Septembra 1952 je Mara na skupnem dvorišču v Škofji Loki prvič videla ta nenavadni obred. Dež je že vso noč tekel z lesenih gankov, Francka pa je iz kuhinje prinesla popolnoma suho modro krpo in jo z dvema ščipalkama obesila na vrv. Ni razgrnila drugega perila. Samo preprosto krpo, z rdeče zakrpanim delom, obrnjenim proti hiši.
Čez nekaj minut je skozi sosednja vrata stopila Zora. Ne da bi pozdravila, je odpela eno ščipalko, krpo zasukala tako, da je rdeči vogal gledal proti ulici, in se vrnila v hišo. Francka je vse opazovala skozi okno, nato pa krpo snela, še preden jo je dež premočil.
»Če ni bila umazana, zakaj jo je obesila?« je Mara vprašala moža pri zajtrku. Anton je kruh pomočil v belo kavo. »Moja mati in Zora že šest let ne govorita. Ne išči smisla tam, kjer ga ni.«
Mara se je pred dvema mesecema priženila v Franckino ozko hišo na Spodnjem trgu. Na skupnem dvorišču so tri družine uporabljale vodnjak, drvarnico in dve vrvi za perilo, zato je hitro ugotovila, kdo pušča vedro brez vode in kdo pobere tuje rjuhe, kadar zapiha. Le med Francko in Zoro ni bilo niti prepira niti pozdrava. Druga drugi sta puščali dovolj prostora, kakor bi med vrati stala nevidna omara.
Naslednje jutro je bilo suho. Francka je modro krpo spet pripela, tokrat samo z eno ščipalko na sredini. Zora jo je pogledala z ganka, odšla v drvarnico in čez četrt ure ob zidu pustila košaro drobno nasekanih trsk. Ko se je dvorišče izpraznilo, se je znova pojavila Francka in jih odnesla k svojemu štedilniku.
»Ji plačujete za drva?« je vprašala Mara. Tašča je krpo zložila v štiri enake dele. »Zora ima ostro sekiro«, je na hitro odgovorila. Nato jo je spravila v predal, kjer so ležali kuhinjski sukanci, in pogovor končala.
Prvi odgovor je bil očiten: krpa ni bila namenjena sušenju. Z njenim položajem sta si ženski nekaj sporočali. Toda zakaj bi se sporazumevali s krpo, če je bilo med njunima pragovoma dvanajst korakov?
Mara je vprašala Zorino hčerko Lojzko, ki je materi iz Puštala prinašala krompir in olje. Lojzka je vedela samo za nek stari spor, o katerem se ni smelo govoriti. Pozimi leta 1946 sta Francka in Zora skupaj pekli kruh v Zorini peči. Ko je zmanjkalo nekaj moke, je Francka pred dvema sosedama rekla, da je Zora vzela več, kot je prinesla. Zora je spekla oba hlebca, enega pustila pred Franckinimi vrati in od tedaj z njo ni spregovorila.
»Mama bi lahko prej vprašala,« je dejala Lojzka. »Francka pa najbrž tudi.«
Tistega popoldneva je krpa visela z rdečo zaplato skrito v pregibu. Zora jo je poravnala, ni pa je obrnila. Zvečer se je pred njenimi vrati pojavil emajliran lonček s kvasom. Francka ga je pobrala šele po temi, ko je menila, da je nihče ne vidi.
Mara je začela opazovati. Dve ščipalki na levem robu sta pomenili, da je pri Francki zmanjkalo vžigalic; še isti dan je na okenski polici našla zavojček. Krpa, obešena po dolžini, je Zoro opozorila, naj pred nočjo pospravi perilo, ker se je iz Poljanske doline valila nevihta. Kadar je rdeči vogal gledal na ulico, je bilo vse v redu.
Nekega ponedeljka je Mara vstala pred taščo. Modro krpo je vzela iz predala in jo obesila poševno, z eno ščipalko zgoraj in drugo pri zaplati. Hotela je videti, kateri predmet se bo pojavil ob zidu.
