Dr. Tatjana Trajkovska: Klasični načini zdravljenja pogosto ne rešijo težav

Dr. Tatjana Trajkovska je zdravnica, ki je bila nekaj let zaposlena v javnem zdravstvenem sistemu, kasneje pa jo je pot življenja ponesla do alternativnih pristopov k zdravljenju. Zagovarja holističen pogled na človeka. Prepričana je, da bolezen ne pomeni, da je s telesom nekaj narobe, ampak nas to skozi zdravstvene težave zgolj opozarja, da moramo zase poskrbeti bolje in na drugačne načine kot doslej.

Svoje paciente podpira z akupunkturo, jim svetuje glede ustrezne prehrane ter jih skozi pogovor, meditacije in tehnike dihanja uči, kako najti pot k sebi. Poleg tega jih spodbuja k temu, da aktivno skrbijo za svoje zdravje na različnih področjih življenja. Posameznikom, ki si želijo celostne podpore, nudi tudi daljše mentorstvo, z ženskami dela v skupinah in jim nudi nekajmesečne programe, organizira pa tudi vikend retreate (umike) za sproščanje in stik s sabo.

Zaključili ste študij medicine, nato pa ste se zaposlili v celjski bolnišnici in zdravstvenem domu, torej v javnem zdravstvenem sistemu. Ste si že od nekdaj želeli postati zdravnica? Kako ste se odločili za to pot?

Zdravnica sem si želela postati že od malih nog. Moja mama je sicer medicinska sestra in zaposlena je bila na oddelku za travmatologijo. Ko sem bila na srednji šoli, mi je odsvetovala, da bi šla po tej poti. Dejala je, da ima ženska kot zdravnica malo časa zase in za svojo družino. Vendar me to ni odvrnilo od odločitve za ta poklic.

So me pa že med študijem zanimala tudi druga področja, kot so duhovnost in naravni pristopi k zdravju. Razmišljala sem o bolj celostnem pogledu na človeka. Vendar pa med študijem nisem bila dovolj pogumna, da bi se podala po tej poti. Takrat sem si želela, da šla v Južno Ameriko, kjer bi se učila od šamanov.

Leta 2000 sem zaključila študij, nato sem opravljala sekundariat, pri čemer sem dve leti krožila po različnih oddelkih bolnišnice. Namen tega je, da kot zdravnik spoznaš različna področja in vidiš, kaj te najbolj pritegne. Spomnim se, da mi je bilo težko, ker se nisem videla na nobenem oddelku v bolnišnici.

Spraševala sem se, kaj naj izberem, da bi lahko imela kar najbolj celosten pogled na človeka in bi v svoje delo lahko vključila tudi alternativne oblike zdravljenja. Tako sem nihala med fiziatrijo, saj sem že takrat razmišljala o akupunkturi, in o družinski medicini, ki me je tudi pritegnila. Začela sem z delom v zdravstvenem domu, potem pa sem se prepustila, da me je pot vodila naprej.

Verjetno vam je bilo na nek način težko delati v javnem zdravstvenem sistemu, če ste že takrat imeli tako širok spekter zanimanj. Kaj vam je takratno delo dalo v smislu popotnice za naprej?

Rada imam delo z ljudmi. Ko sem začela delati v zdravstvenem domu, mi je bilo lepo imeti svoje paciente, ki sem jih postopoma spoznavala. Vesela sem bila, da so se vračali k meni. Ni pa mi bilo všeč, da sem imela zanje premalo časa. Še posebej naporna so bila nadomeščanja, ko je kdo od kolegov zbolel.

Spomnim se, ko je bila sodelavka zdravnica zaradi poškodovane noge dva meseca na bolniškem dopustu. Takrat sem imela tudi do sto obravnav na dan, saj sem prevzela tudi njene paciente. Imela sem polne roke dela. Seveda ni bilo dovolj časa, da bi se pogovorila z vsakim posebej, kar me je spravljalo v stisko, saj človek v naglici hitro kaj spregleda.

Če imamo opravka z lažjimi akutnimi stanji, kot so vnetja in poškodbe, se človeku lahko hitro pomaga. Če pa gre za kronične težave – česar je v tem času ogromno – to zahteva drugačen pristop; več časa, pogovorov in sodelovanja. Zdravniki, ki delujejo znotraj sistema, pogosto nimajo dovolj časa za to. Tudi zato sem se sama odločila, da se podam na drugo pot.

