DomovZgodbeKot deklica mu je obljubila...

Kot deklica mu je obljubila poroko – leta pozneje je skoraj zavrgla vse zaradi moškega, ki jo je očaral z enim poljubom

Ko je bila Eugenia Dovedale stara deset let, je na božični zabavi v Buckbury Abbey splezala na galerijo za glasbenike, da bi se dotaknila srebrne zvezde na vrhu ogromnega božičnega drevesa.

Tam jo je našel mladi markiz Buckbury.

Eugenia ga je pogledala v bogato okrašenem suknjiču in sklenila, da je videti kakor princ.

Potem mu je, z vso resnostjo desetletne deklice, oznanila:

»Nekega dne se bom poročila z vami in z nikomer drugim.«

Markiz se ni zasmejal.

»V tem primeru bom počakal, da odrastete.«

Osem let pozneje se je Eugenia tega dogodka še vedno dobro spominjala.

Toda njeno življenje je bilo medtem povsem drugačno.

Oče je zapustil službo na posestvu, odšel iskat srečo na Aljasko in tam umrl zaradi pljučnice. Eugenia in njena mati sta ostali skoraj brez sredstev in se preselili k skopuški prateti Cloris v London.

Nekoč so živeli udobno.

Zdaj sta šteli polena za ogenj in nosili stare obleke.

Eugeniina mati je rešitev videla samo v enem.

Hči je bila osupljivo lepa.

Če bi se dobro poročila, bi bili obe rešeni.

Eugenia pa ni nameravala svoje lepote prodati za denar.

Hotela je ljubezen.

Takšno, zaradi katere človek pozabi na razum.


Markiz se je vrnil – Eugenia pa ga ni hotela

Ko je nekega jutra mati v časopisu prebrala, da se je markiz Buckbury po dolgih letih vrnil v Anglijo, je skoraj zavriskala.

Ni se poročil.

Bil je bogat.

In pred mnogimi leti je njeni desetletni hčerki obljubil, da bo počakal nanjo.

Eugenia je bila zgrožena.

»Mama, takrat sem bila otrok.«

Toda nekaj dni pozneje sta bili že povabljeni na sprejem, kjer naj bi bil tudi markiz.


Eugenia je šla v stari, obledeli materini obleki in se celo nekoliko zabavala ob misli, da bo s svojim videzom pokvarila vse materine načrte.

Ni jih.

Ko jo je markiz zagledal, je za trenutek obstal.

Deklica z zlatimi lasmi je odrasla v mlado žensko, za katero so se obračali vsi moški v prostoru.

Spomnil se je tudi njunega otroškega pogovora.

Eugenia pa je poskrbela, da večer ni postal preveč romantičen. Ko je mati pred vsemi ponovila njeno otroško obljubo, je hladno pripomnila, da je bila takrat precej mlajša od markiza.

On se je samo priklonil in odšel.

Mati je bila prepričana, da je Eugenia uničila najboljšo priložnost svojega življenja.

Eugenia je bila zadovoljna.

Še isti teden pa se je zgodilo nekaj, kar je njen pogled nanj nekoliko omajalo.

Med samotnim sprehodom po Kensingtonskem parku jo je začel nadlegovati neznan moški. Ko ni hotel odnehati, se je z mostička oglasil odločen glas.

Markiz.

Vsiljivec je pobegnil.

Eugenia pa je od sramu skoraj pobegnila tudi sama.

Markiz ji ni očital ničesar. Samo poskrbel je, da je varno prišla domov.

Ni bil nadut.

Ni bil dolgočasen.

In predvsem ni bil starček, kakršnega si je predstavljala.

Toda Eugenia je bila odločena, da ga ne bo vzljubila samo zato, ker si to želi njena mati.

Potem je spoznala Gregorja.

En sam poljub je bil dovolj, da je pozabila na vse drugo

Gregor Brodosky je bil ruski slikar, ki ga je prateta Cloris najela za svoj portret.

Bil je svetlolas, zelenook in popolnoma drugačen od vseh moških, ki jih je Eugenia poznala.

Govoril je, kar mu je prišlo na misel.

Krivil je angleška pravila.

Smejal se je spodobnosti.

Ob prvem srečanju ji je razpustil lase in ji dejal, da je kot sonce v mračni hiši.

