Sredi maja 1964 je Minka svojo mati zagledala na avtobusnem postajališču ob cesti med Dravogradom in Slovenj Gradcem. Marija je nosila rjav plašč, čeprav je sonce že ogrelo gramoz, ob nogah pa je imela obrabljen usnjen kovček. Ko je avtobus ustavil, je sprevodnik odprl vrata in ji pomignil. »Gremo, gospa?«
Marija je prijela ročaj kovčka, vendar ni stopila bliže. »Danes še ne,« je odgovorila.
Vrata so se zaprla. Avtobus je dvignil oblak prahu, mati pa je kovček odnesla nazaj po poti, ki je vodila proti domačiji. Minka je s kolesom ostala za leseno lopo, dokler je ni izginila v daljavi.
Tisto sredo je prišla domov prej kot običajno. Očetu Tonetu je prinesla zavitek kvasa, materi pa ni omenila postajališča. Marija je pri štedilniku delala rezance in bila oblečena v domačo obleko; plašč je visel na kljuki, kovčka pa ni bilo na omari, kjer so ga hranili.
»Si bila danes v mestu?« jo je vprašala Minka. Nož je za hip obstal nad testom. »Do ceste sem šla.«
Tone se je sklonil nad skledo, da bi poskusil rezanec. Žena ga je udarila po prstih in rekla, naj raje prinese drva. Odgovor se je izgubil v običajnem prerekanju, toda Minka je opazila, da oče ni vprašal, zakaj je šla Marija do ceste.
Naslednjo sredo je nalašč prišla ob isti uri. Mati je že stala pod kostanjem, kovček pa je bil tokrat videti težji; usnje se je ob zapiralu napenjalo. Marija je iz žepa vzela zložene bankovce, jih preštela in spravila nazaj, še preden je pripeljal avtobus.
Spet ni vstopila. Sprevodnik se ji ni več nasmehnil, le z rameni je skomignil in potegnil vrata k sebi. Ko je avtobus izginil za ovinkom, je Marija pogledala na veliko cerkveno uro, naredila s svinčnikom črtico na časopisnem robu in se odpravila domov.
Minka jo je prehitela po gozdni bližnjici. Popoldan je v hiši je odprla omaro in našla kovček pod spodnjo polico, prekrit s Tonetovim starim suknjičem. Ni bil zaklenjen. V njem so bili dve delovni obleki, bel predpasnik, copati, glavnik, kos mila, tri nogavice in zvita brisača. Na vrhu je ležala prazna emajlirana posoda s pokrovom.
To ni bila prtljaga za enodnevni opravek.
Minka je pokrov položila nazaj, da ni bilo opaziti, da bi ga kdo odpiral. Mater je tisti popoldan opazovala pri molži, pri pobiranju jajc in pri večerji. Marija je očeta še dvakrat vprašala, kje je krma za kokoši, nato pa ga vprašala, ali zna na štedilniku uravnati ogenj, da se kosilo ne prismodi.
»Petdeset let imam, ne pet,« je godrnjal Tone. »Petinpetdeset jih imaš,« ga je popravila. »In krompir si zažgal tudi pri petdesetih.«
Minka je tisti večer odšla prepričana, da namerava mati oditi. Starša sta se prepirala zaradi malenkosti, vendar se njuni prepiri nikoli niso končali s kovčkom. V tistih časih ni bilo v navadi, da bi žena kar tako odšla. Oče je očitno vedel več, kot je priznal, in se je pred njo delal ravnodušnega.
V petek ga je prestregla pri drvarnici. Tone je sedel na tnalu in na osmojeno leseno deščico s kredo pisal čase: krava ob petih, kokoši ob šestih, peč pred sedmo. Ko je zagledal hčer, je deščico obrnil na kolena.
»Koliko časa je ne bo?« je vprašala. Oče je kredo spravil v žep. »Če bi meni povedala, bi tudi ti vedela.«
Minka mu ni verjela. Omenila je kovček, obleke in denar za vozovnico. Tone je poslušal s stisnjenimi usti, nato pa priznal, da žena že tri tedne meri, koliko časa potrebuje do postajališča. Vsako sredo mu za kosilo pusti manj natančna navodila. Pred tremi tedni je moral sam pomolsti kravo, ker se je vrnila šele opoldne.
