Starejši starši le redko priznajo, kako zelo jih nekatere otrokove besede prizadenejo. Nekatere besede starejši starši težje prenesejo, kot si njihovi otroci predstavljajo. Najpogosteje jih izrečejo v naglici, zaradi živčnosti ali brez slabega namena, a za seboj pustijo občutek zavrnitve, osamljenosti in žalosti, ki si ga starši le redko priznajo.
Ključni poudarki:
- Besede, ki bolijo bolj, kot si mislimo – Zakaj lahko taki stavki vzbudijo občutek zavrnitve?
- Kako postaviti meje brez bolečine – kako se lahko odrasli otroci odzovejo na nasvete in pritožbe staršev s spoštovanjem?
- Česa si starejši starši zares želijo – zakaj materialna pomoč ne more nadomestiti bližine in iskrenega pogovora?
Z leti se odnos med starši in otroki neizogibno spreminja. Prej so starši odločali, ščitili in reševali težave. otroci so to sprejemali in se brez zadržkov radi obračali na starše za nasvete. Potem otroci odrasejo in začnejo svojo vlogo, prevzemajo odgovornosti, rešujejo težave, nudijo zaščito. Ta sprememba je precej naravna, vendar za mnoge starejše ljudi ni lahka. Še posebej težko je tistim, ki so večino svojega življenja posvetili družini in imajo zdaj vtis, da jim v urniku otrok ostane vedno manj časa.
Stavki, ki prizadenejo
Ni vedno potrebnih velikih prepirov ali resnih konfliktov, da se starš počuti prizadetega. Včasih je že en stavek, izrečen na poti, dovolj, da se prestraši, da je postal v breme ljudem, ki jih ima najraje.
“Trenutno nimam časa zate”
To je morda eden od stavkov, ki jih odrasli otroci pogosto izrečejo svojim staršem. Delo, družinske obveznosti, otroci in vsakdanje težave lahko resnično povzročijo, da človek nima dovolj časa niti zase, kaj šele za dolge pogovore po telefonu in obiske.
- Vendar pa je za ostarele starše, ki večino dneva preživijo sami, lahko nekaj minut pogovora s sinom ali hčerko najpomembnejši dogodek dneva. Medtem ko odrasli otrok misli, da je bil pogovor preložen, lahko starš dobi vtis, da ni več pomemben.
Seveda nihče ni dolžan biti ves čas na voljo. Vendar je velika razlika med hladno zavrnitvijo in besedami: “Trenutno sem zaposlen, ampak te bom poklical nocoj, da se lahko posloviva.” Za starejšega starša to ni le obljuba pogovora, temveč dokaz, da ima še vedno svoje mesto v otrokovem življenju.
“Ne razumeš, časi so drugačni”
Časi so res drugačni. Generacije se nizajo ena za drugim vsaka ima svoj pogled. A ravno to je lahko pogosto povod do nesporazumov. Ni nujno, da so stališča enaka. Vendar, ko otrok izreče te besede ja to za starše težko razumeti. Nastopi nestrinjanje, ki pa naj nikakor ne pomeni nespoštovanje. Le mnenja so drugačna
- Namesto stavka “Tega ne razumeš” se sliši veliko bolj previdno: “Vem, da si to naredil drugače, ampak danes obstajajo tudi drugi načini.”
Takšen pristop pušča prostor za različna mnenja, hkrati pa ohranja dostojanstvo osebe, ki je bila nekoč naša največja opora.
“Ne pritožuj se ves čas, za vse je težko.”
S starostjo se pogosto pojavijo zdravstvene težave, manjša mobilnost, izguba bližnjih ljudi in občutek osamljenosti. Nič ni nenavadnega, da starši lahko pogosto poedo o težavah. govorijo o bolečinah in skrbeh, ki jih pestijo.
- Za otroke je to lahko “duhamorno” in naporno. Še huje pa je, ko se taka tema ponavlja vsakodnevno. Vendar se za nenehnim obžalovanjem včasih skriva veliko več kot le potreba, da bi nekoga pojedli. Včasih gre za poskus začeti pogovor, pritegniti nekaj pozornosti ali občutiti, da nekomu ni mar, kako je staršu.