Potem jo je brez opozorila poljubil.

Eugenia je obstala kot vkopana.

To je bilo to.

Vsaj tako je mislila.

Končno je doživela nekaj iz romanov, ki jih je prebirala.

Strast.

Nepremišljenost.

Nevarnost.

Gregor je bil natanko tak moški, kakršnega njena mati ne bi nikoli odobrila.

Zato se ji je zdel še bolj privlačen.

Od takrat je vsako jutro poslušala njegove korake na stopnicah in čakala, da bo prišel slikat prateto.

Markiz Buckbury je medtem naredil nekaj povsem drugega.

Ni ji govoril o strasti.

Pomagal je njej in njeni materi.

Obnovil je Paragon, majhno hišo na posestvu Buckbury, v kateri je Eugenia preživela najsrečnejša otroška leta. Nato je hišo prepisal nanjo.

Za njeno mater je uredil visoko letno rento v spomin na Eugenijinega očeta, svojega nekdanjega prijatelja.

Eugenia je bila ganjena.

Toda hvaležnost po njenem ni bila ljubezen.

V njenem srcu je bil še vedno Gregor.

Hiša, ki jo je imela za izgubljeno, je spet postala njen dom

Ko je markiz Eugenio odpeljal skozi gozd in ji pokazal obnovljeni Paragon, je planila v jok.

Hiša je bila skoraj natanko takšna, kot se je je spominjala.

Novi okenski okvirji.

Nova slamnata streha.

Toplina, ki jo je nekoč občutila že ob samem pogledu nanjo.

Markiz ji je dal ključ.

»Vaša je.«

Za Eugenio je bilo to več kot dragocenost.

Bil je izgubljeni del njenega otroštva.

Z materjo sta se kmalu preselili nazaj in prvič po očetovi smrti ponovno živeli kot doma.

Markiz je prihajal na obisk.

Bil je potrpežljiv, pozoren in nikoli ni zahteval ničesar v zameno.

Prav zato mu Eugenia ni zaupala povsem.

Zakaj bi bogat markiz naredil vse to za hčer nekdanjega uslužbenca?

Njena mati je poznala odgovor.

Zaljubljen je vanjo.

Eugenia pa je še vedno vztrajala:

»Raje sem gospodarica svojega srca kot gospodarica Buckburyja.«

Dokler se ni na velikem plesu zgodilo nekaj, česar sama ni pričakovala.

Markiz je plesal z elegantno lady Walling.

Eugenia ju je gledala.

In postajala vedno bolj jezna.

Zakaj?

Sama si ni hotela priznati.

Popila je preveč šampanjca in nato odločno stopila proti njima. Markiz jo je odpeljal na teraso, kjer jo je hladni zrak nekoliko streznil.

Eugenia ga je pogledala in izgovorila nekaj neverjetnega.

»Ne smete se poročiti z lady Walling.«

Markiz je dvignil obrv.

»S kom pa naj se poročim?«

»Z menoj, seveda.«

In zdrsnila mu je v naročje.

Naslednje jutro se je zbudila z glavobolom.

In novico, da je zaročena z markizom Buckburyjem.

Zaročenka enega moškega, zaljubljena v drugega

Eugenia si je skušala dopovedati, da je ravnala pravilno.

Markiz jo je ljubil.

Materi je zagotovil prihodnost.

Vrnil ji je Paragon.

Z njim bo imela varen in spoštovan zakon.

Težava je bila samo ena.

Gregor.

Ko je prateta predlagala, da bi prav on naslikal Eugenijin poročni portret, je Eugenia skoraj zavrnila.

Toda bilo je prepozno.

Gregor je prišel v Buckbury.

Dan za dnem je sedela pred njim v knjižnici, on pa jo je slikal.

Kadar sta bili ob njej mati ali prateta, je bil popoln gentleman.

Ko je bila prisotna samo služabnica Bridget, je govoril povsem drugače.

O strasti.

O njenem telesu.

O tem, kako Angleži ne znajo ljubiti.

Včasih se je je dotaknil pod pretvezo, da popravlja njeno držo ali obleko.

Eugenia se ni umaknila.

Ob njem je čutila vznemirjenje, ki ga je tako dolgo zamenjevala za ljubezen.

