne zanesljivosti in varnosti, kot bi pričakovali.
Razvoj zdravil se večinoma opira na raziskave, katerih rezultati so skladni s pričakovanjem tistih, ki jih financirajo. Seveda obstajajo tudi neodvisne institucije, ki izvajajo korektne raziskave in k znanosti pristopajo na odgovoren način, vendar so slednje žal v manjšini.
Pred Rockefellerjevim poseganjem v zdravstveni sistem so bili torej ljudem na voljo različni načini zdravljenja, bolnik pa je imel možnost izbirati metodo, ki mu je najbolj pomagala. Takrat so si bile vse metode zdravljenja enakovredne med seboj. Sodobna medicina, ki sloni predvsem na uporabi farmacevtskih preparatov in tehničnih diagnostično-terapevtskih metod, pred to reformo ni imela prednosti pred drugimi oblikami zdravljenja. Rockefellerjevo poseganje v takratno ureditev je privedlo do hitrega razvoja farmacevtske industrije.
Veja medicine, ki pri zdravljenju uporablja pretežno sintetična zdravila, je tako postala edina priznana oblika zdravljenja, vse druge metode pa so bile razvrednotene in prepovedane.
Farmacevtsko naravnana medicina je sicer zelo pomembna in nenadomestljiva, ker rešuje življenja v mnogih urgentnih situacijah. Na voljo ima namreč nabor zdravil, s katerimi lahko v teh primerih hitro ukrepa. Vendar je pri številnih kroničnih boleznih bistveno manj učinkovita, saj večinoma ne odstranjuje vzrokov bolezni, temveč vpliva zgolj na simptome.
Poleg koristi imajo vsa zdravila tudi stranske učinke. Pogosta praksa je, da se ob pojavu slednjih zdravil ne ukinja, ampak se pacientom doda nova, ki naj bi lajšala stranske učinke prvotno predpisanega zdravila. To za organizem pomeni nove obremenitve in tveganja. Nastane začaran krog, saj se število zdravil, ki jih bolnik uživa, le povečuje, farmacija pa tako pridobi dolgoročne uporabnike svojih izdelkov.
Med predlogi sprememb zdravstvenega sistema, ki smo jih pripravili, je tudi ta, da se omogoči uradno sodelovanje med zdravniki in ustrezno izobraženimi zdravilci oz. med uradno in komplementarno medicino. Slednja se namreč ukvarja predsem z vzroki bolezenskih stanj in z njihovim odpravljanjem, zato je pogosto učinkovitejša pri zdravljenju kroničnih bolezni.
Če bi uradno priznana medicina in različne veje komplementarne medicine sodelovale med seboj, bi bilo zdravljenje veliko bolj učinkovito. Poraba zdravil bi se bistveno zmanjšala, rezultati pa bi lahko bili občutno boljši. Nobena metoda zdravljenja namreč ni enako učinkovita pri vseh ljudeh.
S tem bi se povečale možnosti svobodne izbire terapevtske metode, ki posameznemu bolniku najbolj pomagajo. Cilj zdravstvene oskrbe je namreč pomoč bolnikom, zato ne bi smel noben pristop k zdravljenju biti v ospredju. Za tovrstno konstruktivno sodelovanje bi bilo nujno, da bi zdravniki uradne medicine imeli vsaj temeljne informacije o načinu delovanja priznanih tradicionalnih metod zdravljenja. Nepoznavanje slednjih je namreč pogosto razlog za nezaupanje.
Zavzemate se tudi za to, da zdravnik ne bi smel postati vsak, ki zgolj osvoji znanje na medicinski fakulteti, ampak bi moral imeti tudi določene osebnostne lastnosti. Katera lastnosti imate v mislih in zakaj so te tako pomembne pri ljudeh, ki opravljajo ta poklic?