Ko slišijo, da pretiravajo in da je vsem težko, nekateri starejši starši začnejo svoje težave skrivati, da ne bi obremenjevali otrok. To ne pomeni, da bi morali odrasli otroci ignorirati svoje meje ali vsak dan poslušati izčrpavajoče pogovore. Pomembno je najti ravnovesje med razumevanjem in sposobnostjo nuditi podporo.
Včasih preprosto vprašanje “Kaj te danes najbolj moti?” pomeni več kot dolg pogovor, v katerem nihče nikogar zares ne posluša.
“Ne vmešavaj se v moje življenje”
Pride dan, ko morajo starši sprejeti dejstvo, da je otrok že odrasla oseba. Kot tak ima pravico do lastnega življenja in odločite. Nekateri starši to težko sprejmejo. Ne morejo dojeti, da to ni izguba osebe, ki jim je bila nekoč prva skrb. To neposredno vmešavanje ni nič drugega kot le skrb. Postaviti je treba meje.
Meje pa je mogoče postaviti, ne da bi pri tem koga užalili.
“Razumem, da si zaskrbljen/a, ampak to odločitev želim sprejeti sam/a” je stavek, ki hkrati kaže odločnost in spoštovanje.
Ker odraslost ne pomeni zavračanja staršev, temveč sposobnost gradnje odnosa, v katerem je prostor tako za bližino kot za neodvisnost.
“Kaj več potrebuješ, saj imaš vse”
Morda najbolj žalostna stvar, ki jo čutijo nekateri ostareli starši, je prepričanje, da njihovi otroci mislijo, da so materialne stvari dovolj za njihovo srečo. Odrasli otroci včasih menijo, da so izpolnili svojo dolžnost, če staršem priskrbijo zdravila, hrano, drva ali pomagajo pri plačilu računov.
Ta pomoč je lahko dragocena, vendar ne more vedno nadomestiti pogovora, bližine in občutka pripadnosti. Starš ima lahko pospravljen dom, poln hladilnik in vse, kar potrebuje. Vendar se lahko zaradi tega počuti zelo osamljenega.
Ko reče, da bi rad pogosteje videl svoje otroke ali vnuke, lahko sliši: “Kaj še potrebuješ, saj imaš vse.” Takšne besede bolijo bolj, kot si mnogi mislijo. Morda si želi, da bi nekdo sedel poleg njega, spil kavo, poslušal zgodbo, ki jo je že večkrat povedal, ali pa ga preprosto vprašal, kako je imel dan.
V starosti za mnoge ljudi postane tisto, česar ni mogoče nadomestiti z denarjem, še posebej dragoceno, in sicer čas, preživet z ljudmi, ki jih imajo radi. Starši ne iščejo popolnih otrok, ampak le, da si jih zapomnijo.
Odnos je lahko zapleten
Odnos med odraslimi otroki in starši v poznejših letih je pogosto bolj zapleten, kot se zdi. V njem so ljubezen, hvaležnost in lepi spomini, včasih pa tudi stare bolečine, nesoglasja in pričakovanja, o katerih se nikoli ni odkrito spregovorilo.
- Zato ni realno pričakovati, da bo vsaka družina harmonična ali da se bodo odrasli otroci vedno lahko odzvali na vse potrebe svojih staršev.
- Vendar pa lahko tam, kjer obstaja zdrav odnos in medsebojno spoštovanje, majhne spremembe v vsakdanjem pogovoru veliko pomenijo.
- Včasih je en telefonski klic dovolj, da staršem polepša dan. Nekaj minut pogovora ali vprašanje “Ali kaj potrebuješ?” mu morda pomeni več, kot si misliš.
Starši pogosto ne prosijo svojih otrok, naj delajo domače naloge. Bojijo se le, da bodo z leti imele v njihovem življenju vedno manj mesta.
Staršev ne prizadenejo samo besede. Še bolj jih prizadene to, kar iz njih razumejo. Staršev ne prizadenejo samo besede. Še bolj jih prizadene to, kar iz njih razumejo. Da njihovi otroci nimajo več časa zanje. Da v njihovem življenju ni dovolj potrpljenja ali prostora zanje, čeprav so bili nekoč njihov ves svet.
