Na prvi pogled so bile to “samo” bolečine v trebuhu. Včasih tako močne, da je morala Caroline Padmore sredi dneva sesti ali celo leči, da je prišla k sebi. Drugič so jo spremljali slabost, bruhanje ali občutek, kot da ji nekdo stiska trebuh od znotraj. A vsakič, ko je poiskala pomoč, je dobila podobno razlago: verjetno prebavne težave, stres, hormoni. Nihče ni pomislil, da se v njenem telesu že leta razvija nekaj veliko resnejšega.
Danes 36-letna učiteljica iz Timperleyja v britanskem Greater Manchestru pravi, da je bil občutek pogosto zelo frustrirajoč. Simptomi so se vračali, včasih tako nenadoma, da je omedlela od bolečine. Kljub več obiskom urgence in zdravnikov pa je pravi vzrok ostal skrit kar sedem let. V njenem trebuhu je medtem rasel tumor velikosti pomaranče in se postopoma širil naprej.
Caroline je bila v tistem času zaposlena učiteljica, partnerka in pozneje tudi mama. Ko so jo bolečine presenetile, je poskušala nadaljevati z vsakdanom. Mnogim ženskam je takšna situacija znana: nelagodje se ponavlja, a pregledi pogosto ne pokažejo nič očitnega. V njenem primeru pa so se opozorilni znaki sčasoma stopnjevali.
Po letih zdravstvenih težav, ki so jih zdravniki zmanjševali, je Caroline uspelo zanositi. Nosečnost je bila zanjo velika prelomnica in veselje. »Oktobra 2024 sem rodila Lea, bolečine pa so se ponovno pojavile decembra,« pripoveduje Caroline.
Takrat so se simptomi vrnili še intenzivneje kot prej. Bolečina ni popuščala, pojavilo se je tudi bruhanje. Tokrat je vedela, da nekaj ni v redu. »Teden dni kasneje sem šla k osebnemu zdravniku, ker bolečina ni popuščala in sem bruhala. Zdravnik mi je pretipal trebuh in me poslal v bolnišnico, kjer so mi opravili ultrazvok in CT. Takrat so odkrili to ‘neprijetno’ stvar po celotnem trebuhu,« opisuje Britanka.
Preiskave so pokazale, da je v njenem trebuhu več tumorjev. Januarja 2025 so zdravniki opravili biopsijo, dva tedna kasneje pa je sledila diagnoza: rak jajčnikov, ki se je v tem času že razširil na druge organe. Za Caroline je bil to trenutek popolnega šoka. »Počutila sem se otopelo. Bilo je kot izkušnja zunaj telesa,« se spominja Caroline.
Rak jajčnikov velja za eno izmed bolezni, ki jih je težko zgodaj odkriti. Simptomi so pogosto nejasni – napihnjenost, bolečine v trebuhu, težave s prebavo ali občutek pritiska v spodnjem delu trebuha. Prav zato se diagnoza pogosto postavi šele, ko bolezen že napreduje. Po podatkih zdravstvenih organizacij v Evropi veliko žensk dobi diagnozo šele v poznejših fazah bolezni.
Pri Caroline je bila potrebna obsežna operacija. Februarja 2025 so kirurgi odstranili jajčnike, maternico, jajcevode, slepič ter dele jeter, prepone in potrebušnice. Poleg tega so odstranili tudi številne tumorje, ki so se razširili po trebušni votlini. Operacija je bila izjemno zahtevna, posledice pa življenjske.
Po posegu je morala prestati ileostomijo – kirurški izvod črevesa na površino trebuha – in zaradi odstranitve reproduktivnih organov tudi kirurško menopavzo. Najtežji trenutek zanjo ni bil le strah pred boleznijo, ampak spoznanje, da ne bo mogla več imeti otrok. »Spomnim se, da sem, ko so mi povedali, da mi bodo odstranili vse reproduktivne organe, izgubila nadzor in začela jokati. Takrat sva s partnerjem že načrtovala drugega otroka,« pravi z bolečino v glasu.
Sledilo je zdravljenje s kemoterapijo. Caroline pravi, da je bilo to obdobje fizično in čustveno izčrpavajoče. »Med kemoterapijo mi je sicer ostala večina las, izgubila pa sem obrvi in trepalnice,« opisuje.
Bolezen pa ni vplivala le na telo. Spremenila je tudi njen vsakdan in pogled na življenje. »Še vedno me prizadene pogled na nosečnice in otroke. Zdravstveno osebje včasih reče neprimerne stvari, kar me še dodatno prizadene,« dodaja Caroline.
Po mesecih zdravljenja se je zdelo, da se stanje stabilizira, vendar se je avgusta 2025 nenadoma znova poslabšalo. Zaradi zapletov s črevesjem je potrebovala nujno operacijo. Zdravniki so kasneje povedali, da je bil poseg izveden dobesedno v zadnjem trenutku. »Če na operacijo ne bi šla, bi umrla. Mama in partner sta vztrajala, da me odpeljeta v bolnišnico, in tako sta mi rešila življenje,« priznava Caroline.
Danes redno obiskuje zdravniške preglede. Ultrazvoki, krvni testi in zdravila so postali del njenega vsakdana. Zdravniki spremljajo stanje in poskušajo ustaviti nadaljnje širjenje bolezni.
Kljub vsemu Caroline svojo izkušnjo deli z drugimi ženskami. Meni, da bi lahko marsikatera diagnoza prišla prej, če bi simptome vzeli bolj resno. »Vsem ženskam svetujem, naj poslušajo svoje telo in naj zdravnike silijo v vedno nova in nova preiskovanja,« danes spodbuja Caroline ženske s podobnimi zdravstvenimi težavami.
Njena zgodba je opomnik, kako pomembno je poslušati lastno telo. Včasih se signali zdijo nepomembni ali pa jih drugi razložijo kot nekaj vsakdanjega. A prav vztrajnost pri iskanju odgovorov lahko pomeni razliko med pozno diagnozo in pravočasnim ukrepanjem.
Preberite tudi:
- “Zdravniki so mi rekli, naj se samo raztezam in telovadim.” Na koncu ji je amputacija rešila življenje
- Mama nikoli ni praznovala svojega rojstnega dne. Razlog je hčerka odkrila šele po njeni smrti
- Moški je 20 let vsak petek sedel na isti klopi – Razlog je odkril naključni mimoidoči