Poklic zdravnika sodi med poklice, ki v družbi veljajo za pomembne in priznane. Žal se mnogi mladi za študij medicine odločijo zaradi izrazite potrebe po potrditvi, pridobitve družbenega statusa, ki ga ta poklic zagotavlja, in upanja na velike zaslužke, vendar so ti motivi zelo zgrešeni. Pri ljudeh s tovrstno motivacijo lahko pogosto zaznamo pomanjkanje empatije in moralno-etičnih vrednot. Zdravniškega poklica zato ne morejo opravljati v dobrobit ljudi, ker so v ospredju njihove osebne koristi.
Dober zdravnik je lahko le nekdo, ki ima razvito odgovornost do sočloveka, empatijo in človeško toplino ter s spoštovanjem in skrbnostjo pristopa do svojega pacienta. Pomembno je tudi, da ima ponotranjen moralno-etični kodeks.
Zdravnik svojih koristi ne bi smel postavljati pred dobrobitjo bolnika. Ravnati bi moral skladno s potrebami pacienta ob upoštevanju njegovih temeljnih pravic. Bolnik bi namreč moral imeti pravico soodločati o tem, kako bodo potekali diagnostični postopki in/ali njegovo zdravljenje.
Bolniki večkrat potožijo, da zdravniku povedo o stranskih učinkih nekaterih zdravil, ki jih jemljejo, vendar zdravnik tega ne upošteva, čeprav bi moral te pritožbe vzeti resno.
Če ne zna graditi spoštljivega in sočutnega odnosa z bolnikom, kako mu bo pomagal? Zaupen odnos med zdravnikom in bolnikom občutno izboljša sodelovanje in rezultate zdravljenja. Človek je namreč bio-psiho-socialno bitje, kar sodobna medicina velikokrat spregleda.
Medicina je postala zelo tehnicistična. Razdrobljena je na veliko število subspecialističnih vej. Opira se predvsem na laboratorijske preiskave in številne druge diagnostične postopke. Osredotoča se le na posamezne dele telesa bolnika, zato le redko gleda na človeka kot na celoto. Posledično je pogosto zgrešeno bistvo problema, saj se na ta način izgubi pogled na ozadje bolnikovih težav (okolje, v katerem živi, delovni pogoji, življenjski stil, način prehrane, njegovo čustveno stanje in drugo).
To je še en razlog, zakaj bi nujno potrebovali dobro razvito družinsko medicino, ki bi delovala v ustreznih delovnih pogojih. Tako bi lahko ta mozaik drobcev povezali v celoto in prepoznali povezave, ki jih v sodobnem/razdrobljenem načinu diagnostike in zdravljenja ne moremo.
Bolnik je lahko deležen vrhunske obravnave v tehničnem smislu, vendar če pri tem ni deležen poglobljenega, sočutno naravnanega bolj osebnega pristopa, manjka ključna komponenta zdravljenja. Ko je človek v stiski, potrebuje nekoga, ki mu bo verjel, bo resno vzel njegove težave in se zanj zavzel.

V zadnjih desetletjih beležimo porast vseh kroničnih bolezni, kot so srčno-žilna obolenja, rak, degenerativne bolezni in avtoimune bolezni. V kolikšni meri je to po vašem mnenju oz. opažanjih povezano z okoljem, v katerem živimo?
Glavna razloga za te težave sta življenjski slog in kronični stres, ki ju prinaša čas, v katerem živimo.
Naše okolje – pri čemer imam v mislih vodo, zrak in zemljo – je ekstremno onesnaženo, stanje pa se le še poslabšuje. Vse manj je hrane, ki bi bila pridelana na sonaraven način. Ta je namreč vse bolj genetsko manipulirana in obremenjena s številnimi škodljivimi kemikalijami. Vedno bolj je tudi industrijsko predelana, s tem pa polna strupenih snovi, ki ovirajo presnovne procese in sposobnosti organizma za regeneracijo.
