Ada Blackjack je septembra 1921 zapustila Aljasko, da bi zaslužila dovolj denarja za svojega bolnega sina. Na oddaljenem arktičnem otoku naj bi šivala in popravljala oblačila štirim moškim, ki so se odpravljali tja. Skoraj dve leti pozneje se je vrnila kot edina preživela članica odprave. Z njo je preživela tudi mačka Vic, ki ji je delala družbo v zadnjih tednih čakanja na rešitev.
Ob odhodu je bila Ada stara 23 let. Ni bila izurjena lovka in ni imela izkušenj, ki bi jo pripravile na samostojno življenje v tako zahtevnih razmerah. Znala pa je šivati, bila je pripravljena delati in doma je imela otroka, h kateremu se je želela vrniti.
Delo je sprejela zaradi sina
Ada se je rodila leta 1898 na Aljaski in pripadala domorodnemu ljudstvu Inupiat. Del otroštva je preživela v misijonarski šoli v mestu Nome, kjer se je naučila brati, pisati in šivati.
Poročila se je mlada, vendar jo je mož pozneje zapustil. Ostala je brez denarja, njen sin Bennett pa je bolehal za tuberkulozo. Ker zanj ni mogla zagotoviti ustrezne oskrbe, ga je morala začasno namestiti v sirotišnico. Sama je iskala delo in možnost, da bi ga spet vzela k sebi.
Ponudba za odhod na otok Wrangel je zato prišla v trenutku, ko je denar nujno potrebovala. Za delo šivilje so ji obljubili 50 dolarjev na mesec. Plačilo bi ji omogočilo, da bi lažje poskrbela za sina.
Odločitev je pomenila novo ločitev od Bennetta. Sprejela jo je v upanju, da bo prav ta odsotnost pomagala njunemu prihodnjemu skupnemu življenju.
Na otoku je bila edina ženska
Odpravo je organiziral raziskovalec Vilhjalmur Stefansson. Njegov načrt je bil naseliti otok Wrangel severno od sibirske obale in s tem podpreti ozemeljske zahteve po njem. Sam z odpravo ni odpotoval.
Na otok so odšli štirje moški in Ada. Pričakovala je, da bodo sodelovale tudi druge domorodne družine, vendar so se te umaknile. Tako je postala edina ženska in edina pripadnica ljudstva Inupiat v skupini.
To jo je skrbelo. Bala se je polarnih medvedov in ni bila vajena življenja daleč od doma v družbi neznanih moških. Kljub pomislekom je odšla.
Njena naloga je bila predvsem skrb za oblačila. Dobro zašita, popravljena in primerno topla obleka je bila v arktičnem okolju pomemben del opreme, od katere je bilo odvisno preživetje. Pozneje je morala prevzeti še opravila, za katera je sploh niso najeli.
Ladja, ki so jo čakali, ni prišla
Prvo obdobje na otoku je skupina preživela z zalogami in lovom. Težave so se zaostrile, ko leta 1922 oskrbovalna ladja zaradi morskega ledu ni mogla priti do njih.
Zaloge so kopnele, pridobivanje hrane pa je postajalo vse težje. Čakalo jih je novo obdobje mraza brez pomoči, ki so jo pričakovali.
Januarja 1923 so Allan Crawford, Fred Maurer in Milton Galle zapustili tabor. Čez morski led so poskušali doseči Sibirijo in poiskati pomoč. Nihče od njih se ni vrnil in njihove nadaljnje usode niso mogli zanesljivo ugotoviti.
Na otoku sta ostala Ada in Lorne Knight, ki je hudo zbolel za skorbutom, boleznijo zaradi pomanjkanja vitamina C. Z njima je bila tudi mačka Vic.
Delo, ki si ga je prej delilo pet ljudi, je vse bolj padalo na Ado.
Učila se je loviti in negovala bolnega tovariša
Knight je postajal prešibak, da bi zapuščal ležišče. Ada je morala iskati hrano, skrbeti za kurjavo, popravljati opremo in ga negovati. Pri tem se je učila uporabljati orožje in lovske pasti.
Ohranjeni dnevnik pokaže, kako postopno je pridobivala nove spretnosti. Maja 1923 je opisala streljanje v prazno pločevinko za čaj in zadovoljstvo, ker jo je zadela. V njenih zapisih so poleg strahu in utrujenosti tudi takšni majhni trenutki uspeha.
Lovila je ptice, preverjala pasti in skušala pridobiti dovolj hrane. Ob tem je skrbela za Knighta, mu brala in pomagala pri vsakdanjih potrebah, čeprav je bil njegov odnos do nje pogosto krut.
Junija 1923 je Knight umrl. Ada je ostala edina še živa članica odprave.
Z njo je ostala samo mačka Vic
Po Knightovi smrti se je Ada preselila v skladiščni šotor. Uredila si je prostor za spanje, utrdila zavetje in nadaljevala opravila, od katerih je bilo odvisno njeno življenje.
Lovila je, nabirala jajca, zbirala naplavljeni les in šivala oblačila. Pozorna je morala biti tudi na polarne medvede. Iz razpoložljivega materiala je izdelovala pripomočke in izboljševala tabor, medtem ko je čakala na ladjo.
Družbo ji je delala mačka Vic. Na ohranjeni fotografiji z reševalne ladje jo Ada drži v naročju; obe sta se z otoka vrnili živi.
V dnevniku se je pogosto vračala k sinu. Že aprila je zapisala tudi svoje želje za primer smrti in prosila, naj njene stvari izročijo Bennettu. Med negotovostjo, ali bo sploh še videla dom, je razmišljala o tem, kaj bi lahko pustila otroku.
Za čas po vrnitvi mu je izdelovala tudi oblačila in obutev. Šivanje, zaradi katerega se je pridružila odpravi, je tako ostalo povezano z njenim vsakdanjim preživetjem in z mislijo na sina.
Rešitev je prišla avgusta 1923
Dvajsetega avgusta 1923 je do otoka priplula ladja Donaldson pod vodstvom Harolda Noica. Ada je po skoraj dveh letih lahko zapustila otok.
Približno zadnja dva meseca je preživela brez človeške družbe. Ves ta čas ni vedela, ali se bodo trije moški, ki so odšli po pomoč, še vrnili. Ob prihodu reševalcev je postalo jasno, da je od prvotne peterice ostala samo ona.
Novica o njenem preživetju je pritegnila veliko pozornosti. Časopisi so želeli njeno zgodbo, raziskovalci in svojci umrlih pa pojasnila o dogajanju na otoku. Ada se je želela predvsem vrniti k Bennettu.
Po vrnitvi je znova skrbela za družino
Preživetje ji je prineslo slavo, ni pa ji zagotovilo materialne varnosti. Še naprej se je spopadala z revščino, njeno pripoved pa so spremljale tudi neutemeljene govorice o odgovornosti za Knightovo smrt.
Bennetta je odpeljala v Seattle, kjer je lahko dobil zdravljenje. Pozneje je rodila še sina Billyja. Velik del nadaljnjega življenja je namenila družini in se izogibala javni pozornosti. Umrla je leta 1983 na Aljaski, stara 85 let.
Danes so v arhivu Dartmoutha dostopni njeni zapisi, fotografije in drugi dokumenti odprave. Dnevnik ohranja podrobnosti, ki jih kratek opis njenega dosežka zlahka izpusti: prazne pasti, popravljanje obutve, skrb za bolnika in hrepenenje po domu.
Na fotografiji iz leta 1923 Ada stoji ob Bennettu. Po mesecih, ko je na otoku zapisovala željo, da bi se vrnila k njemu, sta bila spet skupaj.
