Skok v jezero je za številne pse eden najlepših trenutkov poletnega izleta. Voda jih ohladi, plavanje jih razgiba, igra ob obali pa hitro postane vrhunec dneva. Toda v topli in mirni sladki vodi se lahko namnožijo cianobakterije, ki jih pogosto imenujemo tudi modrozelene alge. Nekatere vrste tvorijo strupe, nevarne za ljudi in živali.
Pes jim ni izpostavljen samo takrat, ko vodo pije. V organizem jih lahko vnese tudi med plavanjem, lovljenjem igrače ali pozneje, ko si z jezika in dlake odstranjuje vodo. Prav zato je pomembno, da pred kopanjem pogledamo tudi tisto, kar je ob navdušenem psu najlažje spregledati: površino vode in obalo.
Ključni poudarki:
- Strupi cianobakterij lahko psa dosežejo med pitjem, plavanjem ali lizanjem mokre dlake po prihodu iz vode.
- Sumljive zelene obloge, penaste lise in obarvana voda so razlog, da psa zadržimo stran od obale.
- Ob nenadnem bruhanju, opotekanju, krčih ali težkem dihanju po kopanju je potrebna takojšnja veterinarska pomoč.
Zakaj je pes lahko bolj ogrožen kot človek
Psi med igro pogosto požirajo vodo. To se zgodi, ko lovijo palico, plavajo z odprtim gobcem ali se škropijo ob obali. Poleg tega praviloma ne presojajo, ali je voda motna, neprijetnega vonja ali prekrita z zelenkastim slojem.
Po kopanju se pogosto temeljito oblizujejo. Če so se cianobakterije ali njihovi toksini oprijeli kožuha, jih lahko pes zaužije tudi takrat, ko je iz vode že prišel. Večje tveganje imajo psi, ki se radi zadržujejo v plitvinah, brskajo po naplavinah ali pijejo iz stoječih luž ob jezeru.
Cianobakterije so naravni del vodnih ekosistemov. Težava nastane ob njihovem čezmernem razraščanju. Topla voda, sončno vreme, veliko hranil in šibko kroženje vode lahko ustvarijo ugodne pogoje za cvetenje. Videz vode pa sam po sebi ne pove, ali so prisotni nevarni toksini.
Kako je lahko videti sumljiva voda
Cvetenje ni vedno enako izrazito. Včasih je površina videti, kot bi bila posuta z zeleno barvo ali grahovo juho. Drugič opazimo le lise, nitaste obloge, peno ali nenavadno obarvan pas ob obali.
Pozorni bodite predvsem na:
- zeleno, modrozeleno, rjavkasto ali rdečkasto obarvano površino,
- goste lise, kosmiče ali drobne delce v vodi,
- sluzaste preproge na kamnih in plitvem dnu,
- peno ali obloge, ki jih je veter napihal k obali,
- poginule ribe ali druge živali,
- opozorilne table in začasne prepovedi kopanja.
Odsotnost očitnih znakov še ne zagotavlja, da je voda varna. Kjer so objavljena opozorila, jih je treba upoštevati tudi takrat, ko se voda na prvi pogled zdi čista.
Kaj storiti, če je pes že skočil v sumljivo vodo
Psa čim prej pokličite iz vode in preprečite, da bi si lizal dlako. Če je mogoče, ga sperite z veliko čiste vode. Pri tem uporabite rokavice ali si po stiku temeljito umijte roke. Psa ne spirajte tako, da bi onesnažena voda tekla proti njegovemu gobcu.
Ne čakajte na razvoj težav, kadar je bilo cvetenje očitno, je pes pil vodo ali se je valjal po oblogah. Pokličite veterinarja in mu povejte, kje je bil pes, kdaj se je kopal ter kaj ste opazili na vodi.
Doma ne izzivajte bruhanja brez izrecnega navodila veterinarja. Prav tako ne ponujajte zdravil, prehranskih dodatkov ali drugih pripravkov kot nadomestilo za strokovno obravnavo.
Znaki se lahko pojavijo zelo hitro
Različni cianobakterijski toksini lahko prizadenejo jetra, živčevje ali druge telesne sisteme. Težave se lahko začnejo že v nekaj minutah ali urah po izpostavitvi.
Nujno ukrepajte, če opazite:
- nenadno bruhanje ali drisko,
- močno slinjenje,
- izrazito slabost in neodzivnost,
- opotekanje ali izgubo ravnotežja,
- tresenje mišic ali krče,
- oteženo ali nenavadno hitro dihanje,
- bledo, modrikasto ali rumenkasto sluznico,
- nenaden kolaps.
Tudi če niste prepričani, ali je težave povzročila voda, veterinarju omenite kopanje. Čas in kraj izpostavitve sta lahko pomemben del ocene stanja.
Varnejše kopanje se začne še pred prihodom do vode
Pred izletom preverite lokalna opozorila in obvestila upravljavcev kopališč, občin ali pristojnih ustanov. Na neurejenih kopalnih mestih informacij morda ne bo, zato je potrebna še večja previdnost.
Za psa vedno prinesite dovolj sveže pitne vode in posodo. Tako bo manj verjetno, da bo pil iz jezera, ribnika ali luže. Igrače mečite stran od gostih oblog, plitvin in območij, kjer se na površini nabira pena.
Po kopanju psa sperite, zlasti če je plaval v sladki vodi. Osušite mu ušesa in pregledajte kožo, tačke ter dlako. Izpiranje ne pomeni, da je bila izpostavljenost odpravljena, lahko pa zmanjša količino snovi, ki bi jih pozneje polizal.
Tudi priljubljeno jezero ni ves čas enako
Razmere se lahko spremenijo v nekaj dneh. Veter lahko cvetenje premakne na drug del obale, vročinski val pa pospeši razrast tam, kjer prej ni bilo težav. Varna izkušnja prejšnji konec tedna zato ni zagotovilo za današnji obisk.
Psu ni treba odvzeti poletnega veselja. Pomembno je le, da kopališče izberemo premišljeno, pogledamo vodo še pred prvim skokom in se ob najmanjšem sumu premaknemo drugam. Nekaj minut previdnosti lahko prepreči zelo resno zastrupitev.