Žal so zakonske regulacije na teh področjih, ki bi nas morale ščititi, zaradi pritiska kapitala vse bolj ohlapne. Država nas tako vedno bolj pušča na cedilu.
Beležimo tudi čedalje večjo obremenitev z elektromagnetnim sevanjem, kar predstavlja grožnjo za celoten organizem, predvsem pa ima negativen vpliv na zdravje možganov in delovanje imunskega sistema. Vedno več virov škodljivega elektromagnetnega sevanja se pojavlja tudi v okoljih, kjer teh ne bi smelo biti (vrtci, šole, bolnišnice in podobno).
Ljudje so vedno bolj pod stresom. Oropani so osnovnih življenjskih potreb in podrejeni interesom kapitala. Vse več je odtujenosti med ljudmi in osamljenosti, ki sta prav tako pomembna obremenilna dejavnika. Nestabilnost zaposlitev in finančna negotovost prinašata veliko stisk in kroničnega stresa. Čedalje več je primerov, pri čemer sta oba partnerja zaposlena, pa kljub temu nista zmožna preživljati svoje družine. Finančno razslojevanje je čedalje bolj izrazito.
Bistvo te problematike tiči v tem, da je država nekoč kontrolirala kapital, danes pa kapital upravlja z državo. Slednja tako ne ščiti več svojih državljanov. Ta nenehna negotovost, stres in dogajanja po svetu v zadnjih desetletjih znižujejo kakovost življenja, kar občutno ogroža zdravje ljudi.
V sklopu predlaganih sprememb zdravstvenega sistema se zavzemate tudi za to, da bi bila vsa cepljenja prostovoljna. Marsikdo bi temu oporekal z besedami, da je pomembno, da je precepljen dovolj velik delež ljudi, če želimo, da se ne bi ponovno pojavile hude nalezljive bolezni, ki smo jih v preteklosti že izkoreninili. Kakšni so vaši argumenti v zvezi s tem?
Prepričanje, da se uvedbi cepljenja lahko zahvalimo za bistveno zmanjšanje umrljivosti zaradi nalezljivih bolezni, je netočno, kljub temu da se na to prepričanje sklicujejo tisti, ki zagovarjajo obvezno cepljenje. V številnih evropskih državah, kot sta na primer Nemčija in Avstrija, cepljenje ni obvezno, so pa cepiva na voljo tistim, ki se odločijo zanje.
Če preverimo, kdaj je začela upadati umrljivost zaradi določenih nalezljivih bolezni in kdaj so bila uvedena cepiva, lahko ugotovimo, da je časovni razmik med tema dvema pojavoma zelo velik. Do velikega upada smrtnosti zaradi kužnih bolezni je prišlo vsaj 15 do 30 let pred uvedbo cepiv za posamezno bolezen, in sicer z izboljšanjem prehranskih, higienskih in bivalnih pogojev, in ne zaradi uvedbe cepljenja.
Poleg tega zaščita, ki jo dobimo s cepljenjem, ni tako kvalitetna kot tista, ki jo pridobimo, ko bolezen prebolimo. Če je otrok dobro prehranjen in živi v ugodnih higienskih razmerah, so otroške nalezljive bolezni zanj relativno nenevarne. V tem primeru zelo redko pride do resnih zapletov.
Sama sem bila cepljena z vsemi obveznimi in tudi z nekaterimi neobveznimi cepivi. Kljub temu sem pred osmimi leti zbolela za hudo obliko oslovskega kašlja. Bolna sem bila dobrih šest mesecev. Nihče ni niti pomislil na to, da gre za oslovski kašelj, saj sem bila cepljena proti njem. Tako tudi nisem bila deležna ustreznega zdravljenja, zaradi česar imam žal trajne posledice.