Zora je prišla na prag, obstala in krpo snela tako sunkovito, da je ena ščipalka padla v blato. »Kdo jo je obesil?« je vprašala.
To so bile prve besede, ki jih je Mara slišala z njenega praga, namenjene njihovi hiši. Francka je pritekla iz kuhinje, vzela krpo Zori iz rok in pogledala snaho. »Tega se ne dotikaj.«
»Samo krpa je.« »Potem si vzemi drugo.« Francka je pobrala ščipalko, jo oprala pri vodnjaku in z modro krpo vred spravila v žep predpasnika.
Zora je že zapirala vrata, ko jo je tašča vprašala: »Te je kaj bolelo?« Besede je izgovorila proti tlom, vendar so bile namenjene sosedi.
»Ne,« je odgovorila Zora. Vrata so se zaprla in šestletni molk se je nadaljeval, le da je Mara zdaj vedela, da ga lahko napačno pripeta krpa pretrga.
Tone se je zvečer razjezil nanjo. Povedal ji je, da je po vojni večkrat slišal mater vstajati ponoči, ker je Zora zakašljala na drugi strani zidu. Nikoli ni šla pogledat. Zjutraj je obesila krpo, opoldne pa jo pospravila. »Če ju siliš govoriti, boš dobila prepir, ne sprave.«
Mara mu je odvrnila, da pomoč, o kateri nihče ne sme govoriti, ni nič manj trmasta od spora. Anton je pogledal proti predalu s krpo, nato proti materini zaprti sobi. »Morda jima ravno trma omogoča, da si pomagata.«
Tri dni Francka krpe ni obesila. Četrto jutro jo je pripela kot običajno, z zaplato proti steni. Zora jo je obrnila, preden je šla po vodo. Tašča je pri oknu spustila rob zagrinjala in se lotila ribanja mize.
V začetku oktobra je prišel hladen veter. Zora je tistega dne nosila košaro drv, spodrsnilo ji je na mokri stopnici in z zapestjem udarila ob ograjo. Mara je slišala kratek stok, a ko je stopila na dvorišče, je soseda že stala. »Samo košara mi je ušla,« je rekla in drva pobrala z eno roko.
Naslednje jutro je Francka obesila modro krpo ob sedmih. Do osmih je ostala nedotaknjena. Ob devetih se je dež zgostil in iz blaga izpral ostanek vonja po milu, rdeči vogal pa je še vedno gledal v steno.
»Morda je zaspala,« je rekla Mara. Francka je na štedilnik pristavila lonec, ga odstavila in znova pristavila. Trikrat je odšla po drva, čeprav je bila skrinja ob peči polna. Ob desetih je snahi naročila, naj krpo sname.
»Sama jo snameš vsak dan.« »Danes imam testo na rokah.« Njene dlani so bile čiste.
Mara krpe ni snela. Stopila je čez dvorišče in potrkala pri Zori. Nihče se ni oglasil, toda za vrati je zaslišala drsenje stola. Ko je pritisnila kljuko, so se vrata odprla le za ped; na drugi strani jih je zadrževala prevrnjena košara polen.
Francka je bila že za njo. Skupaj sta vrata odrinili in našli Zoro pri kuhinjski mizi. Desno zapestje je imela ovito v ruto, levo roko pa je opirala na stol. Ponoči je hotela prinesti vodo, košara se je prevrnila, sama pa je padla in si znova udarila isto roko. Do vrvi ni mogla, skozi okno pa je videla modro krpo.
»Lahko bi poklicala,« je rekla Francka. Zora je pogledala proti dvorišču. »Lahko bi prišla brez klica.«
To ni zvenelo kot zahvala. Francka je vseeno naložila polena, Mara pa je segrela vodo in pomagala sneti pretesno zavezano ruto. Zapestje je bilo otečeno, zato so poslale Toneta po soseda, ki jih je lahko z vozom zapeljal do ambulante. Pred odhodom je Zora hotela obleči predpasnik, kakor da mora tudi na pregled urejena. Iz žepa ji je padel ozek kos modrega platna z rdečim robom.