Že nekaj let po zaključku študija medicine ste svojo izobrazbo nadgradili z drugimi znanji; z akupunkturo, psihologijo ter tehnikami sproščanja in dihanja. Kako se je vaš pogled na človeka in zdravje spremenil s perspektive na novo pridobljenih znanj?

Kot zdravnik lahko spoznaš, da veliko ljudi s klasičnim načinom zdravljenja ne doseže želenih rezultatov oz. zdravja. Včasih pride do začasnega izboljšanja, medtem ko težave na dolgi rok ostanejo. Od nekdaj me je zanimalo, kako lahko človekovo zdravje podpremo celostno in kako lahko posameznika aktivno vključimo v proces zdravljenja.

Vse bolj spoznavam, da so zdravstvene težave način, kako nam želi telo nekaj sporočiti. Pri tem nas vabi, da pogledamo širše in se vprašamo, zakaj se nam nekaj dogaja. Ne z namenom iskanja krivca ali obtoževanja, ampak z namenom opolnomočiti nas za določene spremembe. V sebi sem ves čas čutila, da me klasično delo v medicini ne bo osrečilo in da na tak način ne bom mogla dati ljudem tistega, kar bi si želela.

Pri Viktorju Gerkmanu, priznanem slovenskem psihologu in astrologu, sem zaključila triletni študij klinične psihologije z astrologijo. Predlagal mi ga je kolega zdravnik Ivo Mohorič, ki ga je tudi sam obiskoval. Skoraj sočasno sem se začela navduševati tudi nad akupunkturo, zato sem opravila tovrstni tečaj.

Ko sem zaključila z delom v celjskem zdravstvenem domu, sem šla na Kitajsko na dodatno izobraževanje iz akupunkture in kitajske medicine. Želela sem si delati nekje, kjer mi ne bi bilo treba dežurati in bi lahko izvajala tudi akupunkturo, zato sem se zaposlila pri zdravniku zasebniku v Mariboru, kjer sem lahko to znanje hitro dala v prakso.

Skozi čas sem si želela nadgraditi svoje znanje še na drugih področjih. Ko sem imela sama zdravstvene težave, sem iskala načine, kako si pomagati brez zdravil. Začela sem se spraševati tudi, zakaj so se te težave pojavile. Zakaj se pojavljajo slabosti, zakaj ne spim, zakaj imam omotice? Spoznala sem, da moram spremeniti prehrano ter si vzeti več časa zase, za meditacijo in za stik s sabo. Veliko časa posvečam raziskovanju telesu lastnih potencialov zdravljenja.

Leta 2011 me je Mojca Malek povabila na delavnico v Ljubljani. Vodil jo je zdaj že pokojni zdravnik Devapath, ki se je ukvarjal z meditacijo in dihanjem. Kar sem tam doživela, me je navdušilo. Čez en mesec sem se udeležila tudi njegovega intenzivnega tritedenskega tečaja v Toskani. Tehnike dihanja so me prevzele. Videla sem, kako so se ljudje, ki so se udeležili delavnice, v samo enem tednu spremenili, odprli in sprostili.

Po povratku domov sem dala odpoved v službi in si vzela eno leto zase. Želela sem bolje raziskati tehnike dihanja, meditacijo in druge celostne pristope, da bi naknadno lahko celostno podprla ljudi v procesu zdravljenja.

V Sloveniji sta javni zdravstveni sistem in alternativna medicina striktno ločeni. Pogosto lahko slišimo, da so zdravniki, ki želijo pri svojem delu uporabiti tudi druge metode zdravljenja, deležni neodobravanja s strani javnega zdravstva. Kako gledate na to?

Ko sem bila mlajša, mi je bilo ob tem spoznanju neprijetno. Bila sem pridna in delala sem po pravilih. Zdelo se mi je nelogično, da mora zdravnik, ki želi izvajati homeopatijo, vrniti licenco in ne sme več delati v javnem sistemu. Verjamem, da lahko zdravnik zaradi svojega bogatega znanja kot homeopat še toliko bolj odgovorno opravlja svoje delo.

Pristopi v naši medicini temeljijo zgolj na znanstvenih raziskavah. Vemo pa, da veliko slednjih vodi farmacija. Od zdravnikov, ki so bolj odprti tudi za druga področja, sem večkrat slišala, da lahko na vsako študijo pogledaš z več zornih kotov. Iz vsake raziskave lahko potegneš več različnih zaključkov. Menim, da bi bilo res potrebnega več sodelovanja in več odprtosti pri zdravnikih za druge pristope k zdravju. Z medsebojnim sodelovanjem bi lahko paciente bolje podprli.

