Za povprečnega Slovenca odhod v hribe ni noben poseben dogodek, o katerem bi dolgo razglabljal. V petek popoldne preverimo vreme, v nahrbtnik vržemo čutaro z vodo, jabolko in vetrovko, v soboto ob šestih zjutraj pa že vežemo vezalke na izhodišču pod gozdom. Zdi se nam samoumevno, skoraj nagonsko. Zato se marsikdo ob novici, da je država pohodništvo in alpinizem uradno razglasila za nesnovno kulturno dediščino, verjetno vpraša: Zakaj bi nekaj tako vsakdanjega sploh potrebovalo uradni žig?
Odgovor je preprost: ker to, kar imamo v naših gorah, v svetu še zdaleč ni običajno. Ne gre le za rekreacijo ali nabiranje višinskih metrov za objavo na družbenih omrežjih. Gre za celoten preplet navad, pravil, zgodovine in prostovoljnega dela, ki deluje tako gladko, da se njegove vrednosti zavemo šele takrat, ko pogledamo čez mejo.
Ključni poudarki
- Več kot šport: Planinstvo in alpinizem povezujeta znanje, prostovoljstvo, solidarnost, spoštovanje narave in medgeneracijski prenos izkušenj.
- Mreža poti in koč: Za slovensko planinsko infrastrukturo skrbijo društva, markacisti, vodniki, oskrbniki in številni drugi prostovoljci.
- Slovenska alpinistična šola: Sistematično usposabljanje, mentorstvo in izjemni vzponi so slovenski alpinizem ponesli v svet.
Kako so planinci pred stotimi leti branili slovenski jezik
Da bi razumeli, zakaj so hribi pri nas postali kulturna zadeva, moramo pogledati malo nazaj. Konec 19. stoletja obiskovanje gora ni bilo le vprašanje prostega časa, ampak dobesedno boj za prostor. V naših Alpah so takrat prevladovala nemška in avstrijska društva, ki so vrhove in poti označevala izključno v nemščini.
Ko so leta 1893 domači zanesenjaki ustanovili Slovensko planinsko društvo, so imeli pred seboj zelo jasen cilj: vrniti slovensko besedo v gorski svet. Gradili so slovenske koče, označevali poti s slovenskimi napisi in pisali vodnike v materinščini.
Triglav, Grintovec in Jalovec niso bili več le skalne gmote, ampak simboli obstoja naroda. Kdor je takrat šel v gore, je s tem na nek način pokazal svojo pripadnost. Ta duh se je ohranil vse do danes, čeprav so zgodovinske okoliščine seveda povsem drugačne.
Zgodba o rdeče-beli piki in tisočih neplačanih urah
Najbrž ni Slovenca, ki ne bi poznal bele pike z rdečim kolobarjem. Knafelčevo markacijo je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja narisal Alojz Knafelc, ker je hotel preprost, od daleč viden in zanesljiv znak. Danes po njem hodimo povsem brezskrbno, od lahkih sprehodov po gozdu do zelo zahtevnih zavarovanih poti v visokogorju.
Toda tisto, kar je resnično unikatno in si zasluži naziv kulturne dediščine, je ozadje teh poti. Po Sloveniji je speljanih skoraj deset tisoč kilometrov označenih planinskih stez. Kdo jih vzdržuje? Ne cestna podjetja in ne plačani državni uslužbenci. To počne približno tisoč prostovoljnih markacistov.
To so ljudje, ki med dopustom ali ob sobotah na hrbet naložijo kanglice z barvo, čopiče, motorne žage, jeklenice in krampe. Brez plačila čistijo podrto drevje po neurjih, obnavljajo zbledele oznake in popravljajo klime nad prepadi, da lahko vsi ostali varno pridemo na vrh. Če bi to infrastrukturo prepustili trgu ali togi birokraciji, bi se sistem v nekaj letih sesul sam vase. Ravno ta neomajna kultura prostovoljstva je tisto živo jedro, ki ga ščiti novi status.
Zakaj je slovenski alpinizem pojem v svetu
Posebno poglavje v tej zgodbi ima alpinizem. Ko rečemo slovenska alpinistična šola, to v tujini vzbuja spoštovanje. Imena, kot so Nejc Zaplotnik, Jernej Zaplotnik, Tomaž Humar, Andrej Štremfelj, Silvo Karo ali Luka Lindič, niso osamljeni primeri. So rezultat okolja, ki je desetletja gradilo specifičen odnos do tveganja, tovarištva in gora.
V mnogih državah je alpinizem drag, elitističen šport, kjer si moraš najeti dragega vodnika ali plačati astronomske vsote za tečaje. Pri nas pa je sistem že od nekdaj temeljil na klubih in odsekih. Starejši, izkušeni mački so mladim fantom in dekletom brezplačno kazali vozle, jih učili brati steno, poslušati vreme in predvsem pravočasno obrniti, ko razmere postanejo nevarne. Ta prenos znanja iz ust v usta, ob ognju v taborih ali v kočah ob čaju, je tista prava dediščina, ki je ne more nadomestiti noben priročnik ali posnetek na spletu.
Seveda pa priznanje prihaja v času, ko se v gorskem svetu soočamo tudi z manj prijetnimi stvarmi. Hribi so postali izjemno priljubljeni. Na sončno soboto so parkirišča pod priljubljenimi vrhovi polna že pred sončnim vzhodom, na ozkih grebenih pa nastajajo kolone.
S tem se počasi izgublja del tiste stare gorniške kulture, ki je pravzaprav temelj vsega: tistega preprostega gorskega pozdrava vsakomur, ki ga srečaš na poti, tišine ob razgledih, potrpežljivosti in zavedanja, da v gore ne sodijo zvočniki, odvrženi robčki ali divjanje za rekordi.
Uvrstitev na seznam nesnovne dediščine zato ni le lovorika, s katero se bomo hvalili. Je predvsem opomnik, da gore niso zabaviščni park. So prostor, ki nam je bil zaupan v upravljanje z vsem znanjem naših prednikov.
Če bomo znali to spoštovanje do narave, do prostovoljcev in drug do drugega prenesti na svoje otroke, bo ta dediščina ostala živa še naprej – ne le v uradnih registrih, ampak tam, kjer najbolj šteje: na stezah med skalami in ruševjem.
