Verjetno se vam je že zgodilo, da je nekdo v vaši bližini široko zazehal, vi pa ste le nekaj sekund pozneje storili popolnoma enako. Morda med družinskim kosilom, v pisarni, na predavanju ali celo med gledanjem televizije. Še bolj zanimivo je, da lahko pri nekaterih ljudeh zehanje sproži že sama fotografija ali posnetek nekoga, ki zeha.
To je eden najbolj vsakdanjih pojavov, a ga znanost še ni povsem razvozlala. Vemo, da je zehanje staro skoraj toliko kot človeštvo. Ne zehajo le ljudje, ampak tudi številne živali. Psi, mačke, šimpanzi, volkovi. Zakaj pa se zehanje tako pogosto “preslika” z enega človeka na drugega, ostaja eno zanimivejših vprašanj psihologije in nevroznanosti.
Ključni poudarki:
- Zehanje lahko sproži pogled na drugega človeka, ki zeha, pri nekaterih pa tudi fotografija ali posnetek.
- Raziskovalci proučujejo povezave s samodejnim posnemanjem in socialno bližino, vendar mehanizem nalezljivega zehanja še ni povsem pojasnjen.
- Nalezljivo zehanje so opazili tudi pri nekaterih živalskih vrstah, zato pojav ni omejen na ljudi.
Dolga leta je veljalo prepričanje, da zehamo predvsem zato, ker nam primanjkuje kisika ali smo utrujeni. Danes raziskovalci vedo, da je razlaga precej bolj zapletena. Čeprav utrujenost res lahko poveča verjetnost zehanja, sama po sebi ne pojasni, zakaj zehnemo tudi takrat, ko smo spočiti, ali zakaj se nalezemo zehanja nekoga, ki sedi nekaj metrov stran.
Prav zato znanstveniki menijo, da je nalezljivo zehanje povezano predvsem z načinom, kako naši možgani zaznavajo ljudi okoli nas. Namreč, ko opazujemo druge ljudi okoli nas, naši možgani, ne da bi se mi zavedali, posnemajo drobne izraze na obrazih. Zaznavajo tudi čustva in nanje vezano držo telesa. Tako dobijo informacije, kako se neka oseba počuti.
Verjeli ali ne, ti je osnovni način komunikacije, je temelj.
Nalezljivo zehanje ni naključje
Če ste mislili, da zehanje “preskoči” z enega človeka na drugega povsem naključno, vas bodo raziskave presenetile. Pokazale so namreč, da se nalezljivo zehanje veliko pogosteje pojavi med ljudmi, ki so si čustveno blizu. to so največkrat družinski člani.
Ljudje, ki močneje zaznavajo okolico, so bolj dovzetni za nalezljivo zehanje,
Zanimivo je tudi, da majhni otroci nalezljivega zehanja skoraj ne poznajo. Pri večini se začne pojavljati šele po četrtem ali petem letu starosti, ko se začne intenzivneje razvijati socialno razumevanje in sposobnost vživljanja v druge. To je še eden od razlogov, zakaj raziskovalci menijo, da pri zehanju ne gre le za telesni odziv, ampak tudi za del zapletenega družbenega vedenja.
Živali tudi ujamejo zehanje?
Ljudje pri tem nismo edini. Nalezljivo zehanje so opazili tudi pri šimpanzih, volkovih, psih in nekaterih drugih družabnih živalih. Posebej zanimive so raziskave pri psih, ki kažejo, da bodo pogosteje zazehali za svojim lastnikom kot za neznano osebo.
To je še dodatno okrepilo domnevo, da nalezljivo zehanje ni zgolj naključna telesna reakcija, ampak je povezano s socialnimi vezmi.
Zehanje in zaspanost
Ali zehanje res pomeni, da smo zaspani? Nikakor je. Čeprav ga najpogosteje povezujemo z utrujenostjo, pa je resnica precej drugačna. Zazehamo seveda tudi takrat, ko se zjutraj prebudimo ali ko dolgo sedimo pri miru. na videz izgleda, da je tu vpleteno pomanjkanje spanja. Vendar to ne bo povsem držalo.
Ena od najbolj sprejetih teorij, (vir:The National Center for Biotechnology) pravi: zehanje pomaga možganom pri uravnavanju njihovega delovanja. Med zehanjem globoko vdihnemo. Pretegnemo zakrčene mišice na obrazu in vratu in tako povečamo pretok. Na tak način naj bi se povečala tudi pozornost med delom. Opazujte sodelavca, kaj se zgodi, ko zazeha – takoj nadaljuje z delom. Izgleda kot da je svoje možgane za sekundo postavil v “reset”.
Zehanje sproži le pogled na drugo osebo?
Za to naj bi bili krivi zrcalni nevroni – to so nevroni, ki enostavno zrcalijo dejanja drugih okoli nas. Če nekdo začne tapkati s svinčnikom, bomo morda začeli tudi mi. enako je tudi pri zehanju. Nevrone posnemajo.
Ti nevroni nam pomagajo razumeti vedenje drugih. Pomagajo nam pri učenju z opazovanjem in tudi pri lažjem razumevanju počutja ljudi.
Verjetno ste že sami opazili, ko se lahko avtomatski nasmejite, ko se je nasmejal nekdo ob vas. In kako hitro se lahko nalezete jeze, ki jo opazite pri drugi osebi. Zehanje je isto.
Seveda to ne pomeni, da bomo zazehali vsakič, ko bomo videli nekoga zehati. Na odziv vplivajo utrujenost, pozornost, odnos do druge osebe in celo naše trenutno razpoloženje. Prav zato nekateri ljudje skoraj vedno »ujamejo« zehanje, drugi pa veliko redkeje.
Posnemamo vsi enako?
Seveda ne: Vsi ne posnemamo enako. Nekateri lažjem drugi pa težje. Nekateri zazehajo takoj, drugi pa se na zehanje niti ne odzovejo. Zakaj taka razlika? Na to vpliva več dejavnikov:
- starost – pojav posnemanja zehanja je pri majhnih otrocih zelo redek.
- osebnostne značilnosti,
- stopnja pozornosti
- poznavanje in čustvena navezanost na osebo – ljudje, ki so si čustveno zelo blizu, se nalezejo hitreje in pogosteje.
Prav zato ni presenetljivo, da boste veliko prej zazehali za partnerjem ali dobrim prijateljem kot za popolnim neznancem na avtobusu.
Torej, zakaj zehamo, ko zeha nekdo drug?
Ker naši možgani ves čas spremljajo ljudi okoli nas in pogosto nezavedno posnemajo njihovo vedenje. Nalezljivo zehanje je najverjetneje stranski učinek tega izjemnega sistema, ki nam pomaga razumeti druge, se z njimi povezovati in usklajevati svoje vedenje.
Čeprav znanost še vedno raziskuje vse podrobnosti tega pojava, je danes precej jasno, da zehanje ni le znak utrujenosti. Je del veliko širše zgodbe o tem, kako tesno so naši možgani povezani z ljudmi okoli nas.
Naslednjič, ko boste zazehali takoj po tem, ko bo zazehal nekdo v vaši bližini, vedite da so to sprožili vaši možgani. Niste leni, niti ne zaspani ali naveličani. enostavno posnemali ste osebo.