Dobro bi bilo, če bi imeli zdravniki več možnosti in spodbude za dodatna izobraževanja iz celostnih pristopov do zdravja. Tako bi z večjo odprtostjo spoznavali tudi druga področja in načine zdravljenja. Kako lahko zdravnik za nek alternativni pristop reče, da ne deluje, če nič ne ve o njem, saj se o njem ni podučil in ga preizkusil? Ne zdi se mi v redu, da nekateri zdravniki te pristope že v osnovi zanikajo.

Opažam, da je mojim pacientom zelo dragoceno, ko jih vprašam, če si pri zdravljenju pomagajo še s kakšno drugo metodo. Če mi nekdo na primer reče, da hodi k bioenergetiku ali homeopatu, ga ne bom obsojala, ampak ga bom vprašala, kako je in če mu pomaga.

Pomembno se mi zdi, da zdravnik s pacientom ustvari odnos, v katerem se mu ta lahko odpre. Več stvari, kot jih bo povedal pacient, bolj ga boš lahko spoznal in podprl pri zdravljenju.

Medicina odlično rešuje akutne situacije, pri kroničnih težavah pa se mi zdi pomembno, da se pacient zelo aktivno vključi v sam proces, po potrebi pa tudi več strokovnjakov. To so poleg zdravnika lahko tudi psiholog in različni terapevti. Zdravljenje je zame proces vračanja k sebi.

Naša klasična medicina gleda na bolezen z vidika s telesom je nekaj narobe, moramo ga popraviti, popolnoma drugačen pristop pa je telo mi nekaj sporoča, kako ga lahko podprem? Če verjamemo, da je s telesom nekaj narobe, je zdravnik kot bog, ki ima odgovore in zdravila. Če pa se vprašamo, zakaj se je to zgodilo in kaj mi telo s tem sporoča, potem je zdravnik nekdo, ki hodi z roko v roki s pacientom in ga podpira pri tem, da ta prevzame aktivno vlogo v procesu svojega zdravljenja. Naše telo je izjemno. Premalo se zavedamo, da potrebuje našo podporo in to, da ga slišimo.

Po mojih opažanjih je le malo ljudi, ki aktivno prevzemajo odgovornost za svoje zdravje in skrbijo za preventivo na tem področju. Vemo pa, da se številne težave lahko kopičijo leta in leta, preden izbruhnejo v obliki bolezni. Kateri so po vašem mnenju temelji skrbi za svoje zdravje, ki jih v vsakodnevnem življenju pogosto spregledamo?

Na prvem mestu je stik s sabo, ki ga lahko v današnjem tempu življenja hitro izgubimo. Veliko ljudi je zelo obremenjenih. Lovijo sami sebe in življenje. Pomembno je, da se znamo ustaviti, se slišati in si priznati, da nekaj ni v redu.

Pred dvajsetimi leti sem veliko večino svojega časa namenila službi, izobraževanju in takratnemu partnerskemu odnosu, ki me je izčrpaval. Takrat sem izgubila stik s sabo ter se srečala z izgorelostjo in depresijo. Spomnim se, ko mi je psihoterapevtka dejala, da je potrebno vsem področjem v življenju nameniti nekaj svojega časa; tudi prijateljem, naravi, gibanju, počitku, kvalitetni prehrani, tišini, stiku s sabo itd.

Pomembno se je vprašati, ali nas okolje, v katerem smo, in ljudje, ki nas obkrožajo, polnijo ali izčrpavajo. Potrebujemo iskrenost, da si priznamo, da ne zmoremo več, in pogum, da si poiščemo pomoč. Poleg tega, kaj jemo, je pomembno tudi, v kakšni energiji smo takrat. Lahko uživamo kakovostno ekološko hrano, vendar če smo med jedjo ves čas zaskrbljeni in jezni ter razmišljamo, kdo in kaj nam gre na živce, nismo veliko dosegli.

Z mislimi si lahko ustvarjamo blokade, kajne?

Pa ne samo to. Od tega, kakšne so naše misli in čustva, je odvisno, katere kemične substance se sproščajo v našem telesu.

Zelo pomemben je tudi stik z naravo. Ljudje danes veliko časa preživimo v zaprtih prostorih, avtomobilih. Po mojih izkušnjah in izkušnjah mojih pacientov se hormoni in psiha uredijo veliko prej, če začnemo preživljati več časa v naravi.