»Potem je vendar bila na avtobusu,« je rekla. Tone je odkimal. »Do naslednje postaje je šla peš. Preverjala je, kako daleč je.«
Hčerina razlaga o pobegu je s tem izgubila trdnost. Kdor želi izginiti, ne vadi poti domov in možu ne piše urnika za kokoši. Še vedno pa ni vedela, čemu so namenjeni predpasnik, copati in kovček, pripravljen za več tednov.
Tretjo sredo je Minka kolo pustila pri tabli ob cesti in počakala med smrekami. Marija ni obstala pod starim kostanjem. Ko je avtobus pripeljal, je kovček dvignila na stopnico, sprevodniku izročila denar in sedla ob okno. Hči je skočila na kolo in vozila za njimi, dokler ji podvig ni vzel sape.
Pri naslednjem postajališču mati ni izstopila.
Minka je obrnila in se vrnila k domačiji. Toneta je našla v kuhinji pred ponvijo, v kateri so tri jajca plavala v preveč maščobe. Na mizi je ležala ženina deščica, tokrat s svežo vrstico: fižol namoči zvečer. Oče ji je brez pozdrava ponudil krožnik.
»Danes je šla dlje,« je rekla Minka. Tone je ponev odmaknil. »Saj se bo vrnila.«
»Kaj pa, če se ne bo?« Pogledal je proti uri na steni. »Potem bo imela razlog.« Njegov glas je bil trd, vendar je po jedi brusil že gladek ročaj motike, dokler se ni stemnilo.
Marija je prišla z zadnjim popoldanskim avtobusom. Kovček je bil znotraj posut z moko, na belem predpasniku pa je imela masten madež, ki ga zjutraj ni bilo. Ko je Minka segla po njem, ji ga je mati vzela iz rok.
»Za koga kuhaš?« je vprašala Minka. Marija ni odgovorila. Odprla je emajlirano posodo; v njej sta bila dva kosa jabolčnega zavitka. Enega je položila pred moža, drugega pred hčer, zase pa pristavila vodo za kavo.
»V sredo grem še enkrat,« je rekla. »Takrat ne hodi za menoj s kolesom. Na klancu te je bilo videti iz avtobusa.« Minka je zardela, Tone pa je košček zavitka razdelil z vilicami na drobne kvadrate.
Mati je torej vedela, da jo opazujejo, in je kljub temu nadaljevala. Njen molk ni bil neodločnost; nekaj je hotela izpeljati brez dovoljenja družine.
Naslednje jutro je sama odnesla kovček na sonce, da bi iz šivov skrtačila moko. Minki je naročila, naj pride v soboto ob petih, obuje čvrste čevlje in ne sprašuje očeta. Ko sta se v soboto odpravili, nista zavili proti postajališču, temveč sta šli čez travnike do ceste, kjer ju je čakal tovornjak mlekarne. Voznik ju je v kabini odložil na robu Slovenj Gradca.
Marija je hčer peljala do gostilne z nekaj sobami nad jedilnico. Skozi zadnja vrata sta stopili v kuhinjo, kjer je čokata ženska v beli halji nadzorovala dva velika lonca. Minki ni ponudila stola in Marije ni vprašala, zakaj je prišla. Z obešalnika ji je snela bel predpasnik ter z brado pokazala proti štedilniku.
Marija si je zavihala rokave, predpasnik zavezala brez ogledovanja po prostoru in preverila drva pod ploščo. Nato je brez oklevanja dvignila pokrov, poskusila omako in zmanjšala ogenj. Minka jo je opazovala, kakor bi se njena mati pred domačimi vrati vsako jutro ustavila in tam pustila del svojih spretnosti.
»To je moja hči Minka,« je rekla. »To pa je Vera, ki meni, da zmorem šest tednov kuhati za več ljudi kot doma.«
Vera jo je popravila, da tega ne meni, temveč ve. Njena kuharica si je poškodovala zapestje, poleti pa bo jedilnica polna. Mariji je ponudila delo, majhno sobo in plačilo vsak konec tedna. Prva izmena se je začela naslednji ponedeljek pred šesto zjutraj.