Markiz je vse to opazil.

Postal je hladen.

Gregor pa je Eugenii začel po Bridget pošiljati pisma.

Naj pobegne z njim.

Naj ne zamenja prave strasti za bogastvo.

Eugenia je omahovala.

Toda vsakič, ko je pogledala svojo mater, srečno v obnovljenem Paragonu, je vedela, da ji tega ne more vzeti.

Odločila se je za dolžnost.

Poročila se bo z markizom.

Na poročno noč se je zgodilo nekaj, česar ni pričakovala

Poroka je bila v kapeli Buckburyja.

Eugenia je postala markiza.

Na poti na medene tedne je razmišljala o Gregorju in se zaradi tega sovražila.

Ko sta z možem prispela v hotel ob jezeru, jo je ob pogledu na veliko posteljo preplavil strah.

Markiz je to opazil.

Ni je silil.

Ni vzel ničesar, česar mu sama ni želela dati.

Njuna poroka je tako ostala nedokončana.

Pred služabniki sta igrala srečna mladoporočenca.

Na samem sta bila skoraj tujca.

Vrnila sta se v Buckbury.

Markiz je spal v drugi sobi.

Eugenia pa je postajala vedno bolj ljubosumna na lady Walling, ki je pogosto prihajala na obisk.

Bridget je skrbno podžigala njen sum.

Markiz in lady Walling naj bi bila ljubimca.

Če je to res, kaj potem sploh ostaja od njenega zakona?

Takrat je Bridget predlagala, naj gresta za nekaj časa v Paragon.

Eugenia je privolila.

Ni vedela, da hodi naravnost v past.

Moški iz njenih sanj je hotel predvsem denar

Gregor jo je čakal.

Sprva je Eugenia verjela, da jo je prišel rešit iz nesrečnega zakona.

Kmalu pa je postalo jasno, da sta z Bridget že dolgo sodelovala.

Bridget je ukradla Eugenijin nakit.

Gregor pa je imel še bolj drzen načrt.

Izsiljeval bo markiza.

Če mu ne bo plačal, bo družbi povedal, da je njegova žena pobegnila s slikarjem in da zakon sploh ni bil zares izpolnjen.

Eugenia se je šele zdaj začela zavedati, v kakšno past je stopila.

Skrivaj je poslušala, ko se je Gregor srečal z njenim možem.

Zahteval je pet tisoč funtov.

Markiz je pristal.

Eugenio je zabolelo.

Tako zlahka se je odpovedal njej?

Potem pa je slišala preostanek.

Denar ne bo nakazan Gregorju.

Nakazan bo na Eugenijino ime.

V mesečnih obrokih.

Če jo bo Gregor odpeljal v Francijo, bo imel denar samo tako dolgo, dokler bo z njo dobro ravnal.

Markiz je skušal zaščititi ženo tudi takrat, ko je verjel, da ga je izdala.

Eugenia je nenadoma razumela nekaj, kar bi morala razumeti že veliko prej.

Gregor je govoril o ljubezni.

Markiz jo je dokazoval.

Ko se je želela pognati za možem, je Gregor dosegel prav nasprotno. Markizu je namenoma pokazal Eugenio v prizoru, zaradi katerega je vse skupaj izgledalo še bolj sumljivo.

Markiz je odšel.

Šele nato sta Gregor in Bridget pred Eugenio začela slaviti.

»Pet tisoč funtov!«

Objemala sta se.

Smejala sta se ji.

Gregor je jasno povedal, da je nikoli ni ljubil.

Bila je samo pot do denarja.

V megli je ugotovila, da je zanju postala odveč

Gregor in Bridget sta Eugenio odpeljala proti vzhodni obali.

Hotela sta priti do francoske ladje in izginiti na celino.

V majhnem pristanišču jih je zajela gosta megla.

Gregor ni našel nikogar, ki bi jih hotel odpeljati do fregate, zato je ukradel majhen čoln.

Vsi trije so odrinili sami.

Voda je počasi vdirala čez rob.

Nihče od njih ni znal dobro plavati.

Sredi megle je Eugenia nenadoma zaslišala še ena vesla.

Nekdo jim je sledil.

Gregor je postal nervozen.

Bridget je pokazala vrečko z ukradenimi dragulji.

