Do najbližje ceste je imel približno dve uri hoje. V njegovi leseni koči ni bilo elektrike ali tekoče vode, toplota pa je bila odvisna od drv, ki jih je moral pripraviti in prinesti sam. Ken Smith je ob jezeru Loch Treig v škotskem višavju tako preživel približno štiri desetletja. Tam si je uredil dom po letih potovanj, hudem napadu in izgubi staršev.
Njegov vsakdan je širša javnost spoznala v dokumentarnem filmu The Hermit of Treig, ki je bil prvič prikazan leta 2021. Ken je bil takrat star 74 let. Kamera je spremljala njegovo ribarjenje, pripravljanje drv in življenje v koči, pa tudi vprašanje, ki je s starostjo postajalo vse pomembnejše: kako dolgo bo lahko za vse poskrbel sam?
Napad mu je spremenil življenje
Ken je odraščal v angleški grofiji Derbyshire. Delati je začel že kot najstnik, pozneje pa je dogodek, ki ga je skoraj stal življenja, spremenil njegovo predstavo o prihodnosti.
Pri 26 letih ga je po večernem izhodu napadla skupina moških. Utrpel je možgansko krvavitev. V dokumentarcu je pripovedoval, da je bil nezavesten 23 dni in da so bile napovedi o njegovem okrevanju zelo slabe.
Vendar si je opomogel. Znova je hodil in govoril, po tej izkušnji pa je sklenil, da želi o svojem življenju odločati drugače kot prej.
Začel je potovati. Posebej ga je pritegnila divjina, v kateri je lahko prehodil velike razdalje in se oddaljil od običajnega vsakdana.
Po vrnitvi je izvedel, da staršev ni več
Del svojih potovanj je preživel v kanadskem Jukonu. Tam je spoznaval pokrajino, v kateri so bile razdalje med naselji velike, človek pa je moral dobro razmisliti, kaj potrebuje za pot.
Ko se je vrnil domov, je izvedel, da sta med njegovo odsotnostjo umrla oba starša. Pozneje je pripovedoval, da ga izguba ni zadela takoj z vso močjo. Žalost ga je dohitela med hojo po Veliki Britaniji, ko je prišel v škotsko višavje.
Iskal je odmaknjen kraj, kjer bi lahko ostal. Ob jezeru Loch Treig je opazil gozd in pokrajino, v kateri si je lahko predstavljal življenje.
Po dolgih obdobjih premikanja se je tam ustavil. Začel je graditi kočo, ki je postala njegov dom za naslednja desetletja.
Dom si je zgradil ob »samotnem jezeru«
Loch Treig leži v gorati pokrajini škotskega višavja. Ken ga je imenoval samotno jezero, njegova koča pa je stala v gozdu v njegovi bližini.
Zavetje je zgradil sam. Pred gradnjo je zasnovo preizkušal z majhnimi palicami, nato pa jo prenesel v pravo leseno bivališče.
Koča je bila preprosta. Ogreval jo je z drvmi, električnega priključka in tekoče vode ni bilo. Tudi do ceste ni mogel stopiti v nekaj minutah.
Takšno bivanje je zahtevalo stalno delo. Drva je bilo treba pripraviti, prenesti in shraniti, poskrbeti za hrano ter vzdrževati zavetje. Vreme je vplivalo na opravila, poti in količino zalog, ki jih je potreboval.
Ribarjenje, vrt in zapiski o vsakdanjih dneh
Pomemben del Kenove prehrane so bile ribe iz jezera. Gojil je tudi zelenjavo in nabiral jagodičevje ter druge plodove, ki jih je poznal.
Dnevi so imeli precej jasno vsebino. Poskrbeti je moral za ogenj, obroke, oblačila in orodje. Ob vsem tem je našel čas tudi za fotografiranje in pisanje.
Dolga leta je vodil dnevnike. Zapisoval je dogodke, razmere in opažanja ter fotografiral pokrajino, s katero je živel. Njegova samota je tako pustila obsežen zapis vsakdanjega življenja, ki ga večina ljudi ni videla.