Bila je druga polovica Franckine krpe.
Ko se je Zora pozno popoldne vrnila z roko, povito in podprto z leseno deščico, je Francka čakala v njeni kuhinji. Na mizi sta ležala oba kosa blaga. Nekoč sta bila en kuhinjski prt, ki sta ga ženski sešili iz ostanka platna in z njim pokrivali vzhajano testo pri skupni peki. Po prepiru ga je Zora prerezala na pol ter Francki njen del pustila skupaj s hlebcem.
Prvo zimo po sporu je Zora več dni obležala z vročino. Lojzka je bila zdoma, vrata pa so zaradi snega ostala zaprta. Francka je na vrv obesila svojo polovico prta. Če jo bo Zora zmogla obrniti, je sklepala, je pokonci; če je ne bo, bo vstopila, pa naj jo soseda pozneje še tako odganja.
Zora jo je obrnila. Naslednje jutro je svoj kos obesila ona, Francka pa ga je prestavila na drugo stran vrvi. Od tedaj sta si skoraj vsak dan sporočali, da sta vstali, zakurili in zmoreta do vodnjaka. Prošnje sta dodajali z gubami in ščipalkami. Razvili sta jezik, v katerem nobeni ni bilo treba izreči besede, ki bi jo druga lahko zavrnila.
Mara je čakala, da bo Francka omenila moko. Tašča je namesto tega poravnala rdečo zaplato na obeh kosih. »Takrat si je nisi vzela več,« je rekla.
Zora se je s hrbtom naslonila na stol. Francka je po prepiru doma našla merico moke, ki jo je sama prejšnji večer odstavila za žličnike. Takoj je vedela, da je Zoro obtožila po krivici. Naslednje jutro je prišla do njenih vrat, toda pred sosedama, ki sta slišali obtožbo, ni preklicala svojih besed. Hotela se je opravičiti na samem.
»Meni pa ni bilo do zasebnega opravičila za javno sramoto,« je rekla Zora. Francka je prikimala. Šest let ji je nosila vžigalice, drva in kvas, ker je bilo lažje pomagati kakor pred drugimi priznati, da se je zmotila. Zora je pomoč sprejemala, ker je bilo lažje obračati krpo kakor povedati, da jo še vedno potrebuje.
Mara je oba kosa položila skupaj. Robova sta se ujemala, šiv pa je bil na sredini prekinjen za širino dlani. Prinesla je iglo, toda Francka jo je ustavila. »Tega ne boš šivala namesto naju.«
Naslednjo soboto je bilo dvorišče polno ljudi, ki so pri vodnjaku splakovali jesensko zelenjavo. Francka je stopila k Zorinim vratom in dovolj glasno rekla, da so jo slišali pri vseh treh hišah: »Moke nisi vzela. Jaz sem jo založila in te obdolžila.«
Zora je z zdravo roko držala podboj. Ni ji takoj odpustila. Rekla je samo: »Zdaj si povedala tam, kjer si začela.« Nato se je umaknila, da je Francka lahko vstopila s skledo testa.
Naslednje tedne sta še vedno živeli bolj kot ne vsaka za svojimi vrati. Zora je sosedi vrnila izposojene vžigalice, Francka pa ji je očitala, da leseno oporo prehitro snema. Vendar se sčasoma nista več pogovarjali prek Mare ali Antona. Če je ena potrebovala drva, je to povedala na glas.
Nekega deževnega novembrskega jutra je Mara odprla predal in našla modro krpo znova sešito. Sredino je držala vrsta nekoliko neenakih vbodov: polovico jih je naredila Francka, drugo polovico Zora z levico.
Tašča jo je nesla na dvorišče, toda preden je segla po ščipalkah, so se sosednja vrata odprla. »Pusti jo notri,« je poklicala Zora. »Danes sem že pokonci.«
Francka je krpo prepognila čez roko. »Potem pa pridi držat drugi konec mize. Testo vzhaja.«
Modro platno je kljub dežju tisto jutro ostalo suho.