Vožnje ob sredah so bile preizkusi, ali lahko Marija sama pride v mesto in najde pot nazaj, saj prej nikoli ni imela službe, prav tako sta z očetom redko odšla v drugo mesto. Prejšnjo sredo je za Vero poskusno skuhala kosilo.
»Zakaj nisi povedala?« jo je vprašala, ko sta ostali sami v shrambi.
Marija je zložila kuhinjske krpe. Pri dvajsetih je eno zimo kuhala v gostišču in nameravala ostati še eno sezono. Potem je doma zbolela mati, zato se je vrnila na kmetijo in se kmalu poročila. Od tedaj je kuhala vsak dan, vendar nikoli več za plačilo.
»Če bi povedala takoj, bi oče rekel, da me potrebujeta krava in vrt,« je dejala. »Ti bi prihajala pomagat, on pa se ne bi naučil speči niti jajc. Še pred odhodom bi bila vsem dolžna.«
Minka je vprašala, zakaj je avtobusu dvakrat pustila odpeljati. Mati je poravnala rob krpe. Prvič ni imela dovolj poguma. Drugič je s težjim kovčkom preverila, ali ga bo lahko sama prinesla do postajališča in nazaj. Tretjič je odšla do mesta in v kuhinji zdržala ves dan.
»Nisem hotela pobegniti,« je rekla. »Hotela sem vedeti, ali znam oditi in se vrniti. Saj veš, kakšen je oče, vendar nujno potrebujemo nekaj denarja za obnovo strehe in še marsikaj bi se našlo.« Minka je pogledala njene roke, ki so brez ustavljanja zlagale krpe v enakomeren kup.
Tistega večera je Marija novico povedala možu za kuhinjsko mizo. Tone je najprej vprašal, kdo bo skrbel za živali, nato kdo bo pral njegove delovne srajce. Ko mu je žena odgovorila, da on, je pogledal proti deščici z urnikom. Minka je čakala na prepir, toda oče je vstal in iz omare prinesel tri srajce, ki jih je že sam opral. Na eni je ostal pas mila, druga je bila slabo ožeta.
»Mislil sem, da gre za neko drugi delo,« je priznal. »Vera je zadnjič na sejmu preglasno vprašala, ali si se že odločila.«
Marija ga je ostro pogledala. Tone je povedal, da je molčal, ker ni znal najti pravega stavka. Če bi ji naročil, naj ostane, bi mu zamerila; če bi rekel, naj gre, bi lahko slišala, da je ne potrebuje. Zato je vadil z jajci in čakal, da spregovori sama.
»Lahko bi me vprašal, kaj si želim,« je rekla. Tone je prikimal. »To bi bilo krajše.«
V ponedeljek pred zoro je kovček stal pod kostanjem. Tokrat sta ob Mariji čakala tudi mož in hči. Ko je avtobus zavrl, je Tone dvignil kovček, a ga ni odnesel po stopnicah. Podal ga je ženi, kakor da vrača nekaj izposojenega.
Sprevodnik je odprl vrata. »Gremo, gospa Marija?« Marija je prijela ročaj z obema rokama. »Danes pa grem,« je odgovorila in sama odnesla kovček naprej v notranjost avtobusa.
Šest tednov pozneje se je vrnila z istim avtobusom. Čez roko je imela položen bel predpasnik, v emajlirani posodi pa je prinesla še topel zavitek za domov. Tone jo je čakal pod kostanjem. Ko je segel po kovčku, mu je najprej izročila posodo.
»Krompirja ne pristavljaj,« je rekla. »Kosilo je tukaj.«
Tone je odkimal in ji pokazal palec z rdečo liso. »Danes kuham jaz. Ti samo pridi domov.«
Marija je obdržala kovček, on pa je vzel njeno roko. Po prašni poti sta odšla drug ob drugem, medtem ko je avtobus za njima zaprl vrata in nadaljeval svojo pot.
Preberite tudi:
- Rešil jo je iz snežnega viharja, nato pa pred njo skrival resnico
- Šele po materini smrti je izvedela, da je imela brata, ki so ga pri petih letih odpeljali neznano kam
