Na prvi pogled se zdi, da Civita di Bagnoregio ne pripada resničnemu svetu. Kamnite hiše se dvigajo nad globoko razbrazdano pokrajino, do mesta pa vodi en sam dolg most. Toda ista narava, ki je ustvarila ta osupljivi prizor, starodavni naselbini že stoletja jemlje tla pod nogami.
Ključni poudarki:
- Civito di Bagnoregio so pred več kot 2500 leti ustanovili Etruščani.
- Mesto stoji na nestabilnih plasteh vulkanskega tufa, gline in peska.
- Zaradi erozije, plazov in potresov je izgubilo velik del površine in skoraj vse prebivalce.
Mesto, do katerega vodi le en most
Civita di Bagnoregio leži v italijanski deželi Lacij, v pokrajini Viterbo, približno 120 kilometrov severno od Rima. Ko jo obiskovalec prvič zagleda z razgledne točke pri Bagnoregiu, se zdi, kot da mestece lebdi nad dolino.
Do zgodovinskega jedra vodi le strmo vzpenjajoč se most za pešce. Današnja armiranobetonska konstrukcija je bila odprta leta 1965, potem ko so prejšnje povezave uničili zemeljski premiki, rušenja in dogodki med drugo svetovno vojno.
Prečkanje mostu je postalo del doživetja. Z vsakim korakom se pogled na okoliško dolino Calanchi širi, hiše na vrhu skale pa postajajo vse večje. Obiskovalec šele takrat dojame, kako osamljena in ranljiva je naselbina.
Lepota, ki je nastala na nevarnih temeljih
Civita stoji na dvignjeni plošči iz vulkanskega tufa, pod katero so precej mehkejše plasti gline in peska. Tuf je nastal iz vulkanskega pepela in drugih izbruhanih snovi, vendar je razmeroma porozen in dovzeten za vremenske vplive.
Dež pronica skozi razpoke, voda odnaša mehkejše spodnje plasti, pobočja pa se spreminjajo v značilne grape in strme glinene grebene. Ko spodnji del skale izgubi oporo, se lahko odlomijo tudi večji deli roba, na katerem stojijo stavbe.
Prav ta neprestani proces je ustvaril dramatično pokrajino, zaradi katere je Civita danes tako prepoznavna. Hkrati pa predstavlja največjo nevarnost za njen obstoj. V preteklosti so v dolino zdrsnili deli obzidja, hiše, stolpi in poti. Naselbina, ki je bila nekoč občutno večja, se je skozi stoletja dobesedno krčila.
Zato je dobila sloviti vzdevek La città che muore – »mesto, ki umira«. Danes domačini vse pogosteje uporabljajo nekoliko bolj upajoč opis: mesto, ki se bori za življenje.
Potres, po katerem se življenje ni več vrnilo
Prvi prebivalci so se na tem mestu naselili že v času Etruščanov, pred več kot 2500 leti. Civita je pozneje prešla pod rimsko oblast, svojo prepoznavno urbano podobo pa je razvijala predvsem v srednjem veku in renesansi.
Prelomni trenutek je nastopil junija 1695, ko je območje prizadel silovit potres. Porušil ali poškodoval je velik del stavb ter sprožil obsežne premike pobočja. Uničena je bila tudi naravna kopenska povezava s sosednjim Bagnoregiem.
Po katastrofi sta se škofija in mestna uprava preselili v varnejši Bagnoregio. Sledili so nadaljnji plazovi, gospodarski upad in postopno izseljevanje. Civita je iz živahnega lokalnega središča postala skoraj zapuščena naselbina.
Za vrati se zdi, da se je čas ustavil
V mesto se vstopi skozi Porta Santa Maria, edina ohranjena zgodovinska vrata. Za njimi ni širokih cest, avtomobilskih kolon ali sodobnih trgovskih ulic. Med kamnitimi hišami se vijejo ozki prehodi, stopnišča, loki in dvorišča, ki jih krasijo rastline.
Srce naselja je trg Piazza San Donato s cerkvijo, katere korenine segajo v zgodnji srednji vek. V bližnji palači Alemanni deluje tudi geološki muzej, posvečen nastanku pokrajine, potresom in plazovom, ki so oblikovali usodo mesta.
Stalnih prebivalcev je danes le približno deset, čeprav se številke med posameznimi viri in letnimi časi nekoliko razlikujejo. V poletnih mesecih je podoba povsem drugačna, saj ozke ulice napolnijo obiskovalci z vsega sveta.
Turizem jo rešuje, vendar prinaša nov pritisk
Civita je v zadnjih desetletjih doživela nenavadno vrnitev. Mesto, ki se je skoraj izpraznilo, je zaradi fotografij, družbenih omrežij, filmov in potopisov postalo ena najbolj znanih italijanskih vasi.
Turizem prinaša denar za vzdrževanje, geološke raziskave in zaščitne posege. Vstop v naselje je plačljiv, s čimer občina tudi lažje upravlja množične obiske. Toda veliko število obiskovalcev pomeni dodaten pritisk na majhen in občutljiv zgodovinski prostor.
Civita je zato ujeta v svojevrsten paradoks. Brez izjemne lege verjetno ne bi postala svetovno znana, toda prav tla, ki so ji podarila to podobo, jo počasi razjedajo. Turisti jo pomagajo ohranjati pri življenju, vendar jo obenem spreminjajo v kraj, kjer je obiskovalcev neprimerno več kot domačinov.
Napovedovati njen konec bi bilo pretirano, saj skalo spremljajo, utrjujejo in obnavljajo. Kljub temu se geološki procesi niso ustavili. Civita di Bagnoregio tako ostaja eden redkih krajev, kjer je minljivost mogoče opazovati skoraj v živo – v razpokah, strmih robovih in hišah, ki že več kot dve tisočletji kljubujejo dolini.