Žal je velikokrat tako, da smo ljudje pripravljeni nekaj konkretno spremeniti šele takrat, ko se srečamo z večjimi izzivi na področju zdravja, odnosov ali dela. Vse to nas prisili k temu, da pogledamo, kaj se dogaja v nas, v srcu in glavi, v naših odnosih ter v okolju, v katerem živimo.

Kakšni so vplivi narave na naše zdravje z znanstvenega vidika?

Stik z naravo nas prizemlji, pomirja in nam daje občutek stabilnosti. Pomembno vlogo igra tudi svež zrak. V naravi se lažje povežemo s sabo. Preživljanje časa v naravnem okolju nam pomaga tudi do boljšega spanca. Naravni ritmi v telesu so namreč tesno povezani s sončno svetlobo, ki ima še posebej zjutraj in zvečer poseben spekter. Če zjutraj in zvečer redno vsaj nekaj minut preživimo v naravi, se spanec opazno izboljša.

Prva stvar, ki jo običajno naredijo ljudje zjutraj, je ta, da pogledajo v telefon. Med gledanjem v zaslone smo izpostavljeni umetni svetlobi, kar ni dobro. Veliko bolje je, če gremo zjutraj v prvih nekaj urah po sončnem vzhodu na dnevno svetlobo, čeprav je oblačno. Jutranja svetloba namreč v možganih aktivira cirkadiani ritem in posledično izločanje melatonina zvečer.

Če zvečer gledamo televizijo, brskamo po telefonu ali odgovarjamo na maile, s tem zavremo naravno sproščanje hormonov. V naravi so živali zvečer, ko se stemni, umirjene, zjutraj, še preden se pokaže sonce, pa že vse žvrgoli. Pri nas pa je vse obrnjeno na glavo.

Torej lahko veliko naredimo že s tem, da zjutraj najprej pogledamo v naravo, namesto v telefon?

Tako je. Če želimo urediti cirkadiani ritem, je dobro, če smo vsak dan vsaj nekaj časa izpostavljeni jutranji svetlobi. Jutranja, dnevna in večerna svetloba imajo različne spektre in značilnosti. Vsaka je na svoj način pomembna za naše telo in naš biološki ritem. O tem je na voljo vse več informacij.

Spoznanja o izjemnem pomenu naravne svetlobe za naše hormone, spanec, razpoloženje in zdravje so me v zadnjih letih precej presenetila in jih je vredno proučiti.

Sama v zadnjih letih sončna očala nosim manj kot včasih. Ker pa mi direktno sonce ne ustreza, pogosto nosim klobuk ali kapo. Kremam za sončenje sem se v zadnjem letu odpovedala, soncu pa se izpostavljam postopoma z namenom, da se zaščita kože tvori na naraven način. Ugotavljam, da ga imam hitro dovolj in poleti iščem naravno senco.

Včasih sem v stiski in dilemi, ko spoznam, da sem se na medicinski fakulteti učila nekaj, kar novejša spoznanja postavljajo pod vprašaj. A verjamem, da je prav to del našega razvoja. Učimo se skozi raziskave, skozi lastne izkušnje in izkušnje svojih pacientov. Zdi se mi pomembno, da kot ljudje in zdravniki ostajamo odprti za raziskovanje, preverjanje informacij ter opazovanje življenja in procesov, ki se odvijajo v našem telesu.

Tako sem med drugim ugotovila, da nesteroidnih antirevmatikov ni smiselno uporabiti pri vsaki bolečini in vnetju. Če človek na primer spremeni prehrano, način življenja, se začne gibati in okrepi stik s sabo, se pogosto tudi vnetja uredijo sama od sebe.

Živimo v času, ko je na voljo ogromno informacij na področju zdravja. Te si pogosto nasprotujejo med seboj. Kako lahko človek ve, katere so prave? Kako se vi odločate, kaj zase in za svoje paciente vzamete kot resnico?

Predvsem je pomembno, da poslušamo sebe. Da ugotovimo, kaj resonira z nami.

Včasih sem na primer ljudem prehranska dopolnila svetovala precej pogosteje kot danes. Zdaj sem glede tega bolj zadržana. Ne gre za to, da prehranska dopolnila ne bi bila v redu, je pa tudi to nekaj nenaravnega, kar vnašamo v svoje telo, zato ni dobro, če je tega preveč. Ljudem svetujem, naj jemljejo vsako stvar posebej nekaj časa in opazujejo, kako se na to odziva njihovo telo.