To me je motiviralo, da sem začela poglobljeno raziskovati tematiko cepljenja. Pri tem sem ugotovila, da cepiva nudijo samo delno in časovno omejeno zaščito, saj ta traja povprečno od pet do dvajset let. Niti cepljenje po predvidenem protokolu ne zagotavlja polne zaščite, saj niso redki primeri, ko otrok zboli za boleznijo, proti kateri je bil cepljen, in jo širi naprej.

Preden sprejmemo odločitev glede cepljenja, je vedno dobro pretehtati pričakovane koristi in morebitna tveganja slednjega. Končna odločitev bi morala biti prepuščena posamezniku po konzultaciji z zdravnikom. Ne smemo pozabiti, da je obvezno cepljenje poseg v telo zdravih otrok, zaradi česar je naša odgovornost, ko sprejmemo to odločitev, še toliko večja.
Dejstvo je tudi, da sestava današnjih cepiv ni takšna, kot je bila pred desetletji. Včasih so ta namreč vsebovala bistveno več antigenov, ki sprožijo odziv imunskega sistema, in relativno malo škodljivih kemikalij, danes pa je razmerje med obema komponentama ravno obratno.
Antigeni praviloma ne predstavljajo večjega problema za zdravje, saj jih organizem izloči v nekaj tednih, je pa njihova proizvodnja dražja. Prav zato sodobna cepiva vsebujejo čedalje več škodljivih kemikalij, z dodajanjem katerih želijo proizvajalci zagotoviti ustrezen imunski odziv ob prisotnosti manjše vsebnosti antigenov.
Kemične snovi, ki jih dodajajo cepivom, so škodljive. Najbolj toksične med njimi so aluminij, svinec, živo srebro, formaldehid in druge, ki sprožijo kemično vnetje in dražijo imunski sistem. S tem dosežejo močnejši odziv imunskega sistema, vendar pa se povečajo tudi možnosti za resne poškodbe posameznih organov.
Vnetje, do katerega pride po cepljenju, imunski sistem zaposli za več mesecev. Ta je posledično v tem času manj učinkovit pri obrambi otroka pred drugimi boleznimi. Prepogosto obremenjevanje imunskega sistema s številnimi cepljenji poveča tudi tveganje za pojav avtoimunih bolezni.
Država bi morala zagotoviti redno kontrolo in ustrezen nadzor nad kakovostjo in varnostjo cepiv, še posebej, če določi, da je uporaba slednjih obvezna. Tovrstni nadzor od osamosvojitve Slovenije dalje žal ni več zagotovljen.

Naše institucije, ki bi morale bdeti nad varnostjo zdravil in cepiv (na primer Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke), le sledijo administrativnim navodilom Evropske unije in Evropske agencije za zdravila. Ta farmacevtske izdelke registrira le na podlagi dokumentacije in vzorca, ki ji ga predloži proizvajalec, in izda dovoljenje za njihovo uporabo.
Neredko se vzorec zdravila ali cepiva, ki ga priloži proizvajalec z namenom registracije, pomembno razlikuje od pripravkov, ki so dani v uporabo. Po registraciji in izdanem dovoljenju žal nihče več ne kontrolira njihove sestave in kakovosti.
Osebno verjamem, da bodo cepiva varna šele takrat, ko bodo proizvajalci slednjih nase ponovno prevzeli kazensko in odškodninsko odgovornost zanje. Od leta 1986 dalje so namreč vsi proizvajalci cepiv razbremenjeni kazenske in odškodninske odgovornosti za morebitno škodo, ki jo njihova cepiva povzročijo.
Problem tovrstne deregulacije je v konfliktu interesov. Farmacevtska industrija namreč direktno ali indirektno v precejšnji meri sofinancira delovanje nadzornih institucij, ki bi morale kontrolirati njihove izdelke, opozarjati na odstopanja in jih po potrebi sankcionirati.
V zadnjih letih beležimo velik porast števila ljudi, ki so se znašli v duševnih stiskah, precej pa se je povečalo tudi jemanje psihiatričnih zdravil. Kakšni so po vašem mnenju glavni vzroki za to glede na to, da je to vaše nekdanje področje delovanja?
