Velika buča je od zgoraj lahko videti povsem zdrava, medtem ko se na delu, ki leži na zemlji, že razvija mehka lisa. Gnitje buč je avgusta pogostejše, ker plodovi postajajo težji, pod njimi se zadržuje vlaga, po zalivanju ali nevihti pa se tla sušijo počasneje. Zdaj je pravi čas, da vsak plod previdno pregledate in ga po potrebi podložite.
Ključni poudarki:
- Gnitje buč lahko dolgo ostane skrito na spodnji strani ploda, kjer se stikajo teža, vlaga in slabo kroženje zraka.
- Pod bučo namestite suho, čvrsto podlago z zračno režo, vendar težkega ploda ne vrtite in ne vlecite za pecelj.
- Mehka vodena lisa ali bela prevleka kažeta na bolezen; suha, čvrsta in svetlejša talna pega je lahko normalen znak zorenja.
Zakaj se gnitje buč pogosto pokaže na spodnji strani
Ko je plod še majhen, se tla pod njim po dežju ali zalivanju razmeroma hitro posušijo. Avgusta pa lahko zimska buča že pokriva veliko površino. Njena teža stisne listje in zastirko, spodnja stran ostane v senci, gibanje zraka pa je zelo omejeno.
Lupina mladega ploda še ni tako trda kot ob polni zrelosti. Dolgotrajen stik z mokro zemljo jo lahko poškoduje, drobne razpoke in odrgnine pa ustvarijo vhod za povzročitelje gnitja.
Tveganje je večje, kadar:
- voda pri zalivanju teče neposredno pod plod;
- je zemlja težka, zbita in slabo odcedna;
- pod bučo leži mokra trava ali gosta zastirka;
- se plod dotika stebla, kamna ali drugega ostrega predmeta;
- so se po sušnem obdobju pojavile obilne padavine;
- je bila lupina poškodovana zaradi polžev, žuželk ali toče.
Sama podloga ne more preprečiti vseh bolezni. Zmanjša pa neposreden stik z mokrimi tlemi, izboljša zračenje in omogoči lažje pregledovanje ploda.
Najprej preverite, ali gre res za gnitje buč
Svetlejši del na spodnji strani še ni nujno razlog za odstranjevanje buče. Pri nekaterih sortah nastane tako imenovana talna pega. To je mesto, na katerem je plod ležal na zemlji. Med zorenjem lahko postane rumenkasto, svetlo rjavo in nekoliko plutasto, vendar ostane čvrsto in suho.
Bolj zaskrbljujoči so naslednji znaki:
- lupina je na otip mehka ali se pod prstom vdre;
- lisa je vodena, temna in se širi;
- iz poškodovanega mesta izteka tekočina;
- plod oddaja kisel ali gniloben vonj;
- na površini se pojavi bela, vatasta prevleka;
- podobne vodene poškodbe so tudi na steblih ali listnih pecljih;
- začne veneti celoten poganjek.
Vodene lise, ki se hitro povečujejo in jih lahko prekrije bela prevleka, lahko spremljajo okužbe s fitoftoro. Te spodbujajo mokra tla, zastajanje vode in škropljenje zemlje po plodovih. Okuženega tkiva podloga ne bo pozdravila.
Drugačna je črna ali temno rjava, suha in usnjata lisa na cvetnem koncu, torej nasproti peclja. Lahko gre za gnilobo na muhi ploda, fiziološko motnjo, povezano z motenim dotokom kalcija v razvijajoči se plod. Pogosto jo sprožijo neenakomerna oskrba z vodo, suša ali poškodovane korenine. Tudi v tem primeru podlaganje ne reši že prizadetega ploda.
Kako preprečiti gnitje buč s preprosto podlago
Najboljša podlaga je čvrsta, suha in dovolj velika, da bo podpirala plod tudi po nadaljnji rasti. Ne sme vpijati vode ali imeti ostrih robov.
Potrebujete:
- dve neobdelani leseni letvici, debeli približno 2–3 centimetre;
- gladko desko ali ravno ploščo, vsaj 5 centimetrov širšo od trenutnega ploda;
- vrtne rokavice;
- po potrebi še eno osebo za pomoč pri veliki buči.
Postopek:
- Delo opravite v suhem vremenu. Zemlja in plod naj ne bosta mokra.
- Preglejte spodnjo stran. Bučo privzdignite le toliko, da lahko pod njo pogledate. Nikoli je ne dvigujte za pecelj.