Med njimi je bil tudi prstan z grbom Buckburyja.

Takrat je Gregor razkril zadnji del načrta.

Bridget lahko s prstanom v Parizu nastopi kot markiza Buckbury in dviguje denar z računa.

Eugenia jim torej sploh ni bila več potrebna.

»Če bi se mi kaj zgodilo,« je počasi rekla, »bi lahko še naprej črpala denar.«

Gregor se je nasmehnil.

Eugenia je vedela.

Ubil jo bo.

Vstal je in jo hotel vreči iz čolna.

Eugenia se ga je v obupu oprijela.

Čoln se je nevarno nagnil.

Oba sta padla v ledeno morje.

Eugenia je potonila.

Zdelo se ji je, da je konec.

Potem so jo okoli pasu zgrabile močne roke.

Rešil jo je človek, za katerega je mislila, da jo je zapustil

Ko se je prebudila v majhni sobi v bližnji krčmi, je ob postelji sedel markiz.

Ni se vrnil v Buckbury, ko je odšel iz Paragona.

Po pogovoru z Gregorjem je postal sumničav.

Poiskal je policijo in se vrnil ponjo.

Ko je ugotovil, da so že odšli, jim je sledil do pristanišča.

V meglo je izplul z drugim čolnom.

Prav on jo je potegnil iz vode.

Gregor je utonil.

Bridget je v zmedi pobegnila z ukradenim nakitom.

Markiz pa je Eugenii povedal, da lahko živi v Paragonu. Poskrbel bo zanjo, vendar je ne želi več videti.

Verjel je, da ga je zapustila zaradi Gregorja.

Eugenia ni znala najti besed, s katerimi bi mu dokazala, kako zelo se moti.

Dva dni je sedela sama ob ognju v Paragonu.

In prvič v življenju ni več sanjala o veliki romantični ljubezni.

Končno je vedela, kako je videti.

Ni bila v Gregorjevih besedah.

Bila je v človeku, ki ji je dal dom, zaščitil mater, spoštoval njen strah na poročno noč in šel za njo skozi meglo, čeprav je verjel, da ga ne ljubi.

Prava hiša sreče ni bila hiša

Skoraj opolnoči se je odprlo vrata Paragona.

Vstopil je markiz.

Bridget se je vrnila in mu predala nakit. V zameno ji je obljubil, da je ne bo preganjal.

Predvsem pa mu je povedala resnico.

Gregor je Eugenio zapeljal z besedami in obljubami, vendar med njima nikoli ni bilo tega, kar si je markiz predstavljal.

Markiz je stopil k ženi.

Dolgo je bil prepričan, da je njeno srce izgubil.

Eugenia ga je pogledala.

»Ni svobodno.«

Obstal je.

»Moje srce je vaše. Mislim, da je bilo vedno vaše. Samo preneumna sem bila, da bi razumela.«

Povedala mu je tudi za svoje ljubosumje na lady Walling.

Markiz se je zasmejal.

Nikoli je ni ljubil.

Bridget je o njiju lagala, da bi Eugenio lažje potisnila proti Gregorju.

V tistem trenutku je izginil še zadnji nesporazum.

Eugenia je nekoč verjela, da mora biti velika ljubezen divja, nevarna in nepredvidljiva.

Gregor ji je ponudil prav to.

Markiz pa ji je ponujal nekaj, česar ni znala prepoznati.

Varnost brez ujetništva.

Strast brez prevare.

Dom brez dolga.

In človeka, ki jo je ljubil dovolj, da jo je bil pripravljen izgubiti, če bi bila tako srečnejša.

Ko jo je objel, je Eugenia končno začutila tisto, kar je toliko časa iskala pri napačnem moškem.

Paragon je bil kraj, kjer je bila kot otrok najsrečnejša.

Zdaj pa je razumela, da hiša sama nikoli ni bila razlog za to srečo.

Dom je bil človek, ki jo je držal v naročju.

In prav tam, v svoji mali hiši sreče, je Eugenia končno postala tudi njegova žena.

Se vam zdijo naši članki zanimivi in koristni? Dodajte Bodi eko kot svoj priljubljen vir novic na Googlu.
Google
Nastavi ›

NAJNOVEJŠE