Velik problem predstavljajo družabna omrežja in zabavna elektronika (na primer video igrice), ki so nam bili komercialno vsiljeni in zaradi rabe katerih se vse bolj rahljajo osebni stiki, kar vodi ljudi v socialno izolacijo.
Povezave med ljudmi so čedalje šibkejše, stopnja osamljenosti pa izrazito narašča. Posledično predvsem pri mladih pogosto opažamo pomanjkanje socialnih veščin, zaradi česar se ti le še bolj izogibajo osebnim stikom, to pa vodi v še globljo družbeno izolacijo, odtujenost in osamljenost.
Drugi pomemben dejavnik je hiter tempo življenja, ki povzroča veliko stresa. Številna podjetja imajo dolge, ne dovolj jasno opredeljene delovnike. Vodstvo od svojih zaposlenih pogosto pričakuje, da bodo ti na razpolago 24 ur na dan. Na račun tega trpita družinsko in zasebno življenje. Pogosto ni ne časa, ne energije in ne volje za utrjevanje medosebnih vezi v družini in prijateljskem krogu.
Ker socialna in čustvena povezanost spadata med temeljne človekove potrebe, se odtujevanje med ljudmi odraža v občutkih osamljenosti in izgube smisla življenja, kar neredko privede do anksioznosti in depresije. Tudi dogajanje po svetu v zadnjih letih (ekonomske krize, socialno nezadovoljstvo, vojne) v zadnjih letih sproža negotovost, številne strahove in tesnobo v ljudeh.
Zakaj se predpisuje toliko psihiatričnih zdravil? Spet se srečamo z enakim problemom kot na drugih področjih zdravstva. Ker strokovnjaki nimajo dovolj časa, da bi se ukvarjali z ljudmi, ki so v stiski. Veliko duševnih težav bi lahko rešili z večjo dostopnostjo psihosocialne pomoči, kamor spadajo različne oblike psihološke pomoči oz. sočutni pogovor o težavah, ki pestijo človeka. Vendar to predstavlja finančno breme za zavarovalnico, poleg tega pa protokole zdravljenja z zdravili podpira farmacija, ki pri tem sledi svojim finančnim interesom.
Pred nekaj desetletji so nas, psihiatre, spodbujali, naj skušamo za duševne težave predpisati čim manjše število zdravil, ki bi učinkovito pomagala. Zadnja leta sem zelo neprijetno presenečena vsakič, ko izvem, da številni mladi ljudje, ki se znajdejo v običajnih prilagoditvenih stiskah, že na prvem obisku pri osebnem zdravniku ali psihiatru dobijo cel spekter psihiatričnih zdravil, namesto psihosocialne podpore, ki bi bila v takšnih primerih edina smiselna in zares učinkovita.
Ne smemo pozabiti, da lahko psihiatrična zdravila povzročijo številne težave. Včasih je slednje sicer res potrebno jemati krajši čas, žal pa mnogi zaradi nedostopnosti nefarmakoloških oblik pomoči slednje po nepotrebnem jemljejo zelo dolgo časa. Neprimerno več bi bilo potrebno vlagati v preventivo in razviti široko mrežo nefarmakoloških oblik pomoči.
Umetna inteligenca čedalje bolj stopa v ospredje na vseh področjih našega življenja. Kakšna bi bila po vašem mnenju lahko njena vloga v zdravstvu? Kaj se bo na tem področju predvidoma dogajalo v naslednjih letih in kakšne so morebitne grožnje?
Implementacija umetne inteligence v zdravstvo (na primer v obliki telemedicine oz. zdravljenja na daljavo) pomeni še en korak v smeri razčlovečenja zdravstvenega sistema. Človek v stiski potrebuje bolj sočloveka kot tehnologijo. Umetna inteligenca nima čustvene inteligence in empatije. Gre za veliko zbirko informacij, od katere tehnokratsko usmerjeni vizionarji in odločevalci pričakujejo racionalizacijo stroškov zdravljenja.