Prav ti dnevniki in fotografije so pozneje pomagali drugim razumeti njegovo odločitev. Iz njih je bilo mogoče spoznati človeka, ki ga je okolica poznala predvsem kot samotarja ob jezeru.
Prijateljstvo se je začelo z ribarjenjem
Režiserka Lizzie MacKenzie je za Kena slišala od ljudi, ki so delali na območju njegovega bivališča. Takrat je vodila odmaknjeno gostilno in zanimale so jo pripovedi o moškem, ki si je v gozdu zgradil kočo.
Prvič ga je obiskala pozimi. Želela se je naučiti bolje loviti ribe in verjela je, da bi ji pri tem lahko pomagal prav on.
Iz obiskov se je razvilo prijateljstvo. Preden je začela resneje snemati njegovo življenje, sta se poznala že več let. Navdušili so jo njegova radovednost, vedrina in zanimanje za svet okoli sebe.
Dokumentarec je zato nastajal počasi, skozi dolgotrajno poznanstvo. Ko je Ken postajal šibkejši, je morala tudi sama razmišljati, kdaj odložiti kamero in prijatelju pomagati.
Ko je zbolel, je pomoč priklical prek satelita
Februarja 2019 je Ken doživel možgansko kap. V odmaknjenem bivališču se je znašel v položaju, ko je nujno potreboval zdravniško pomoč.
Imel je osebni satelitski oddajnik, s katerim je lahko poslal sporočilo, da je v redu, ali sprožil klic v sili. Tokrat je vključil SOS.
Signal je sprejel center v Houstonu v ameriški zvezni državi Teksas. Od tam so obvestili britansko obalno stražo, ki je sprožila reševanje na Škotskem.
Do njega je prispel helikopter, pri prenosu iz bližine koče pa so pomagali tudi gorski reševalci. Prepeljali so ga na zdravljenje v Fort William. Njegovo bivališče je bilo od ljudi oddaljeno več ur hoje, satelitski signal pa je omogočil, da so izvedeli, kaj se dogaja.
Leto pozneje je znova potreboval reševalce
Februarja 2020 se je nanj podrla skladovnica drv. Utrpel je poškodbe glave in prsnega koša ter ponovno uporabil oddajnik za klic v sili.
Tudi takrat so ga s helikopterjem prepeljali v bolnišnico. Pripravljanje zalog, ki je bilo sestavni del njegove samostojnosti, je postalo razlog, zaradi katerega je potreboval pomoč drugih.
Po zdravstvenih težavah je moral sprejeti več podpore kot prej. Lizzie je ob nastajanju filma govorila tudi o skrbi, ali bo pred zimo lahko pripravil dovolj drv in si povrnil dovolj moči.
Ken je ostajal navezan na kočo. V pripovedih o svoji prihodnosti je izražal željo, da bi čim dlje živel tam, kjer si je ustvaril dom.
Njegovi dnevniki so postali tudi knjiga
Dokumentarcu je leta 2023 sledila knjiga The Way of the Hermit, ki je nastala v sodelovanju s piscem Willom Millardom. Oprla se je tudi na Kenove zapiske iz različnih obdobij življenja.
V njej so prostor dobili potovanja, narava, odločitev za samoto in izkušnja staranja. Zapisovanje, ki ga je leta spremljalo v koči, je postalo način, da svojo zgodbo pove še ljudem, ki ga niso nikoli obiskali.
Medtem ko so gledalci na filmskem platnu opazovali njegov dom ob jezeru, je Ken leta 2022 za kratek čas zapustil višavje in prišel na premiero filma v Glasgow. Moški, ki je desetletja živel daleč od cest, je sedel med ljudmi, ki so si prišli ogledat njegov vsakdan.
Preberite tudi:
- Deklica je v sibirski divjini preživela 11 dni. Pri iskanju je veliko vlogo odigrala njena psička
- Na Arktiko je odšla kot šivilja. Dve leti pozneje je bila edina preživela članica odprave