- Odstranite mokro zastirko. Zemljo rahlo poravnajte, vendar ne poškodujte korenin, ki jih je poganjek morda ustvaril ob kolencih.
- Položite dve letvici. Med njima pustite približno 10–15 centimetrov prostora, da bo pod zgornjo ploščo krožil zrak.
- Dodajte gladko podlago. Nanjo počasi spustite plod. Pecelj in glavni poganjek morata ostati v naravnem položaju brez napetosti.
- Po dežju ponovno preverite stanje. Odstranite nabrano zemljo, preverite polže in se prepričajte, da podlaga ni zdrsnila.
Uporabite lahko tudi namensko zračno oporo za melone in buče. Pri rebrastih ali zelo težkih sortah mora podlaga podpirati širok del ploda, ne samo ene izbokline.
Česa ne polagajte pod buče
Karton, časopis, stara brisača in preproga se zdijo priročni, vendar vpijajo vodo in lahko pod plodom ustvarijo še bolj vlažno okolje. Mokra tkanina se počasi suši, razpadajoči karton pa se prilepi na lupino.
Izogibajte se tudi:
- ivernim ploščam in lepljenemu lesu, ki na vlagi razpadata;
- temni kovini, ki se na soncu močno segreje;
- ostrim strešnikom ali kamnom;
- globoki plasti sveže pokošene trave;
- neprepustni foliji, na kateri lahko zastaja voda.
Suha slama je lahko uporabna, če je plast rahla in jo po močnem dežju zamenjate. Če jo natlačite pod plod, pa lahko zadrži vlago ter ponudi skrivališče polžem.
Buče ne obračajte na silo
Vrtičkarji buče včasih obračajo, da bi dobile enakomernejšo barvo ali pravilnejšo obliko. Pri majhnem plodu je nežna prilagoditev še mogoča, težke avgustovske buče pa imajo krhek pecelj in utrjen položaj poganjka.
Z močnim obračanjem lahko pecelj napnete, nalomite ali delno odtrgate. Poškodba morda ni takoj opazna, vendar lahko prekine dotok vode in hranil ter odpre pot gnitju.
Če plod leži neugodno, ga premaknite le za nekaj centimetrov in skupaj s pripadajočim delom poganjka. Cilj ni popolna oblika, temveč suha spodnja stran in neobremenjen pecelj.
Zalivanje, ki ne ustvarja mokrega žepa pod plodom
Buče potrebujejo veliko vode, zlasti med hitrim večanjem plodov. Težava zato ni zalivanje samo, temveč pogosto močenje plodov in površine tik pod njimi.
Zalivajte počasi v območju korenin, najbolje zjutraj. Voda naj pronica globlje v zemljo, med posameznimi zalivanji pa naj se zgornja plast nekoliko osuši. Pogosto površinsko močenje ustvarja plitve korenine in dolgotrajno vlažnost.
Če uporabljate kapljično cev, preverite, ali se luknjica ne nahaja neposredno pod bučo. Cev lahko premaknete nekoliko vstran, ne da bi spreminjali celoten namakalni sistem.
Ne dodajajte velikih količin dušikovega gnojila. To spodbuja bujno listje, ki dodatno senči tla, hkrati pa ne odpravlja vzroka gnitja. Tudi kalcijeva škropiva niso univerzalna rešitev za temno liso na cvetnem koncu; običajno je pomembnejša enakomerna oskrba korenin z vodo.
Kaj narediti z že poškodovanim plodom
Majhna, suha površinska odrgnina se lahko zaraste, če ostane čista in suha. Mesto označite in ga vsak dan preverite. Ne mažite ga z oljem, pepelom ali gospodinjskimi razkužili, saj lahko dodatno poškodujejo lupino.
Mehak, moker ali neprijetno dišeč plod odstranite z vrta. Odrežite ga z nekaj centimetri peclja in razkužite rezilo. Če sumite na bolezensko gnitje, ostankov ne puščajte med rastlinami in jih ne dodajajte na hladen domači kompost.
Preglejte tudi druge buče, izboljšajte odtekanje vode ter odstranite močno okužene dele rastlin. Nato orodje očistite, preden se dotaknete zdravega nasada.
Avgustovska podloga ne zagotavlja popolne zaščite, lahko pa prepreči, da bi zdrava buča več tednov ležala v nevidnem mokrem žepu. Pet minut dela je še posebej dragocenih pri velikih zimskih bučah, katerih poškodbo bi sicer odkrili šele ob spravilu.