Znano je, da so v to zbirko informacij vnesene zgolj tiste, od katerih imajo tisti, ki plačujejo zanjo, koristi. Če umetni inteligenci namreč postavite konstruktivno kritično vprašanje, boste pogosto dobili zelo selektivne in enostranske odgovore.
Razvoj prave znanosti temelji na dvomu. Če ta ni dovoljen, to pomeni, da nam je vsiljena neka dogma, v katero ne smemo dvomiti, ta pa služi le ozkim interesnim skupinam. V zadnjih desetletjih lahko v medicini slišimo za čedalje več tovrstnih nedotakljivih resnic. Finančni interesi različnih interesnih skupin zavirajo razvoj znanosti na vseh področjih.
V času pandemije covida-19 smo bili priča masovni uvedbi telemedicine. Takrat ljudem z resnimi zdravstvenimi težavami niso dovolili vstopiti v zdravstvene ustanove, če ti niso bili cepljeni ali testirani. Čakalnice so bile prazne, zdravniki pa so sedeli v ordinacijah ter odgovarjali na telefonske klice in e-maile.
Ta socialni eksperiment je naredil veliko škode odnosu med zdravnikom in bolnikom. Šlo je tudi za uvod v tehnokratsko naravnano nedostopnost zdravstva kot nov model, ki se bo predvidoma le še nadgrajeval. Posledično je danes bistveno težje priti do zdravnika kot pred leti. Veliko stvari se ureja kar na daljavo. V takšnih pogojih se možnosti za strokovne napake ekstremno povečajo, kar bistveno zmanjša kakovost zdravstvene zaščite ljudi.
Umetna inteligenca bo zdravnika in bolnika nepreklicno oddaljila enega od drugega, s tem pa bistveno zmanjšala učinkovitost in varnost zdravljenja. Če obstaja področje, na katerem umetna inteligenca res ne bi smela zamenjati človeka, je to zagotovo zdravstveni sistem.
Med realne nevarnosti sodijo tudi morebitni hekerski vdori v računalniške sisteme. Še posebej zato, ker se ljudem vedno bolj vsiljuje digitalno identiteto, pri čemer naj bi bile na enem mestu shranjene vse informacije o nas; od bančnih računov do zdravstvenih podatkov. Tako bo zloraba informacij o zdravstvenem stanju ljudi bistveno lažja.
Bi želeli podati še kakšno zaključno misel?
Zdravstveni sistem se gradi v povsem napačno smer. Potrebno bi bilo izvesti temeljito reformo, katere cilj bi bil vrniti zdravstvo v upravljanje zdravniku in humanost temu poklicu. Trenutno je medicina podrejena interesom farmacije, zdravstvenih izvajalcev, menedžerjev in proizvajalcev tehničnih pripomočkov, ki se uporabljajo v zdravstvu.
Medicina je postala donosna gospodarska panoga, kar ni združljivo z namenom, ki naj bi ga ta sicer imela. Seveda mora biti tudi zdravstveni sistem finančno vzdržen, vendar nikakor ne bi smel biti dobičkonosno naravnan v prid posameznim interesnim skupinam. Če bomo nadaljevali po tako tlakovani poti, bo kakovostna zdravstvena obravnava kmalu dostopna le za zelo premožne ljudi, ostali pa bomo deležni le razčlovečene, tehnicistične navidezne zdravstvene oskrbe.
Preberite tudi:
- Dr. Tatjana Trajkovska: Klasični načini zdravljenja pogosto ne rešijo težav
- Sonja Gerič Bevec o odraščanju z očetom alkoholikom: “Ljudje okoli mene niso vedeli, kaj preživljam”
- dr. Tina Lužnik: Sedem let dela v javnem zobozdravstvu je v meni pustilo travme