Prehranska dopolnila so pogosto izgovor, da ne naredimo določenih korakov, za katere v sebi čutimo, da bi bili potrebni. Vzamemo na primer multivitamine in adaptogene, hkrati pa še naprej prekomerno delamo, namesto da bi si vzeli čas za počitek. Ali pa jemljemo dopolnila za krepitev imunskega sistema in še naprej jemo številna živila, ki nam škodujejo, namesto da bi konkretno spremenili prehranske navade in čim več časa preživeli zunaj.

Pomembno je, da ljudi aktivno vključimo v proces zdravljenja in jih spodbudimo k raziskovanju, hkrati pa jim povemo, naj ne pričakujejo, da bodo rezultati določene spremembe vidni z danes na jutri, saj je to tek na dolge proge.

Tudi jaz sem še vedno učim. Verjetno bom čez nekaj let na kakšno področje gledala drugače kot danes. Ostajam odprta za nova znanja. Kako se namreč razvija znanost? Kako nastane nekaj novega? Tako, da si dovoliš na stvari pogledati z drugačne perspektive. Da ostajaš odprt in se podaš po drugi poti.

Naše telo nam lahko da odgovore, ki jih iščemo. Pomembno je, da znamo vzpostaviti stik z njim, da se opazujemo in si zaupamo.

Zagovarjate stališče, da nismo zgolj naše telo, misli in občutki, ampak obstaja tudi duhovni aspekt človeka. Lahko razložite? Kako sami poskrbite za ta del sebe v vsakodnevnem življenju?

Največ mi pomeni to, da grem v naravo. In meditacija. Veliko mi pomeni tudi to, da se umaknem v tišino in skušam v sebi najti določene odgovore. Za to je včasih potreben čas.

Sicer pa sem tudi jaz samo človek. Imam obdobja, ko ne meditiram, ko hitim od ene obveznosti do druge in dam za nekaj časa določene stvari na stran. Seveda se to potem pozna na telesu, psihi, razpoloženju. Ključno je, da se znaš takrat še pravi čas ustaviti, da zadihaš, pogledaš na stvari s širše perspektive ter se vrneš k sebi in tistemu, kar je podporno zate.

Živimo v obdobju, ko je tudi zaradi izjemnega tehnološkega napredka ogromno obljub, kaj vse je mogoče in kaj lahko dosežemo. Hitro se lahko ujamemo v to, da začnemo teči za nečim. Želimo doseči določen rezultat, ozdraviti, želimo si partnerja itd. Ko vse moči upiramo v določene cilje, lahko ob tem pozabimo živeti v tem trenutku.

Pomembno se mi zdi, da se znamo ustaviti, da dovolimo, da se določene stvari razrešijo same od sebe. S tem, ko hitimo, veliko stvari le še dodatno zakompliciramo. Včasih nam to, da se na določenem področju nekoliko bolj potrudimo, pomaga, včasih pač ne gre. Dobro je, če se takrat ustavimo. Mogoče še ni pravi čas ali to niso prava vrata za nas. Morda so dva metra stran na stežaj odprta druga vrata, ki jih zaradi vsega tega hitenja ne vidimo.

Življenje me uči ponižnosti. Uči me, da nisem vsevedna, da je dovolj, če pustim, da se življenje odvija skozi mene. Če prisluhnem življenju, kaj mi želi povedati, lažje plujem s tokom. Seveda sem pozorna na svoje misli in si prizadevam, da so te podporne. Se sprašujem, če je okolje, v katerem se nahajam, podporno zame. Vendar grem skozi življenje s ponižnostjo in zavedanjem, da me oz. nas nekaj vodi.

Starejši ljudje imajo to modrost in razumejo, da je treba iti z roko v roki z življenjem. Da se ne borimo preveč, da bi na silo nekaj dosegli. To je umetnost življenja.

Lepo povedano. Imate še kakšno zaključno misel?

Pozvala bi ljudi k večjemu sočutju do sebe in sočloveka. Da bi imeli več razumevanja za druge in ne bi sodili ne sebe ne drugih. In da ostanemo zvedavi kot otroci. Da bi si večkrat dovolili narediti nekaj na lahkoten način. Da bi si dovolili razmišljati izven okvirjev. Včasih si tudi upali stopiti v neznano, če ugotovimo, da nam tam, kjer smo trenutno, ni všeč. Predvsem pa se obdati z okoljem in ljudmi, ki so podporni za nas.

Preberite tudi:

PRIPOROČENO ZA VAS